Jedro

Ustrezna je tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, obenem pa je pomembno tudi to, ali ima delavec dejansko tudi znanja in veščine, ki se zahtevajo in so potrebne za uspešno delo na novem delovnem mestu.

Še posebej, ko gre za vodstvena delovna mesta, delodajalec lahko natančneje določi znanja in veščine, ki jih poleg stopnje in vrste izobrazbe pričakuje od kandidatov. Od njega bi bilo neupravičeno zahtevati, da na delovnem mestu zaposli osebo, za katero oceni, da nima znanj in veščin, ki jih od nje pričakuje in so potrebne za uspešno delo na tem delovnem mestu, kljub temu, da ima ustrezno vrsto in stopnjo izobrazbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja zavrnilo, ker je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog in da ni imela ustreznih prostih delovnih mest, ki bi jih lahko ponudila tožniku. Konkretno je glede delovnega mesta „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ ugotovilo, da se je sicer za to delovno mesto zahtevala VII. stopnja izobrazbe oziroma II. stopnja fakultete ter poklic diplomirani ekonomist, enako kot (alternativno) za delovno mesto svetovalec uprave, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pred odpovedjo, vendar pa so se za delovno mesto „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ zahtevala tudi posebna znanja in veščine v zvezi s sklepi agencije za zavarovalni nadzor, zakonom o zavarovalništvu, računovodskimi računalniškimi programi, računalniškimi programi za urejanje preglednic, MRSP in zavarovalniškimi računovodskimi standardi ter angleškim jezikom. Taka znanja se na tožnikovem prejšnjem delovnem mestu niso zahtevala, zato je presodilo, da kljub enakim formalnim zahtevam glede stopnje in vrste izobrazbe, tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ni bila dolžna ponuditi.

2. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku (1) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da se za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling zahtevajo specifična znanja, za katera ni bilo ugotovljeno, da jih tožnik ima, je presodilo, da tega delovnega mesta tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi. Na drugih prostih delovnih mestih, ki bi jih po tožnikovem mnenju tudi lahko ponudila (direktor službe za informacijske tehnologije, svetovalec komercialist in višji svetovalec komercialist v PE Koper) pa je tožena stranka iskala delavce le za določen čas, zato zaposlitev na teh delovnih mestih za tožnika ni bila ustrezna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015 napačno, ker je z njim kršeno ustavno načelo pravne varnosti in zakonitosti, kršitev pa naj bi bila tudi v tem, da mu ta sklep sploh še ni bil vročen. Meni, da ima ustrezna znanja in bi bil primeren kandidat za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Ima enako izobrazbo in je končal enak študij, kot predhodno zaposlena delavca na teh delovnih mestih (A. A. in B. B.). Več let je vodil podoben in zahtevnejši sektor, bil je nadrejen polovici zaposlenih na zavarovalnici in devetim direktorjem poslovnih enot po Sloveniji. Ima večino dodatnih znanj in veščin, ki se zahtevajo za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Meni, da bi morala tožena stranka dokazati, da ni imel ustreznih znanj in veščin. Vrhovno sodišče je v prvem razveljavitvenem sklepu (VIII Ips 22/2014 z dne 12. 5. 2014) zapisalo, da je pomembna izobrazba, ki se je zahtevala za opravljanje dela ne prejšnjem delovnem mestu in ugotovljeno je, da se je zahtevala enaka, kot za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling. Da so pomembna tudi znanja in veščine, naj bi izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ta zadeva ni primerljiva. Ob ugotovitvi, da se je za prejšnje delovno mesto zahtevala enaka stopnja in vrsta izobrazbe, kot za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling, bi moralo sodišče druge stopnje ravnati po 90.členu ZDR-A. S stališčem, da je pomembno tudi kaj drugega (znanja in veščine) se ne strinja, ker zakon tega ne določa. Judikat VIII Ips 88/2012 je neuporaben, ker ne obravnava enake niti pravne niti dejanske situacije. Navaja tudi, da je sodišče sledilo izpovedim članov uprave in C. C., do njegovih navedb pa se ni opredelilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Uveljavljene bistvene kršitve, ki se večinoma povezujejo z očitkom zmotne uporabe materialnega prava, niso podane. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Tudi to, da strankam sklep Vrhovnega sodišča o razveljavitvi prejšnje sodbe sodišča druge stopnje (še) ni bil vročen, ne predstavlja bistvene kršitve, saj je sodišče druge stopnje o pritožbi odločalo ponovno.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana 12. 7. 2011. Tedaj je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki je v tretjem odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ključnega pomena v tej fazi postopka je vprašanje, ali je bila zaposlitev na delovnem mestu „direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling“ za tožnika ustrezna in ali mu jo je bila tožena stranka dolžna ponuditi ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je bilo že v dosedanjem postopku razčiščeno, da je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, obenem pa je pomembno tudi to, ali ima delavec dejansko tudi znanja in veščine, ki se zahtevajo in so potrebne za uspešno delo na novem delovnem mestu.

10. Stališče Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali je ustrezna vsaka zaposlitev, za katero se zahteva enaka stopnja in vrsta izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, je jasno. Pri tem se ponovno sklicuje na judikata VIII Ips 88/2012 in VIII Ips 219/2013, čeprav tožnik tej primerjavi (očitno pa tudi sodišče druge stopnje) nasprotuje, češ da sta bili situaciji v navedenih zadevah drugačni kot v obravnavani. To seveda drži. Noben primer, ki ga obravnava vrhovno sodišče, ni popolnoma identičen drugemu, kar pa ne pomeni, da stališč, zavzetih v enih zadevah, ni mogoče uporabiti v drugih in da je to možno le, ko gre za povsem enako dejansko in pravno stanje. Ne glede na to, da situaciji v navedenih dveh zadevah nista bili identični, kot v obravnavani, iz obeh izhaja jasno stališče: pri ugotavljanju, ali je delo, ki naj bi ga delodajalec ponudil delavcu v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ustrezno, ni mogoče upoštevati zgolj stopnje in vrste izobrazbe, ki se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu (2), ampak je pomembno tudi (čeprav zakon tega izrecno ne določa), kakšna posebna znanja in veščine mora imeti delavec na drugem delovnem mestu. Temu stališču revizija neupravičeno očita ustavno neskladje, saj je delodajalcem treba zagotoviti svobodo odločanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti (v tem je bistvo ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS). Še posebej, ko gre za vodstvena delovna mesta, delodajalec lahko natančneje določi znanja in veščine, ki jih poleg stopnje in vrste izobrazbe pričakuje od kandidatov. Od njega bi bilo neupravičeno zahtevati, da na delovnem mestu zaposli osebo, za katero oceni, da nima znanj in veščin, ki jih od nje pričakuje in so potrebne za uspešno delo na tem delovnem mestu, kljub temu, da ima ustrezno vrsto in stopnjo izobrazbe. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v svojem prejšnjem sklepu, kjer je zapisalo, da tretji odstavek 90. člena ZDR (in ne ZDR-A, kot navaja tožnik, saj 90. člen ZDR-A, ki je prehodna določba, tretjega odstavka niti nima) sicer res določa, da je ustrezna tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa te določbe ni mogoče razlagati tako, da je ustrezno (v smislu dolžnosti ponudbe) prav vsako delovno mesto, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe. Paleta možnih del pri določenih poklicih je zelo široka in poklic ekonomista (vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je alternativno zahtevala na delovnem mestu svetovalec uprave in se je kot osnovna zahtevala tudi na delovnem mestu direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling) je eden od njih. Zato je nedvomno z vidika ustreznosti drugega delovnega mesta pomembna tudi vsebina dela in temu primerno zahtevana posebna (specifična) znanja na tem drugem delovnem mestu.

11. Na ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik specifičnih znanj, ki so se zahtevala za delovno mesto direktor sektorja za finance, računovodstvo in kontroling in kot so jih priče natančno opisale, nima, je revizijsko sodišče vezano. Drugačne revizijske navedbe pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je bilo ugotovljeno, se za to delovno mesto zahtevajo nekatera znanja in veščine, ki so se zahtevala tudi na prejšnjem delovnem mestu, vendar pa se je od kandidatov zahtevalo tudi dobro znanje zavarovalniških financ, saj je ključna naloga direktorja sektorja za finance, računovodstvo in kontroling upravljanje s premoženjem. Znanje je pomembno za pravilno odločanje o naložbeni politiki in prav zato je tožena stranka za to delovno mesto iskala naložbeno usposobljenega finančnika, ki ima izkušnje z nalaganjem in upravljanjem rizikov finančnih naložb. Ker ni bilo ugotovljeno, da ima tožnik takšna specifična znanja, je presoja sodišča druge stopnje, da pri toženi stranki ni bilo možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, pravilna.

12. Do drugih revizijskih navedb, ki niso odločilnega pomena, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 14. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

(1) Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 261/2015 z dne 22. 12. 2015 predhodno sodbo pritožbenega sodišča, ki se s presojo sodišča prve stopnje ni strinjalo, razveljavilo.

(2) Zlasti, ker je možno, da delavec dejansko stopnje in vrste izobrazbe, ki se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, celo nima - v tem primeru bi bilo neupoštevanje zahtevanih posebnih znanj in veščin sploh nesprejemljivo.