Jedro

Pri ocenjevanju ustreznosti vožnje nasprotnega vozila neposredno pred srečanjem (in nezgodo), je potrebno upoštevati splošne tedanje prometne razmere, med njimi širino ceste, na njej odvijajoč se promet ipd.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke terjal plačilo 40 % v prometni nezgodi mu nastale škode in sicer v višini 116.192,00 ATS s pripadki, ker je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za škodni dogodek.

Z izpodbijano sodbo pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. Bistvena kršitev postopka naj bi bila podana zato, ker da sodišče ni upoštevalo določb zakona o varnosti cestnega prometa, ki zahteva od vsakega voznika, da vozi tik ob desnem robu ceste. Zavarovanec tožene stranke je kršil določilo 41. člena citiranega zakona, ker ni vozil tik ob robu ceste. Sodišče dalje prezre, da je zavarovanec toženke imel 4,10 m široko vozišče, da je bilo njegovo vozilo nekaj ožje od 160 cm, da sta se vozili ob trčenju prekrivali cca 60 cm in da je bilo trčenje cca 60 cm, če ne kakšen centimeter več preko sredinske črte. Toda pri tem je prezrlo še, da je pokojni zavarovanec toženke tik pred nezgodo še malo zavijal v desno, kar pomeni, da je pred tem vozil še bolj ob sredinski črti. Če bi pokojni vozil tik ob desnem robu cestišča, do nezgode sploh ne bi prišlo.

Sodišče ni ocenilo izpovedi, ki je izpovedal, da se je voznik skušal izogniti tik pred nezgodo v desno, kar pomeni, da je vozil tik pred tem ob sredinski črti in ne ob desnem robu ceste. Če se upoštevajo razlogi sodbe sodišča druge stopnje, da je bilo vozilo znamke R 4 široko 1,60 m, da je polovica vozišča široka 4,10 m in da je do nezgode prišlo 0,50 m od sredinske črte na vozišču voznika , se pokaže, da je bilo to vozilo ob trčenju vsaj 2 m oddaljeno od desnega roba vozišča. Taka vožnja pa je bila v nasprotju z določilom 41. člena zakona o varnosti cestnega prometa. Tožnik priznava svojo sokrivdo v razmerju 60 : 40 % in deljena odgovornost vsekakor obstaja.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni podala odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, dalje ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz vsebinskih izvajanj revizije je povzeti, da uveljavlja tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Po določilu 1. odstavka 7. člena ZPP mora sodišče namreč popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta navedeno pravno načelo upoštevali sodišči druge in prve stopnje, ki sta za ugotovitev spornih dejstev raziskali vse odločilne okoliščine škodnega dogodka in v tej smeri izvedli v potrebnem obsegu tudi dokaze. Dokazno oceno pa sta sprejeli po pravilih, ki jih uzakonja 8. člen ZPP, pri čemer sta ocenili vse dokaze, vključno z izpovedjo priče . Sodišči druge in prve stopnje zato nista zagrešili v reviziji očitanih procesnih kršitev, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta med postopkom ugotovili vse pomembne okolnosti škodnega dohodka, iz katerega izvira tožnikova iztoževana škoda ter sta zato mogli pravilno uporabiti določbe materialnega prava to je predvsem členov 178 in 158 zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Iz dejanskega stanja (ki ga z revizijo ni mogoče pobijati glede na določilo 3. odstavka 385. člena ZPP), ugotovljenem na prvi in drugi stopnji, izhaja, da je tožnik nenadoma in brez vzroka zapeljal na nasprotni pas vozišča, po katerem mu je tedaj nasproti pripeljal zavarovanec toženke in da je prišlo do trčenja 1,60 m od sredinske črte na tem za tožnika nasprotnem delu vozišča (najdeni sledovi odpadlega blata). Tudi če je vse blato izpod vozil izviralo zgolj od vozila toženkinega zavarovanca, pomeni navedena ugotovitev, da je bilo to vozilo oddaljeno od sredinske črte 1,60 m. Ta ugotovitev kaže, da ni najti nobenih nepravilnosti v vožnji toženkinega zavarovanca ter je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe pravilno poudarilo, da je brez podlage tožnikovo zatrjevanje, da je toženkin zavarovanec vozil v nasprotju z določilom 41. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), kar pomeni, da je vozil dovolj blizu desnemu robu vozišča, pri čemer je bilo potrebno upoštevati splošne prometne razmere, tudi širino ceste in na njej odvijajoč se promet. Toženkin zavarovanec pa neposredno pred nezgodo ni imel potrebe voziti še bolj ob desnem robu svojega vozišča, ker je tožnik očitno nenadoma in brez vzroka, to je tik pred trčenjem zavil na levo (izpoved priče M.). Izračuni, ki jih ponavlja revizija in ki jih je tožnik zatrjeval že med postopkom in po katerih naj bi bil toženkin zavarovanec v trenutku nezgode oddaljen 2 m od desnega roba vozišča, nimajo nobene dejanske podlage in so v nasprotju z vsemi znanimi podatki, ki so bili ugotovljeni med postopkom na prvi in drugi stopnji. Ker sta sodišči na drugi in prvi stopnji skladno ugotovili, da je do nezgode prišlo zato, ker je tožnik nenadoma in brez vzroka zapeljal na levo stran vozišča, kjer je tudi prišlo do trčenja cca 1,60 m od sredinske črte, sta v skladu z določilom 1. odstavka 178. člena in 158. člena ZOR zaključili, da je za nezgodo odgovoren tožnik sam in ne tudi zavarovanec tožene stranke. Sodišči obeh stopenj sta zato pravilno odločili, ko sta tožnikov odškodninski zahtevek zavrnili v celoti.

Ker iz zgoraj navedenega izhaja, da revizija tožnika ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).