Jedro

Pri subjektivno kumulacijo na aktivni strani imamo toliko pravnih razmerjih, koliko je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Ker denarna terjatev tožnikov v znesku 60.000,00 EUR ni bila opredeljena kot solidarna, gre za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2010 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Višje sodišče je pritožbo toženke zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in toženki naložilo plačilo pritožbenih stroškov.

2. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13. 8. 2010 dalje do plačila ter sklene, da je tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da s sklepom reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000,00 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

6. Revizijo vlaga toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnikoma plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na aktivni strani nastopata dva tožnika. ZPP v drugem odstavku 41. člena določa, da če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon sicer ne določa, da to velja tudi za aktivno sosporništvo. Ker pa se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, je v sodni praksi ustaljeno stališče, da pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v zvezi s pasivnim sosporništvom velja tudi za aktivno sosporništvo.(1)

7. V obravnavani zadevi imamo torej opravka s subjektivno kumulacijo na aktivni strani; imamo torej toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov.(2) Ker denarna terjatev tožnikov v znesku 60.000,00 EUR ni bila opredeljena kot solidarna, gre za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnika (četudi sta dediča po pokojnem zavarovancu) v konkretni zadevi tudi nista enotna sospornika. Glede na navedeno se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Na vsakega od tožnikov tako odpade znesek 30.000,00 EUR, ki pa ne dosega revizijskega praga po drugem odstavku 367. člena ZPP.

8. Revizija toženke zoper sodbo ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Toženka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na revizijo, ki sta ga vložila tožnika, pa glede na to, da se tiče vsebine revizije, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Prim. odločbi VS RS: II Ips 383/2008 z dne 24. 11. 2011 in II Ips 851/2008 z dne 11. 11. 2010. (2) Prim. M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, št. 71/2015, str. 13-14. Prim. tudi odločbe VS RS: II Ips 811/2009 z dne 25. 4. 2013, II Ips 319/2014 z dne 19. 5. 2016, II Ips 91/2015 z dne 2. 6. 2016.