Jedro

Če oškodovanec s svojim vozilom brez razloga nenadoma zapelje na vozni pas, namenjen za vozila iz nasprotne smeri, na katerem pride do trčenja z nasproti vozečim avtomobilom zavarovanca tožene stranke, je vzrok za nesrečo izključno v vožnji oškodovanca, neodvisno od večje ali manjše oddaljenosti vozila zavarovanca tožene stranke od roba cestišča.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke terjal plačilo zneska 116.192,00 ATS s pripadki kot 40 % odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki jo je pretrpel v prometni nesreči dne 23.7.1989. Ugotovilo je namreč, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za tožniku nastalo škodo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo. Po njegovih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Ne sprejema očitka iz obrazložitve prvostopne sodbe, po katerem ni predložil sodišču pisnega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke. Okoliščina, da tega ni storil, ne more imeti za tožnika neugodnih posledic, saj bi si bilo mnenje izvedenca o vzrokih prometne nesreče dolžno sodišče samo priskrbeti. To bi bilo za pravilno odločitev v zadevi nujno potrebno, izvedbo tega dokaza pa je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi izrecno predlagal. Sicer pa utemeljuje tožnik uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka s trditvijo, da je obrazložitev prvostopne sodbe sama s seboj v nasprotju, v nasprotju pa da je tudi z dokazi, ki so v spisu. Razen tega je po mnenju tožnika podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje odločilo brez predhodnega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke. To pa je privedlo do zmotne uporabe materialnega prava, zlasti določbe 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki vozniku nalaga, da mora voziti tik ob desnem robu cestišča. Res je tožnik prevozil sredinsko črto, vendar pa ni ugotovljen način vožnje zavarovanca tožene stranke. Ker tudi slednja potrditvah tožnika ni bila v skladu z določbo 41. člena zgoraj navedenega zakona, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik izključno sam odgovoren za pretrpljeno škodo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tožniku očitalo, da ni predložil izvedenskega mnenja, je to storilo le v smislu odgovora na njegove nejasno formulirane trditve pod II. točko tožbenih navedb, ki jih je ponudil kot oporo za sklepanje o obstoju odškodninske soodgovornosti zavarovanca tožene stranke v besedilu "sicer pa iz objektivnih sledi - kot so bile ugotovljene s strani prometne policije iz Novega mesta in na osnovi katerih sledi je bilo možno izdelati izvedeniško mnenje o vzroku o prometne nezgode - izhaja sledeče". Iz teh navedb je sodišče prve stopnje upravičeno sklepalo, da tožnik zatrjuje, da razpolaga z že izdelanim izvedenskim mnenjem. Sicer pa je prvostopni očitek tožniku, da ga ni predložil, nepomemben, saj izpodbijana sodba ni zgrajena na tej okoliščini.

Tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podan. Tožnik pušča trditve o nasprotjih v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepojasnjene, saj ne pove, v čem bi naj šlo za kakšna nasprotja. Za primer, da bi šlo pa za nasprotje med obrazložitvijo prvostopne sodbe in dokazi, ki so v spisu, pa je treba pojasniti, da tako nasprotje z določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni okvalificirano kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka (četudi bi bilo v resnici podano). Zato bi ta očitek bilo mogoče razumeti le kot izpodbijanje v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

V zvezi s pravkar navedenim pa je pomembno, da so bila v postopku na prvi stopnji ugotovljena vsa dejstva, ki so bistena za odločitev v obravnavanem primeru, in to pravilno. Med temi je ključno dejstvo, da je do trčenja med voziloma tožnika in zavarovanca tožene stranke prišlo na voznem pasu, namenjenem za vozila v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje ima oporo v izpovedbah očividcev prometne nesreče ter v nadaljnji ugotovitvi o najdenih sledovih odpadnega blata osebnega avtomobila zavarovanca tožene stranke na njegovem voznem pasu v oddaljenosti 1,60 m od sredinske črte, oprti na podatke zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče. Ob takem stanju stvari je nesmiselno tožnikovo iskanje opore za sklep o odškodninski soodgovornosti zavarovanca tožene stranke v njegovi vožnji kot taki, ki naj ne bi bila v skladu z določbami 41. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in zaradi neupoštevanja katere bi naj ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. Mimogrede naj bo v tej zvezi omenjeno, da določba drugega odstavka 41. člena ZTVCP zavarovancu tožene stranke ne nalaga vožnje tik ob desnem robu cestišča (na 4,10 m širokem voznem pasu), kot to navaja tožnik, temveč le čim bližje desnemu robu vozišča, vendar na tolikšni razdalji od njega, da glede na hitrost vozila, prometne razmere ter stanje in lastnosti ceste ne bi ogrožal drugih udeležencev v prometu in se ne bi izpostavljal nevarnosti. Tožnik okoliščine, da je na 8,20 m širokem cestišču zapeljal na vozni pas, namenjen za vozila, vozeča iz nasprotne smeri, ne le ne zanika, temveč jo naravnost priznava.

Zato so irelevantne tožnikove, kot domneve ponudene trditve o oddaljenosti nasproti vozečega vozila zavarovanca tožene stranke od roba cestišča, saj bi tudi v primeru resničnosti tožnikovih trditev o vožnji zavarovanca tožene stranke na razdalji dveh metrov od njegovega roba cestišča bil slednji (ob upoštevanju 1,60 m širine njegovega vozila) še vedno za 0,50 m oddaljen od sredinske črte.

Bistveno je, da v obravnavanem primeru ni bil vzrok za nesrečo v večji ali manjši oddaljenosti vozila zavarovanca tožene stranke od roba cestišča, temveč izključno v vožnji tožnika, ki je brez razloga s svojim vozilom nenadoma zapeljal na vozni pas, namenjen za vozila iz nasprotne smeri, po katerem je pripeljal zavarovanec tožene stranke in na katerem je prišlo do trčenja. Ob tako ugotovljenih, edinih za odločitev pomembnih dejstvih pa ni bilo nikakršne potrebe po angažiranju izvedenca in delanju nekih časovno-potnih analiz, kot to neutemeljeno terja tožnik v pritožbi. Tako se izkaže, da je prvostopna odločitev v skladu z določbo 1. odstavka 178. člena ter 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je materialno-pravno povsem pravilna.

Ker torej uveljavljani pritoženi razlogi niso podani in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upoštevne pritožbene razloge (drugi odstavek 365. člena ZPP), je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Določbe ZPP, ZOR in ZTVCP, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).