Jedro

Pri ugotavljanju, ali gre za ustrezno „vrsto izobrazbe“, je pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja.

Sodišče prve stopnje je za ponujeno zaposlitev na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling pravilno ugotovilo, da ni ustrezna, zato je tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Iz opisov obeh delovnih mest svetovalec uprave (ki ga je zasedal tožnik) in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling izhaja, da se za obe delovni mesti zahteva strokovna izobrazba VII. stopnje ali II. stopnje fakultete ter poklic univerzitetni diplomirani ekonomist. Ker pa iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalec uprave ne zahtevajo, je sodišče prve stopnje presodilo, da zaposlitev na tem delovnem mestu z vidika izobrazbe ni ustrezna, zato je tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v točkah I/1 in I/2 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, sklenjeno dne 5. 6. 2009 (I/1. točka izreka); za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 12. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na njegovo delovno mesto svetovalec uprave, mu od vključno 24. 11. 2011 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 vzpostaviti delovno razmerje za delovno mesto svetovalec uprave, mu obračunati in izplačati plače in vse ostale prejemke iz naslova navedene pogodbe o zaposlitvi, od njih odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine, mu izplačati neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila, pri regresih za letni dopust pa od vsakega 2. 7. v posameznem letu do plačila, mu vpisati delovno in zavarovalno dobo v ustrezne evidence nosilcev obveznih socialnih zavarovanj in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja v skladu z navedeno pogodbo o zaposlitvi (dodatno pokojninsko zavarovanje, božičnico) (I/3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 1. 2012, ne nanaša na isto dejansko ali pravno stanje. V tem judikatu je Vrhovno sodišče RS odločalo, ali je izobrazba univerzitetnega diplomiranega novinarja strokovna izobrazba druge ustrezne smeri in glede tega je Vrhovno sodišče RS res zavzelo stališče, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, to je, da je pri presoji vrste izobrazbe nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja. V obravnavanem sporu pa sploh ni bilo potrebno opravljati takšne presoje, saj je nesporno in nedvoumno, da se tako na delovnem mestu svetovalec uprave kot tudi na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahteva identična stopnja in vrsta izobrazbe (univerzitetni diplomirani ekonomist). Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da je ob sklicevanju na ta judikat ugotavljalo vsebino dela, zahtevana in zaželena posebna (specifična) znanja. Ustrezna vrsta izobrazbe izhaja že iz samega opisa obeh delovnih mest in je v obeh primerih povsem konkretizirano določena. Takšna uporaba materialnega prava je v nasprotju z 90. členom ZDR in razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi. Ključni razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje za drugo ustrezno izobrazbo, za katero se zahteva identična stopnja in vrsta izobrazbe, zaključilo, da ne gre za drugo ustrezno izobrazbo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se je ponovno spustilo v dokazovanje, katera konkretno znanja in veščine je tožena stranka želela za zasedbo delovnega mesta direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ter da tožnik teh znanj in veščin ni imel. Ta dejstva pa za rešitev tega spora niso relevantna. Nadalje navaja, da iz primerjave opisov delovnih mest direktor sektorja za trženje, svetovalec uprave in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ne drži zaključek sodišča prve stopnje glede neizpolnjevanja znanja in veščin za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Za navedeno delovno mesto se ne zahteva nobeno bistveno drugačno dodatno zaželeno znanje in veščine, kot za delovni mesti direktor sektorja za trženje in svetovalec uprave. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik navedenih znanj ni imel. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedim članov uprave tožene stranke in priče A.A.. Do tožnikovih navedb in dokazov pa se v veliki meri ni opredelilo. Tožnik je navajal in dokazoval, da je imel vse potrebne kompetence in veščine za opravljanje dela na vodstvenem (in ne strokovnem) delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling, da ga tožena stranka ni povabila na razgovor za to delovno mesto, ga ni obvestila, da išče potencialne kandidate in ni preverila, ali izpolnjuje zahtevane pogoje ter da B.B. ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni izpolnjeval pogoja primerljivih vodstvenih delovnih izkušenj v trajanju 48 mesecev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlagala je, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. V tem sporu je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 610/2013 z dne 17. 10. 2013, vloženo pritožbo tožnika zoper sodbo in sklep, opr. št. I Pd 1403/2011 z dne 20. 2. 2013, s katerima je zavrnilo uveljavljane tožbene zahtevke in ustavilo postopek v delu umaknjene tožbe, sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo odločitev v izpodbijani sodbi in odločitev o stroških postopka. Po vloženi reviziji tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014, razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči pri presoji ustreznosti posameznih delovnih mest izhajali iz zmotne materialnopravne predpostavke, da je odločilnega pomena tožnikova dejanska izobrazba, izobrazbe, ki se je zahtevala na delovnem mestu, za katerega se je odpovedala pogodba o zaposlitvi, pa nista ugotavljali. Sodišču prve stopnje je dalo napotek, da naj to pomanjkljivost odpravi, ugotovi, kakšna izobrazba se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nato pa o tem, ali je tožena stranka imela na voljo ustrezno delovno mesto, ki bi ga ob odpovedi lahko ponudila tožniku, ponovno odloči. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje znova zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 740/2014 z dne 28. 1. 2015 ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 393/2015 z dne 18. 6. 2015 izpodbijano sodbo v točkah I/1 in I/2 delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, sklenjeno dne 5. 6. 2009, in kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 6. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 12. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku, v točkah I/3 in II pa je sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Tožena stranka je zoper odločitev pritožbenega sodišča v prvi alineji I. točke izreka (o odločitvi sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/2) vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015 in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče druge stopnje namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je štelo, da ni pomembno, kakšna znanja in veščine se zahtevajo za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling in ali takšna znanja in veščine tožnik ima, ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o znanju in veščinah, ki se zahtevajo za delovno mesto direktorja za finance, računovodstvo in kontroling in o tem, ali takšna znanja tožnik ima. Po stališču revizijskega sodišča določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, po katerem je sicer ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče razlagati tako, da je tudi z vidika delodajalca ustrezno (v smislu dolžnosti ponudbe) prav vsako delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe. Iz tega razloga je z vidika ustreznosti drugega delovnega mesta pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana posebna specifična znanja, pri čemer ni odločilnega pomena, ali so se posebna znanja zahtevala tudi na prejšnjem delovnem mestu, ampak ali ta znanja delavec dejansko ima, kar je zlasti pomembno, kadar gre za vodstvena delovna mesta. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah I/1 in I/2 ob upoštevanju napotil revizijskega sodišča ponovno odločilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se tožnik ne strinja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne uveljavlja, po presoji pritožbenega sodišča pa niso podane niti kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik pri toženi stranki od 1. 6. 2009 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec uprave. Dne 27. 7. 2011 mu je bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2011, delovno razmerje pa mu je prenehalo dne 23. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti in njeno razveljavitev zavrnilo.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala zakonske določbe glede formalne ustreznosti postopka izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (obvestilo sindikata, oblika in vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Presodilo je, da je tožena stranka tožniku izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zaradi odsotnosti pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni in zakoniti. Da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenega poslovnega razloga, pa izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi (opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014).

10. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je tožena stranka v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. ZDR je v 90. členu določal, da je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

11. V okviru trditvene podlage tožnika je sodišče prve stopnje presojalo, ali bi tožena stranka, ki delavcu druge zaposlitve ni ponudila, morala ponuditi zaposlitev na enem izmed delovnih mest: direktor službe za informacijske tehnologije, svetovalec komercialist, višji svetovalec komercialist v PE C. in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Ker so bile zaposlitve za delovna mesta direktor službe za informacijske tehnologije, svetovalec komercialist in višji svetovalec komercialist v PE C. razpisane za določen čas, tožnik pa je bil na delovnem mestu svetovalec uprave zaposlen za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje presodilo, da ne gre za ustrezne zaposlitve, zato jih tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Tudi zoper navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba nima navedb, zato je pritožbeno sodišče le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti presodilo, da so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni in zakoniti (takšno stališče izhaja tudi iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS v tej zadevi - opr. št. VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014).

12. Sodišče prve stopnje je tudi za ponujeno zaposlitev na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ugotovilo, da ni ustrezna, zato je tožniku tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Ugotovilo je, da iz opisov obeh delovnih mest svetovalec uprave (A12) in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling (A13) izhaja, da se za obe delovni mesti zahteva strokovna izobrazba VII. stopnje ali II. stopnje fakultete ter poklic univerzitetni diplomirani ekonomist. Ker pa iz opisov zahtevanih znanj in veščin obeh delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahtevajo tudi nekatera dodatna specifična znanja in veščine, ki se za delovno mesto svetovalec uprave ne zahtevajo, je sodišče prve stopnje presodilo, da zaposlitev na tem delovnem mestu z vidika izobrazbe ni ustrezna, zato je tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Pri tem se je oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012. Vrhovno sodišče RS se je v tej zadevi postavilo na stališče, da je pri ugotavljanju, ali gre za ustrezno „vrsto izobrazbe“, nedvomno pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana ali zaželena posebna (specifična) znanja.

13. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je bila v zadevi, opr. št. VIII Ips 88/2012, na katero se sklicujeta tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot tudi revizijsko sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 261/2015, situacija drugačna kot v obravnavani zadevi, saj se je za delovno mesto, ki bi ga tožena stranka kot delodajalec bila dolžna ponuditi tožnici kot delavki, zahtevala izobrazba univerzitetni diplomirani ekonomist, ki je tožnica ni imela, saj je bila univerzitetna diplomirana novinarka, oziroma druga ustrezna izobrazba, kar pa za prosta delovna mesta direktorjev področja in vodjo službe (oddelka) ni bila „druga ustrezna izobrazba“. Pri presoji pojma „druga ustrezna izobrazba“ je sodišče ugotavljalo, kakšna znanja in veščine mora delavec imeti, da se šteje, da ima ustrezno izobrazbo. V zadevi opr. št. VIII Ips 219/2013, na katero tudi opozarja vrhovno sodišče v sklepu opr. št. VIII Ips 261/2015, pa gre za spremembo pogodbe o zaposlitvi in se tudi ne more primerjati z obravnavano zadevo.

14. Ne glede na to pa je pritožbeno sodišče glede na stališče revizijskega sodišča v sklepu VIII Ips 261/2015 ugotovilo, da je sodišče prve na podlagi obširnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožnik specifičnih znanj, ki so se zahtevale za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling ni imel. Iz opisov zahtevanih znanj in veščin za obe delovni mesti (svetovalec uprave in direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling - A12, A13) izhaja, da so v primerjavi z delovnim mestom svetovalec uprave za delovno mesto direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahtevana tudi znanja in veščine v zvezi s sklepi agencije za zavarovalni nadzor, zakonom o zavarovalništvu, računovodskimi računalniškimi programi ter znanje angleškega jezika. Zahteva pa se tudi dobro znanje zavarovalniških financ. Iz izpovedi zaslišanih prič pa izhaja, da je za direktorja za finance, računovodstvo in kontroling ključna naloga upravljanje s premoženjem, ki ga ima tožena stranka cca 100 milijonov, zato je zelo pomembno znanje s tega področja, da se direktor pravilno odloči kakšna bo naložbena politika in kam bo to premoženje nalagal. Zato je tožena stranka iskala naložbeno usposobljenega finančnika, ki ima izkušnje z nalaganjem in upravljanjem rizikov finančnih naložb. Teh specifičnih znanj in izkušenj pa tožnik ni imel in ta znanja se tudi niso zahtevala za zasedbo delovnega mesta svetovalec uprave, katerega ključna naloga je bila svetovanje upravi in vodenje projektov. Tožnik tekom postopka ni zatrjeval, da ima ustrezna znanja in izkušnje z nalaganjem in upravljanjem finančnih naložb, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP v točkah I/1 in I/2 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.