Jedro

Po določbah stanovanjskega zakona lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje (1. odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 - v nadaljevanju SZ). Po razlagalni določbi 3. odstavka 40. člena SZ se predvideno rušenje stanovanja dokazuje s sprejetim prostorskim aktom. Po določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84-71/93) so prostorski izvedbeni akti prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti (21. člen), med prostorske izvedbene načrte pa spadajo tudi ureditveni načrti (27. člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka prodati stanovanje v Portorožu, pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 2.450 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Sodišče druge stopnje se sklicuje na določbo 27. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zakon naj bi bil objavljen v Uradnem listu SRS št. 18/83, vendar pa v tem uradnem listu ta zakon ni bil objavljen. V letu 1990 je bilo objavljeno prečiščeno besedilo Zakona o urbanističnem planiranju iz leta 1967. Po določbi 3. točke 7. člena tega zakona, je urbanistični načrt le podlaga za izdelavo zazidalnega načrta in izdajanje lokacijskih dovoljenj. Tudi stari zakon o urejanju prostora (Ur. list SRS, št. 80/84) loči med prostorskim načrtom na eni strani in zazidalnim načrtom ter lokacijskimi načrti na drugi strani. Zatrjevani ureditveni načrt je šele negotova vizija. Vsi nadaljnji načrti manjkajo. V določbi 129. člena Stanovanjskega zakona je določeno, da mora stanovanjska prenova že teči. To določbo je potrebno zelo restriktivno razlagati. Vsekakor pa bi moralo biti pridobljeno najmanj že lokacijsko dovoljenje, ali pa bi moral biti odobren zazidalni načrt. Nerazumljivo je, da tožena stranka prodajo stanovanj odklanja. Druge rešitve bodo zanjo dražje. Sicer pa je poslovanje tožene stranke zelo neredno, kar dokazuje tudi dejstvo, da v roku, ki ga določa zakon, prodajne pogodbe ni sklenila, na zahtevek za prodajo stanovanja pa v 60 dnevnem roku tudi ni odgovorila. Reviziji naj se tako ugodi, da se s spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, res ni bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 18/83, kot utemeljeno opozarja revizija, ampak v Uradnem listu SRS, št. 18/84, vendar pa ta pisna pomota ob dejstvu, da je v sodbi sodišča druge stopnje določba 27. člena zakona korektno citirana (tudi glede vsebine te določbe), na zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Sicer pa se je tudi tožeči stranki pripetilo, da v reviziji citira Zakon o urejanju prostora, ki naj bi bil po navedbah revizije objavljen v Uradnem listu SRS, št. 80/84, čeprav je bil v resnici objavljen v Uradnem listu SRS, št. 18/84. Še manj točna pa je revizijska trditev, da je bilo v letu 1990 objavljeno prečiščeno besedilo Zakona o urbanističnem planiranju iz leta 1967 (Uradni list SRS, št. 26/67). V letu 1990 (v Uradnem listu RS, št. 48/90) je bil namreč objavljen le zakon o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju, ki pa z zakonom o urbanističnem planiranju iz leta 1967 nima nič skupnega, kar je tudi razumljivo, saj je zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78) z uveljavitvijo zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84), razen glede določb o lokacijskem postopku in urbanistični inšpekciji, prenehal veljati (87. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - Uradni list SRS, št. 18/84).

Za odločitev v tej pravdni zadevi je bistveno, da je hiša, v kateri je stanovanje, ki ga je tožena stranka potrditvah tožeče stranke dolžna prodati pod pogoji iz stanovanjskega zakona, z Odlokom o ureditvenem načrtu za Hotel Palace v Portorožu, ki je bil sprejet in objavljen že pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, predvidena za rušenje. Odlok je bil objavljen v Uradnih objavah št. 4/90, v 4. členu tega odloka pa je hiša, v kateri je sporno stanovanje, izrecno navedena kot objekt, ki je predviden za rušenje.

Po določbah stanovanjskega zakona lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje (1. odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 - v nadaljevanju SZ). Po razlagalni določbi 3. odstavka 40. člena SZ se predvideno rušenje stanovanja dokazuje s sprejetim prostorskim aktom. Po določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84-71/93) so prostorski izvedbeni akti prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti (21. člen), med prostorske izvedbene načrte pa spadajo tudi ureditveni načrti (27. člen). Odlok o ureditvenem načrtu za Hotel Palace v Portorožu (Uradne objave št. 4/90), ki v 4. členu izrecno omenja zgradbo v kateri je sporno stanovanje, je zato zadosten razlog za odklonitev prodaje stanovanja in ni potrebno, da bi bil o rušenju izdan še kakšen konkreten akt, kot zmotno zatrjuje revizija.

Iz navedenih razlogov sta odločitvi nižjih sodišč materialnopravno pravilni, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Tožeča stranka je v reviziji sicer navedla, da uveljavlja vse revizijske razloge, vnedar pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo pritožbeno sodišče, ni z ničemer opredelila. Zato je revizijsko sodišče obstoj kršitev pravdnega postopka upoštevalo le v okviru uradnega preizkusa (386. člen ZPP) in ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).