Jedro

Ker je prvostopni organ s svojo odločbo odločal o vračanju podržavljenih zemljišč v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (tožeče stranke), pri čemer je štel, da so bila zemljišča, za katera je določil odškodnino, podržavljena kot stavbna zemljišča, je za odločanje o pritožbi pristojno ministrstvo pristojno za okolje in prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.5.2005, ter zadevo poslalo v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije, ker gre za vračanje stavbnih zemljišč. Tožena stranka je z navedeno izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 28.10.2004, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d. (tožeče stranke) v skupni vrednosti 243.244,57 DEM za podržavljene parcele, št. 368 (del), 369 (del), 401 (del), 456/1 in 457, vl. št. .. in 325 k.o. ..., katere mora zavezanka izročiti skrbniku za posebne primere B.B. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožba utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka v tožbi. Prvostopni organ je namreč s svojo odločbo odločal o vračanju podržavljenih zemljišč v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (tožeče stranke), pri čemer je štel, da so bila zemljišča, za katera je določil odškodnino, podržavljena kot stavbna zemljišča. O pritožbi zoper odločbe upravnih enot, s katerimi je odločeno o zahtevi za denacionalizacijo stavbnih zemljišč, pa po 3. točki 57. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odloča ministrstvo, pristojno za okolje in prostor. Glede na navedeno določbo tožena stranka ni bila stvarno pristojna za odločanje o pritožbi.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo prizadeta stranka B.B. meni, da gre za nepotrebno zavlačevanje postopka denacionalizacije in si želi ta primer čimprej pripeljati na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Z izpodbijano sodbo mu je ta možnost odvzeta oziroma odložena vsaj za leto dni. Predlaga čimprejšnjo obravnavo na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

Tožeča stranka je dne 14.6.2006 vrhovnemu sodišču poslala posebno izjavo, v kateri navaja, da v predmetni zadevi vlagatelji zatrjujejo, da so imela navedena zemljišča ob podržavljenju status stavbnih zemljišč, kar pa tožeča stranka oporeka. V zvezi s tem je dodatno naročila tudi izvedeniško mnenje pri sodni cenilki za arhitekturo in urbanizem C.C., ki ga svoji izjavi prilaga.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) obravnavalo vloženo pritožbo tožeče stranke kot pritožbo po ZUS-1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru prvostopni organ s svojo odločbo odločal o vračanju podržavljenih zemljišč v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (tožeče stranke), pri čemer je štel, da so bila zemljišča, za katera je določil odškodnino, podržavljena kot stavbna zemljišča. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz 3. točke 57. člena ZDen, da o pritožbi zoper odločbe upravnih enot, s katerimi je odločeno o zahtevi za denacionalizacijo stavbnih zemljišč, odloča ministrstvo, pristojno za okolje in prostor. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da glede na navedeno določbo (3. točka 57. člena ZDen) tožena stranka ni bila stvarno pristojna za odločanje o pritožbi, pač pa Ministrstvo za okolje in prostor.

Sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja na določbe 25. člena in 1. odstavka 242. člena ZUP (1986), da mora vsak organ paziti na stvarno pristojnost ves čas postopka in da kršitev pravil o stvarni pristojnosti predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Tudi vrhovno sodišče meni, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker je v njej kršeno to pristojnostno določilo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo ter zadevo poslalo v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije kot stvarno pristojnemu organu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo prizadete stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.