Jedro

Lastnik ni dolžan prodati stanovanje imetniku stanovanjske pravice, če je stanovanje z občinskim odlokom predvideno za rušenje (člen 129/1 SZ).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji mora toženka prodati stanovanje v ..., na katerem ima stanovanjsko pravico. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženka ni dolžna prodati spornega stanovanja, ker se to nahaja v hiši, ki je s prostorskim izvedbenim aktom predvidena za rušenje.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se sodba spremeni ali razveljavi. V pritožbi poudarja, da toženka ne spoštuje nobenih procesnih določb in zato bi morala nositi stroške postopka. Sicer pa sodba nima ne ekonomskega in ne pravnega smisla, ker mora toženka tudi po določbi 129. člena Stanovanjskega zakona prodati tožnici enakovredno stanovanje.

Ureditveni načrt za hotel ... je čista iluzija, ker ni interesentov in ne financ ter gre za stvar v daljni bodočnosti. Tudi ne obstaja odločba za rušenje hiše, v kateri se nahaja sporno stanovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, saj le tega tožeča stranka v svoji pritožbi obrazloženo ne napada, po njegovi oceni pa je tudi v materialnopravnem oziru pobijana sodba pravilna. Po določilu 1. odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona lastniki niso dolžni prodati stanovanj imetnikom stanovanjske pravice, če se stanovanje nahaja v stanovanjski hiši, ki je predvidena za rušenje ali pa teče celovita prenova. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je hiša, v kateri se nahaja sporno stanovanje, predvidena za rušenje z Odlokom o ureditvenem načrtu za hotel ... v ... Ta okolnost je dokazana z vsebino citiranega odloka. Po določilu 27. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. RS št. 18/83 in naslednji), predstavlja prostorski izvedbeni načrt tudi ureditveni načrt za prenovo, dopolnilno gradnjo in podobno, kar je v danem primeru izkazano. Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravno pravilno zaključilo, da toženka ni dolžna prodati sporno stanovanje, ker se to nahaja v hiši, ki je predvidena za rušenje. Sodba ima tako oporo v 1. odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona. Okolnost, da mora tožena stranka zaradi spredaj navedenih okoliščin omogočiti tožnici nakup drugega primernega stanovanja pod enakimi pogoji v smislu 2. odst. 129. člena Stanovanjskega zakona, pa na drugačno odločitev ne more vplivati. Zato so pritožbena izvajanja tožnice v tej smeri pravno neutemeljena in prav tako izvajanja, ki očitajo toženki nespoštovanje procesnih določb. Pri tem očitno misli na določilo 5. odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona, kar pa na izid postopka ali pa na stroške le-tega ni moglo v ničemer vplivati.

Tožnica bi namreč lahko vložila zadevno tožbo že po izteku 30 dni od vložitve njene zahteve, čeprav odgovora toženke ni prejela.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v pritožbi tožnice zatrjevane kršitve niso podane, medtem ko samo ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, zato je neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in pobijano sodbo v celoti potrdilo (člen 368 ZPP). Tudi stroškovna odločba je po temelju in višini pravilna ter so drugačna pritožbena izvajanja materialno pravno neutemeljena. Zato je bila pritožba zavrnjena tudi v tem delu.