Jedro

Tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Tako predhodno pisno opozorilo je pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 9. 2006 ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Presodilo je, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Rok je pričel teči 22. 7. 2006, odpoved pa je bila podana 7. 9. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključku, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, poleg tega pa tudi pogoj predhodnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve iz 83. člena ZDR, ni bil izpolnjen.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki navaja, da je tožnica nekatere stvari, ki so bile nujno potrebne, vrnila med bolniškim staležem, za druge pa je bilo pričakovati, da jih bo vrnila, ko se bo iztekel bolniški stalež. Zato je lahko rok za podajo odpovedi pričel teči šele po vrnitvi tožnice na delo. Katere stvari so bile vrnjene in katere ne, je tožena stranka med postopkom večkrat povedala. Zato ne drži očitek pritožbenega sodišča, da ni opredelila vseh nevrnjenih stvari. Pravzaprav je šele zagovor toženo stranko prepričal, da tožnica ne želi sodelovanja in stvari ne misli vrniti. Prvi mejnik za začetek teka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je torej vrnitev tožnice na delo, nadaljnji pa njen zagovor, zato rok ni bil prekoračen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker v skladu z določbami tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev pravno pomembnih dejstev pred sodiščem prve stopnje, ki so bila podlaga za presojo sodišča druge stopnje.

7. Revizija sicer izrecno ne opredeli, kateri revizijski razlog uveljavlja, iz njene vsebine pa izhaja, da se ne strinja z materialnopravno presojo glede roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 7. 9. 2006. Po takrat veljavni določbi petega odstavka 88. člena ZDR je moral delodajalec podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožnici je bilo očitano, da po razrešitvi s funkcije vodje urada tožene stranke na poziv predsednika ni izročila ključev urada in drugih prostorov, polnilca za mobilni telefon ter PIN kode, listin in dokumentov, prenosnega računalnika in originalne štampiljke tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka za to, da tožnica teh stvari ni vrnila, vedela najkasneje 22. 7. 2006, saj je že v pisni obdolžitvi zapisala, da tožnica od tega dne dalje krši svoje obveznosti.

9. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, kar je stališče, ki ga je vrhovno sodišče zavzelo že v številnih zadevah. Vendar pa je v primeru, ko gre za kršitve (opustitve), ki trajajo dalj časa, vprašanje, kdaj je začel teči rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi pravne narave. Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč v primeru opustitve (torej trajajočega dejstva) ne začne teči že z dnem, ko delavec prvič opusti dolžno ravnanje, ampak najkasneje z dnem, ko opustitev preneha (1). Zato ima revizija prav, da rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pričel teči 22. 7. 2006, ko naj bi tožnica s kršitvami pričela. Za ključe je sodišče celo ugotovilo, da jih je tožnica vrnila 5. 7. 2006, torej je kršitev s tem dnem že prenehala. Za to očitano kršitev je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, medtem ko glede ostalih zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je rok za podajo odpovedi pričel teči z dnem, ko je tožnica pričela s kršitvami, sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo. Ugotovljeno je le, da je mobilni telefon in polnilec vrnila med bolniškim staležem, ni pa ugotovljeno, kdaj natančno. Prav tako ni nobene ugotovitve glede preostale dokumentacije (za nespecificiran del je sodišče ugotovilo, da se je ves čas nahajala v tožničini pisarni), prenosnega računalnika in štampiljke.

10. Vendar pa zmotna uporaba materialnega prava glede poteka roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem na zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Odločilna je namreč nadaljnja ugotovitev, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Po prvem odstavku 83. člena ZDR je tako predhodno pisno opozorilo pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker v obravnavanem primeru ni dokazan obstoj pisnega opozorila, je zaključek sodišča druge stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilen.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

12. Tožnica v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Prim. sodbi VS RS VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 351/2008 z dne 20. 4. 2010