Jedro

Tožnik je uveljavljal ničnost odločb tožene stranke, ker tožena stranka ob razporeditvah ni upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa zaposlitve v JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite. ZDDO je urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik odločb ni izpodbijal v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v kolikor se ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali je menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. S pravnomočnostjo izpodbijanih odločb je torej odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku vse prispevke in davke iz naslova bruto plač za obdobje na podlagi UZITUL priznane zavarovalne dobe tožnika od 21. 7. 1970 do 30. 9. 1991, obračunanih od bruto plače primerljivega posameznega razreda - čina častnika TO ali SV, ki jih je imel tožnik v posameznih obdobjih, kakor je razvidno iz izreka (I/1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za ugotovitev, da so odločbe tožene stranke z dne 1. 12. 1991, 30. 11. 1992, 19. 7. 1993, 18. 11. 1994 in 18. 5. 1995 zaradi navedbe neustreznega osebnega čina, delno nične (I/2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna po predhodnem obračunu in plačilu prispevkov in davkov od bruto plač v skupni višini 33.228,77 EUR ter z izpolnitvijo ustreznih obrazcev M4/M8, izplačati razliko neto nadomestila plače med izplačano in pripadajočo plačo za čas od 1. 10. 1991 do 30. 4. 1998 v višini 23.559,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2013 dalje do plačila (I/3. točka izreka). Ustavilo je postopek v delu tožbe, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti odločbe tožene stranke z dne 15. 10. 1991 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.132,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil šele z odločbo o upokojitvi ZPIZ Slovenije z dne 6. 3. 2013 seznanjen, da je prikrajšan pri izračunu višine pokojninske osnove za čas od 1970 do 1991 in delo prispevkov in plač za čas od X/1991 do IV/1998. Izvajalec zakona za ZPIZ Slovenije je pri izračunu pokojninske osnove tožnika za čas, ki ga je tožnik prebil v aktivni vojaški službi v JLA, zmotno uporabil materialno pravo - Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), to je prvi odstavek 8. člena za izračun pokojnine tako, da je upošteval pavšalne osnove na način kakor so določene v 7. členu, namesto dejanskih prejetih plač tožnika ali primerljivih plač častnikov TO ali SV. Tožnik je bil namreč prestopnik iz JLA v TO. Meni, da tožena stranka pri določitvi plače v odločbah z dne 1. 12. 1991, 30. 11. 1992, 19. 7. 1993 in 18. 11. 1994 ni upoštevala določbe 14. člena UZITUL, to je čina, pri odločbi z dne 18. 5. 1995 pa čina, ki bi pripadal tožniku, zato so te delno nične. Glede zastaranja meni, da zahteva zgolj plačilo davkov in prispevkov za čas od 21. 7. 1970 do 30. 9. 1991, na podlagi primerljivih plač častnikov TO in plačilo razlike neto plač, davkov in prispevkov za čas od 1. 10. 1991 do 30. 4. 1998 zaradi prikrajšana v višini 23.559,00 EUR. Po mnenju tožnika bi ZPIZ pri izračunu pokojninske osnove za obdobje od julija 1970 do septembra 1991 moral upoštevati dejanske plače tožnika ali primerljive plače častnikov TO, skladno z razredi in čini, ki jih je tožnik pridobil v posameznem časovnem obdobju službovanja v JLA ter pridobljenimi pravicami do 25. 6. 1991. Meni, da podobna ugotovitev velja tudi za izračun prispevkov za čas od 1991 do 1998, to je za čas službe pri toženi stranki. Navaja, da se je šele z odločbo o upokojitvi ZPIZ Slovenije z dne 6. 3. 2013 seznanil z realno vrednostjo plač ter posledično tudi višino prikrajšanja glede razlike v plači in plačilo prispevkov. Pričakoval je, da mu bo pokojninska osnova za čas od 1971 do 1991 obračunana v skladu z osebnimi čini ali primerljivo plačo v TO. Za obdobje od 1991 do 1998 je bil prepričan, da je plača ves čas usklajena z njegovim osebnim činom, ter zaradi tega ni bilo nobene potrebe po uporabi ugovorov ali sodnega varstva. Glede ničnosti in delnega plačila prispevkov in neto plač za čas zaposlitve pri toženi stranki meni, da je ne glede na različne nazive delovnih mest opravljal isto delo, medtem pa je njegova plača ves čas zaposlitve pri toženi stranki, ne glede na posamezne odločbe, enakomerno rasla. Prav zaradi tega takrat ni imel potrebe, da vloži zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja. Navaja, da z oblikovanjem zahtevka ne želi obiti prekluzivnih rokov, kot to zmotno razloguje sodišče prve stopnje. V času izdaje odločb, katerih ničnost zahteva, se je strinjal z višino plače, ki je od odločbe do odločbe nominalno rasla. Glede razporeditve je sledil vsakokratni razlagi vodstva tožene stranke, da z novo sistemizacijo (formacijo) želijo priti do učinkovitega delovanja ministrstva, ter racionalizirati poslovanje. Zaradi navedenega ni bilo nobene potrebe, da bi z ugovorom ali s sodnim varstvom zaščitil pridobljene pravice do 25. 6. 1991. V predmetni zadevi izhaja iz dejstva, da je bil s finančnimi učinki in realno višino plače za čas od 1. 12. 1991 do 30. 4. 1998 seznanjen šele z odločbo o upokojitvi ZPIZ z dne 6. 3. 2013. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da se s sklepom odredi izvedba dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, na katero se sklicuje tožnik. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotavljajo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. Sodišče prve stopnje tako ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov (zaslišanje strank, dostavo podatkov o plačah tožnika in postavitev izvedenca finančne stroke), pri tem pa je razloge za svojo odločitev ustrezno pojasnilo (točka 3 obrazložitve).

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik upokojenec, ki je bil od 21. 7. 1970 do 30. 9. 1991 pripadnik JLA in od 1. 10. 1991 do 30. 4. 1998 zaposlen pri toženi stranki; - da tožnik uveljavlja ničnost odločb tožene stranke z dne 1. 12. 1991, 30. 11. 1992, 19. 7. 1993 in 18. 11. 1994 in delno ničnost odločbe z dne 18. 5. 1995, vse iz razloga, ker naj ne bi tožena stranka ob razporeditvah upoštevala tožnikovih pridobljenih pravic iz časa JLA, zato naj bi bile vse razporeditve nezakonite; - da so vse izpodbijane odločbe vsebovale pravni pouk, in sicer, da je zoper odločbe dopusten ugovor v roku 15 dni od prejema odločbe; - da tožnik zoper izpodbijane odločbe ni podal ugovora in so te odločbe postale dokončne in pravnomočne.

8. Po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom - razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V konkretnem primeru je Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.) urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali ustavo. Zoper takšno odločbo je imel delavec možnost podaje ugovora in v nadaljevanju možnost sodnega varstva. Izpodbijane odločbe tožene stranke so bile vse izdane na podlagi tedaj veljavnega ZDDO, ki je v 72. členu določal, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi oziroma ugovoru ali če pristojni organ ne odloči v 30 dneh od vložitve, lahko delavec zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Vse izpodbijane odločbe so vsebovale pravni pouk, med strankama pa tudi ni bilo sporno, da tožnik zoper izpodbijane odločbe ni podal ugovora in da so te postale dokončne in pravnomočne.

9. V konkretnem primeru je ZDDO urejal način izpodbijanja odločbe delodajalca, za katero je delavec menil, da je v nasprotju s prisilnim predpisi ali ustavo, in je torej delavec imel možnost podaje ugovora zoper takšno odločbo in v nadaljevanju tudi sodnega varstva. Glede na to, da tožnik ni izpodbijal odločb v zakonskem roku, so postale odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni dokončnost pravnega razmerja. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da v kolikor se tožnik ni strinjal z razporeditvijo in z določitvijo plače v izpodbijanih odločbah ali menil, da te neustrezno upoštevajo njegove pridobljene pravice iz časa službovanja v JLA, bi moral pri toženi stranki podati ugovor oziroma v nadaljevanju sprožiti sodno varstvo. Ker tega ni storil, so vse odločbe postale pravnomočne in s tem zavezujoče za obe stranki. Tožnik s tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti odločb od leta 1991 do leta 1995, posledično pa plačilo prispevkov in davkov iz naslova bruto plače za obdobje od 21. 7. 1970 do 30. 9. 1991, ne more obiti zakonskih prekluzivnih rokov, ki so bili za izpodbijanje posameznih določb določeni v ZDDO ali tega varstva uveljavljati po pravnomočnosti odločb. Če je tožnik menil, da so sporne razporeditve na posamezna mesta, na katera je bil razporejen od 1. 12. 1991 do 30. 4. 1998, je imel možnost zoper citirane razporeditve in odločbe vložiti ugovor, česar pa ni storil. Tožnik pa tudi sicer ne obrazloži, kakšna kršitev naj bi bila storjena oziroma v čem nasprotuje odločbam, za katere uveljavlja ničnost oziroma delno ničnost. Ker je s pravnomočnostjo izpodbijanih odločb odpadla možnost njihove presoje pravilnosti in zakonitosti, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

10. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da zahtevek glede obračuna in izplačila plač in prispevkov za obdobje od 21. 7. 1970 do 30. 4. 1998 ni zastaral. Skladno z 202. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Glede na to, da tožnik vtožuje zadnjo plačo oz. prispevke za april 1998, tožbo pa je vložil 5. 12. 2013, je v vsakem primeru minilo več kot pet let, zato so denarni zahtevki tožnika v celoti zastarali in jih sodišče prve stopnje iz tega razloga tudi pravilno zavrnilo.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).