Jedro

Ker tožnica pred odpovedjo ni bila opozorjena na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se delno razveljavi v 2. in 4. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka 7. 9. 2006 izdala na škodo tožnice, nezakonita in je to odpoved razveljavilo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico takoj pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja po sklepu o razporeditvi oziroma o imenovanju za vodjo urada PMSNS z dne 12. 2. 2004 za čas od 10. 10. 2006 do 5. 11. 2006 in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od reintegracije dalje, najkasneje od 1. 9. 2011 dalje, če bo pravnomočnost te sodbe nastopila po 31. 8. 2011, vse po pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 16. 9. 1999 za delovno mesto svetovalca predsednika za splošne zadeve ali pa tožnici ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto ter tožnico prijavi v invalidsko in pokojninsko zavarovanje za čas od 10. 10. 2006 do 5. 11. 2006 in od dne reintegracije (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici od 10. 10. 2006 do 30. 10. 2006 izplača neto plačo, obračunano od bruto zneska 1.042,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2006 do plačila, za čas od 1. 11. 2006 do 5. 11. 2006 neto plačo, obračunano od bruto zneska 254,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 dalje do plačila in od plač odvede vse davke in prispevke in akontacijo dohodnine (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 3.134,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku mimo navedb tožnice, izrek izpodbijane sodbe pa je tudi nerazumljiv in neizvršljiv. Sodišče toženi stranki nalaga, da tožnico zaposli v daljni prihodnosti ob negotovem pogoju, ki mogoče niti ne bo nastopil, vprašljivo pa je tudi, če bo tožena stranka takrat še obstajala. Toženi stranki je naloženo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja najkasneje 1. 9. 2011, če bo pravnomočnost sodbe nastopila po 31. 8. 2011. Tožnica je navedla, da bo drugje zaposlena vsaj še do 31. 8. 2011 in da se v tem času ne misli zaposliti pri toženi stranki. Ni znano, ali bo tožnica v sedanji službi zaposlena tudi po 1. 9. 2011 in je tudi zato v izreku izpodbijane sodbe navedeni datum 1. 9. 2011 netočen in negotov. Postavlja se tudi vprašanje, kaj je z reintegracijo, če bo pravnomočnost nastopila prej. Reintegracijo je možno zahtevati v roku šestih mesecev od pravnomočnosti in v kolikor bo izpodbijana sodba pravnomočna pred 1. 3. 2011, tožnica ne bo mogla zahtevati reintegracije. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, češ da je bila odpoved podana prepozno, čeprav tožnica v tožbi in kasnejših navedbah ni zatrjevala, da bi bil kršen rok za izvedbo postopka. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka za kršitve vedela že 22. 7. 2006, pogodba o zaposlitvi pa je bila tožnici odpovedana šele 7. 9. 2006. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 6. 7. 2006 do 22. 8. 2006. Subjektivni rok za odpoved ni mogel teči pred vrnitvijo tožnice z bolniškega staleža, saj je tožnica šele takrat prvič prišla v službo in bi takrat lahko vrnila zahtevane stvari. Šele po vrnitvi v službo je tožena stranka lahko ugotovila, da tožnica noče vrniti zadržanih stvari in šele takrat se je tožena stranka lahko odločila, da bo sprožila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je del zahtevanih stvari vrnila takoj po prihodu na delo z bolniškega staleža, vendar s tem kršitev ni bila v celoti odpravljena in je zato nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka nima več delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica, prav tako je odvisno od proračunskih sredstev in ne more zaposliti še tožnice. V vsakem primeru pa z delovnim razmerjem ni mogoče več nadaljevati in bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), kar je predlagala tudi tožnica. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče tožnici priznalo več, kot pa ji gre. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da že iz pisne obdolžitve in izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka za tožnici očitane kršitve izvedela najkasneje 22. 7. 2006 in da je dne 24. 8. 2006 lahko trajala le še tožnici očitana kršitev odklanjanja izvajanja naloženih nalog, česar pa tožena stranka v postopku ni dokazala. Tožnica je po razrešitvi bila odsotna z dela in do 24. 8. 2006, ko se je vrnila iz bolniškega staleža, objektivno ni mogla odklanjati izvajanja naloženih nalog, od tega dne dalje pa tožnica tudi ni imela kaj odklanjati, saj ji tožena stranka ni dala zadolžitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da je subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele z vrnitvijo tožnice na delo. Subjektivni rok teče od delodajalčeve seznanitve z razlogi za redno odpoved, s tem pa se je delodajalec seznanil najkasneje 22. 7. 2006, kar izhaja iz pisne obdolžitve. Prekluzivni rok se upošteva na podlagi zakona in ne na ugovor. Sicer pa je sodišče prve stopnje o očitanih kršitvah odločilo tudi meritorno, obrazložitve izpodbijane sodbe v tem delu pa tožena stranka niti ne izpodbija. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in izvršljiv, tožnica pa nikoli ni navajala, da se do 31. 8. 2011 ne misli zaposliti pri toženi stranki. Upravičenja do prisilne izvršitve pravnomočne sodne odločbe, na podlagi katere tožnica lahko zahteva reintegracijo, je tožničino. Če bo pritožba tožene stranke zavrnjena pred 30. 8. 2011, bo tožena stranka dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, če pa bo pritožba tožene stranke zavrnjena po 30. 8. 2011, bo obveznost priznanja tožničinih pravic iz delovnega razmerja vezanih na ponovni nastop dela, nastopila s 1. 9. 2011. Rok za prisilno izvršitev reintegracije pa itak prične teči šele s pravnomočnostjo in izvršljivostjo pravnomočne sodbe, zato je razlogovanje tožene stranke napačno. Pomanjkanje sredstev za tožničino zaposlitev ni zakonit razlog za neizvršitev pravnomočne sodbe. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da nima več delovnega mesta, na katerem je bila zaposlena tožnica, saj je ena od obveznosti tožene stranke tudi, da tožnici ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je takšno delovno mesto pri toženi stranki sistemizirano in je prosto. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi tožnica predlagala prenehanje delovnega razmerja na podlagi 118. člena ZDR. Tožnica je tak zahtevek postavila le kot podredni zahtevek, hkrati pa izrecno navedla, da je njen interes nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki. Izpodbijanje odločitve o stroških postopka je neobrazloženo in pavšalno. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo mimo navedb tožnice, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Razpravno načelo naj bi bilo kršeno, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved razveljavilo kot prepozno, čeprav tožnica v tožbi in kasnejših navedbah ni navajala, da bi bila odpoved podana prepozno. Tožena stranka povsem zgrešeno razlaga, kdaj gre za kršitev razpravnega načela. To načelo je kršeno, če sodišče ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Tožnici v tožbi ni bilo potrebno izrecno navesti, da je odpoved podana prepozno, zadostuje, da je navedla dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje to lahko ugotovilo. V tem smislu gre pri vprašanju, ali je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana znotraj z zakonom določenega prekluzivnega roka, za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje ugotavljanja dejstev. Odločilna dejstva, od katerih je bila odvisna ta ugotovitev, pa je tožnica pravočasno navedla. Tako je navedla, kdaj je prejela pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, kaj je bila vsebina tega akta in tudi, kdaj ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in iz katerih razlogov. Te akte je tožnica tudi pravočasno predložila sodišču prve stopnje. Na podlagi teh navedb in listin je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ob upoštevanju načela iura novit curia, moralo ugotoviti, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega roka iz petega odstavka 88. člena v spornem obdobju veljavnega ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002).

Reintegracijski zahtevek je sicer res oblikovan nekoliko nenavadno, takšnemu zahtevku je sodišče prve stopnje tudi sledilo, vendar ni mogoče trditi, da bi bil izrek izpodbijane sodbe v tem delu nerazumljiv. Iz izreka je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od reintegracije dalje, pri čemer je tožnica res povsem po nepotrebnem predlagala, da se v izreku navede, da je to najkasneje od 1. 9. 2011, če bo pravnomočnost sodbe nastopila po 31. 8. 2011. Navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v času bolniškega staleža tožnice ni tekel subjektivni rok iz petega odstavka 88. člena ZDR. V skladu s citirano določbo je delodajalec moral podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Na tek tega roka ne vplivajo morebitne ovire, ki onemogočajo izvedbo postopka oziroma zagotovitev pravice do zagovora.

Tožnici je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da po razrešitvi s funkcije vodje urada tožene stranke na poziv predsednika ni izročila ključev urada in prostorov, polnilca mobitela ter PIN kode, listin in dokumentov, prenosnega računalnika in originalne štampiljke tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za vse te kršitve vedela najkasneje že 22. 7. 2006, kar je tudi datum, ki je izrecno naveden v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor. Vsaj del dokumentacije, katere neizročitev se očita tožnici, je bil hranjen v železni blagajni, ki jo je tožena stranka želela nasilno odpreti, ker ji tožnica ni vrnila ključev, vendar je bilo naročilo družbi P. za odprtje blagajne preklicano 5. 7. 2006 (to je več kot dva meseca pred odpovedjo), potem ko je tožnica vrnila ključe. Navedeno pomeni, da je tožena stranka vsaj takrat vedela tudi za to kršitev, obenem pa je s tem dnem ta kršitev tudi prenehala. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica mobitel in polnilec toženi stranki vrnila še v času bolniškega staleža, zato nikakor ne drži navedba tožene stranke, da je za tožničine kršitve izvedela šele po zaključenem bolniškem staležu in da je takrat začel teči subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ne navaja, katere stvari naj bi tožnica vrnila šele po prihodu na delo, po zaključenem bolniškem staležu in katerih tudi takrat ni vrnila, zaradi česar naj bi rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele takrat, ko se je tožnica vrnila na delo, zato teh pritožbenih navedb sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka 30 dni od seznanitve tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnici so bile v odpovedi pogodbi o zaposlitvi nadalje očitane številne nepravilnosti in protizakonitosti v zvezi z izvedbo javnih naročil, obračunov in finančnim poslovanjem tožene stranke preko tuje stranke v nasprotju s slovensko zakonodajo ter nevestno in negospodarno ravnanje s proračunskimi sredstvi. Ne glede na to, da gre za povsem nespecificirane očitke, pa je potrebno ugotoviti, da so istovrstni očitki bili vsebovani že v pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor, kar pomeni, da je tudi glede te kršitve odpoved bila dana po izteku 30-dnevnega roka od seznanitve tožene stranke z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sicer pa je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita tudi iz nadaljnjega razloga, da tožena stranka ni upoštevala določbe prvega odstavka 83. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavca pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Ta določba pomeni, da delavcu ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če pred tem zaradi neke druge, lahko tudi istovrstne kršitve, ni bil opozorjen na takšno možnost. Iz spisa ne izhaja, da bi bila tožnica pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opozorjena na neizpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. točka izreka), posledično pa je tudi pravilna odločitev, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 5. 11. 2006 (3. točka izreka). Tožena stranka niti ne izpodbija pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede višine vtoževane plače, ki jo je tožnica sicer izračunala na podlagi obračuna plač, ki ga je v spis predložila tožena stranka.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno zaradi skrhanih odnosov. Tožena stranka se je zavzemala za uporabo instituta prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, ki je predviden v drugem odstavku 118. člena ZDR. Na to določbo se je sklicevala tudi tožnica, ko je postavila podredni zahtevek za priznanje delovne dobe do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in plačilo odškodnine v višini neto zneska, obračunanega od bruto zneska 27.515,70 EUR. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede vprašanja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank, nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. V kolikor bi ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče, kljub zatrjevani skrhanosti odnosov, bi lahko odločilo enako, kot je odločilo v izpodbijani sodbi, to je tako, da ugodi reintegracijskemu zahtevku. Vendar pa se sodišče prve stopnje do teh vprašanj sploh ni opredelilo, zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali so podani pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča na podlagi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 2. točki izreka ter posledično tudi v 4. točki izreka (odločitev o stroških postopka). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin in interesov strank, na podlagi katerih bi lahko ocenilo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno. Sodišče prve stopnje je možnost nadaljevanja delovnega razmerja presojala le z vidika, ali ima tožena stranka na voljo ustrezno delovno mesto za tožnico, ne pa tudi, ali druge okoliščine in interesi obeh strank (predvsem skrhanost medsebojnih odnosov) še omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne more samo dopolniti postopka za odpravo omenjene pomanjkljivosti, saj bi bilo to tudi nesmotrno. Pritožbeno sodišče bi moralo na pritožbeni obravnavi zaradi načela neposrednosti in ustnosti ponoviti vse že izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa bo v novem postopku zadoščalo, da prebere listine v spisu in zapisnike o že izvedenih glavnih obravnavah. Vrnitev v novo sojenje v tej zadevi namreč ne pomeni vrnitve v dopolnitev postopka, pač pa vrnitev v ponovno sojenje, pri katerem se mora sodišče prve stopnje opredeliti do dejstev in dokazov, glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ta dejstva in dokaze je sodišče prve stopnje prezrlo, ker pri odločanju ni upoštevalo določb drugega odstavka 118. člena ZDR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (1. in 3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.