Jedro

Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da prvo sodišče njenega ugovora, da je zapustnik polovico sredstev iz naslova skupnega premoženja pred smrtjo podaril svoji ženi, ni obravnavalo, gre pa za odločilno dejstvo. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Iz razlogov 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, se ne da razbrati, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za darilo in ga ni upoštevalo, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva vračila darila, ali je sodišče zgolj povzemalo trditve toženke. V primeru, če bi se izkazalo, da je šlo pri nakazanih denarnih sredstvih za darilo, bi to pomenilo, da ta sredstva niso bila več njegova last.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A., po katerem teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. D 94/2012, spadajo denarna sredstva v višini 8.800 EUR. V presežku - da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva v višini 2.608,94 EUR in 210 CHF - je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožnici povrne 849,16 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge.

3. Tožnica meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP), ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnice in ostale dokazne predloge. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnica za neudeležitev na poravnalnem naroku in na naroku za glavno obravnavo ni navedla opravičljivega razloga. Tožnica na narok ni prišla, ker na zaslišanje ni bila pravilno vabljena. Ker je bila zaslišana zgolj toženka, ne pa tudi tožnica, je sodišče neenako obravnavalo pravdni stranki. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb o tem, koliko denarja je bilo na računu zapustnikove žene B. B. v času zapustnikove smrti, ker naj bi to izhajalo iz listine v spisu (A6). Sodišče vsebine listine ni povzelo, zato njena vsebina ni znana niti ni jasno, koliko denarja je bilo na računu. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevo po poizvedbah o tem, koliko denarja je zapustnik plačeval za dodatno zavarovanje svoje pokojne hčerke C. C., kdo je plačeval zavarovalne premije in v kakšni višini. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede zneska 210 CHF, češ da tožnica ni dokazala, da znesek predstavlja skupno premoženje zapustnika in njegove sestre. Sodišče je štelo, da naj ne bi bil pridobljen z delom, ker je pokojni prejemal pokojnino v EUR. Dokazno nepodprt je zaključek sodišča, da ta znesek ne sodi v zapuščino. Sodišče ni upoštevalo vloge zapustnikove žene B. B. v zapuščinskem postopku po pokojnem možu D 94/2012 z dne 23. 11. 2012, v kateri je navedla, da je bil 6. 2. 2012 na njen račun iz zapustnikovega računa dejansko prenakazan znesek 17.600 EUR in 410 CHF in da gre za skupno premoženje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni upoštevalo. Glede razlike denarnih sredstev do zneska 22.817,87 EUR na računu B. B. na dan 21. 2. 2012 sodišče ugotavlja, da je stanje na njenem računu ne le posledica prejetih pokojnin, temveč tudi drugih rednih prihodkov v višini 80-90 EUR. Ugotovitev sodišča, da to predstavlja rento iz naslova izgnancev, kar naj bi izhajalo iz izpovedi toženke, nima podlage v trditveni podlagi toženke. Zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, ker je podan izključitveni in odklonitveni razlog, saj zapuščinski postopek po pokojnem A. A. vodi ista sodnica. Pritožnica še vztraja, da bi moralo sodišče ta pravdni postopek združiti s postopkom pred Okrožnim sodišče v Krškem.

4. Toženka v bistvenem navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov, ki se nanašajo na njen ugovor, da je zapustnik svojo polovico denarnih sredstev, ki so predmet tega postopka, podaril ženi B. B., zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Zapustnik je dne 6. 2. 2012 pred svojo smrtjo (21. 2. 2012) prostovoljno in po lastni volji razpolagal z denarnimi sredstvi, in tako ob smrti ni imel denarnih sredstev. Denarna sredstva so bila skupno premoženje zapustnika in njegove kasneje umrle žene B. B.. Polovica teh sredstev je bilo nakazanih kot njen del skupnega premoženja, med tem, ko ji je drugo polovico sredstev, za katera tožnica uveljavlja, da sodijo v zapuščino po pokojnem, zapustnik podaril, kar je razvidno iz njene izjave z dne 23. 11. 2012. Tudi toženka je izpovedala, da je kot pooblaščenka na zapustnikovem računu nakazala denarna sredstva, ker jih je želel zapustnik podariti svoji ženi. Sicer pa so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Na eni strani je razbrati, da sodišče prve stopnje razloguje, da sporna denarna sredstva predstavljajo darilo zapustnika B. B., kar pomeni, da ob smrti niso bila več njegova in tako ne spadajo v zapuščino po njem. Po drugi strani pa obrazlaga in odloči, da denarna sredstva v znesku 8.800 EUR (polovica zneska 17.600 EUR) sodijo v zapuščino. Toženka še opozarja, da je B. B. v letu 2011 prejela izplačilo zavarovalnice v znesku nekaj več kot 11.000 EUR kot upravičenka po zavarovalni pogodbi, ki jo je imela z zavarovalnico sklenjeno njena pokojna hči C. C., kot upravičenka v primeru smrti, pri čemer je hčerka sama plačala celotno zavarovalno premijo. Zavarovalnina predstavlja posebno premoženje zapustnikove žene. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da je neutemeljena. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Po podatkih spisa je tožnica hčerka zapustnika A. A., umrlega 21. 2. 2012. Zakonita dedinja zapustnika je (bila) tudi njegova žena B. B., ki je umrla tekom zapuščinskega postopka po njem. Edina dedinja po zapustnikovi ženi, in sicer na podlagi oporoke z dne 7. 5. 2011, je toženka (pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Krškem D 281/2014 z dne 12. 6. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2957/2015 z dne 11. 11. 2015), ki je vstopila v njen pravni položaj, hkrati pa je tudi dedinja zapustnika po oporoki z dne 7. 5. 2011. 8. Tožnica v obravnavanem sporu, v okviru napotitvenega sklepa v zapuščinski zadevi po pokojnem A. A., opr. št. D 94/2012 z dne 24. 10. 2016, uveljavlja, da polovica denarnih zneskov 10.500 EUR, 7.100 EUR in 420 CHF sodi v zapuščino po pokojnem A. A. Trdi, da so bila denarna sredstva, ki predstavljajo skupno premoženje zapustnika in njegove žene, saj so bila pridobljena z delom, dne 6. 2. 2012, torej še pred smrtjo zapustnika, z njegovih bančnih računov nakazana na račun (tedaj še živeče) zapustnikove žene B. B. Glede vtoževanega zneska 2.608,94 EUR pa trdi, da predstavlja polovico sredstev v znesku 5.217,87 EUR, ki so bila ob smrti zapustnika na računu zapustnikove žene B. B., in predstavljajo razliko med stanjem na računu zapustnikove žene v znesku 22.817,87 EUR in prenesenimi sredstvi v višini 17.600 EUR. Gre za skupna sredstva zapustnika in njegove žene, pridobljena z delom, na katerem imata enak delež, zato tudi polovica teh sredstev sodi v zapuščino po zapustniku A. A. 9. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek tožnice, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče ni ugodilo trem dokaznim predlogom. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnice. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, je bila tožnica vabljena na narok (poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, opravljen 3. 10. 2017) in na zaslišanje. Iz vročilnice, pripete k list. št. 16, je razvidno, da je tožnica 19. 8. 2017 osebno prejela vabilo na narok in vabilo stranki za zaslišanje. Ker tožnica brez opravičljivega razloga ni pristopila na narok in se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, je sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem toženke pravilno ni izvedlo. Glede na navedeno o neenakem obravnavanju strank ni mogoče govoriti. Dokazni predlog za opravo poizvedb, koliko denarja je bilo na računu zapustnikove žene B. B. v času zapustnikove smrti, je bil pravilno zavrnjen, saj ni bil potreben. Podatki o tem so razvidni iz listine v spisu A6, ki jo je predložila ravno tožnica in je na njej gradila svoj tožbeni zahtevek (glej tožba - list. št. 3 spisa). Razvidno je, da je imela zapustnikova žena na dan smrti svojega moža na računu 22.817,87 EUR. Tudi poizvedbe o tem, koliko je plačeval zapustnik za dodatno zavarovanje hčerke C. C. so nepotrebne, saj ti podatki za ta postopek niso pravno pomembni. Kot je razvidno iz razlogov sodišča prve stopnje, izhaja iz (op. neprerekanih) trditev toženke - potrjenih z izpovedjo toženke in dokazno listino (priloga B4) - da je zapustnikova žena B. B. prejela po pokojni hčerki C. C. zavarovalnino oziroma čisto odkupno vrednost zavarovanja, izplačano v znesku 11.398,48 EUR (14. 4. 2011), kot upravičenka (za primer smrti) iz zavarovalne pogodbe. Ne glede na to, kdo je plačeval zavarovalne premije, je edino odločilno, kdo je upravičenec iz zavarovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da predstavlja izplačana zavarovalnina upravičencu, ki bi bil lahko tudi nekdo tretji, njegovo posebno premoženje. Okoliščina, kdaj je bila izplačana in kdo je plačeval premije, tako ne more biti pravno pomembna za ugotovitev, da ta sredstva v razmerju do upravičenca iz zavarovalne pogodbe predstavljajo njemu lastno premoženje in ne last tistega, ki je morebiti prispeval k plačilu premij. Sicer pa tožnica s tožbenim zahtevkom niti ne uveljavlja, da bi del sredstev iz naslova izplačila čiste odkupne vrednosti predstavljal delež zapustnika na skupnem premoženju, ki bi sodil v zapuščino po njem.

10. Toženka utemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča, da sodi polovica zneskov 7.100 in 10.500 EUR v zapuščino po pokojnem A. A. Ugotovitev sodišča, da gre za skupno premoženje zapustnika in njegove žene B. B., na katerem imata enaka deleža, je sicer pravilna, saj je v okviru trditvene podlage pravdnih strank z dokazi podprto ugotovljeno, da so zapustnikovi prihodki na njegovih dveh računih temeljili izključno na pokojnini, ki pa je rezultat in posledica minulega dela. Toženka v pritožbi pravilno opozarja, da prvo sodišče njenega ugovora, da je zapustnik polovico sredstev iz naslova skupnega premoženja pred smrtjo podaril svoji ženi, ni obravnavalo, gre pa za odločilno dejstvo. Sodba sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Iz razlogov 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, se ne da razbrati, ali sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za darilo in ga ni upoštevalo, ker tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva vračila darila1, ali je sodišče zgolj povzemalo trditve toženke. V primeru, če bi se izkazalo, da da je šlo pri nakazanih denarnih sredstvih za darilo, bi to pomenilo, da ta sredstva niso bila več njegova last.2

11. Tožnica utemeljeni izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka, da v zapuščino po pokojnem A. A. sodi 210 CHF (polovica 420 CHF). Sodišče prve stopnje šteje, da tožnica ni dokazala, da tudi ta sredstva predstavljajo skupno premoženje, ker je zapustnik prejemal pokojnino v evrski valuti, zahtevana sredstva pa so v švicarski valuti. Za pravilno odločitev je bistvenega pomena izvor sredstev, ne pa v kakšni valuti se je na posameznem računu hranil. Zgolj dejstvo, da so bila denarna sredstva na varčevalnem računu zapustnika v drugi valuti, ne pomeni, da ne gre za skupno premoženje. Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da je trditve o skupnem premoženju dokazovala z zaslišanjem strank in z vlogo zapustnikove žene z dne 23. 11. 2012, ki jo je podala v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje slednjega dokaznega gradiva sploh ni upoštevalo in ocenilo, niti ni pojasnilo, zakaj ga ni upoštevalo. Če bi sodišče ugotovilo, da predstavljajo sredstva v švicarskih frankih skupno premoženje zapustnika in njegove žene, čigar polovica pripada zapustniku, bo moralo obravnavati še ugovor toženke, da je šlo pri vseh treh nakazilih z zapustnikovih računov na ženin račun (tudi pri teh sredstvih) za darilo zapustnika svoji ženi.

12. Tožnica pa utemeljeno izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka nad zneskom 8.800 EUR, torej za razliko 2.608,94 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da denarna sredstva v navedenem znesku, ki so se na dan zapustnikove smrti nahajala na računu njegove žene B. B., predstavljajo njuno skupno premoženje. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek sprejet mimo trditvene podlage toženke, na katero je opirala ugovor o neobstoju skupnega premoženja in dokazov, s katerimi je to dokazovala, kot tudi neupoštevajoč trditve in dokaze tožnice, ki bi lahko kazali, da je šlo pri teh sredstvih za skupno premoženje zapustnika in njegove žene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpisa prometa z dne 17. 10. 2013 (priloga A6) in zaslišanja toženke samo ugotovilo, da je stanje na bančnem računu B. B. na dan zapustnikove smrti posledica ne le prejetih pokojnih temveč tudi drugih rednih mesečnih prihodkov višini 80-90 EUR, ki predstavljajo rento iz naslova izgnancev, kar pa ne sodi v skupno premoženje, saj renta ni z delom pridobljeno premoženje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica trdila, da tudi sporna denarna sredstva na računu zapustnikove žene predstavlja njuno skupno premoženje, ker je bilo pridobljeno z delom. Toženka je glede teh sredstev ugovarjala, da so njeno posebno premoženje, saj predstavljalo sredstva, ki jih je prejela iz naslova zavarovalne pogodbe za dodatno zavarovanje, ki jo je sklenila pokojna hčerka C. C. in je bila upravičenka v primeru smrti zavarovanke, ni pa trdila, da bi prejeti mesečni prilivi na njen račun predstavljali kaj drugega kot njene prihodke. Kot že zgoraj navedeno, predstavlja izplačana zavarovalnina posebno premoženje upravičenke, a je treba za odločitev o (ne)utemeljenosti tega tožbenega zahtevka celovito presoditi trditve pravdnih strank in njune dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazujeta in presoditi, kaj ta sredstva predstavljajo, ali morebiti (ostanek) zavarovalnine, ki je bila sicer njej izplačana (v znesku 11.398,48 EUR) že v letu 2011 ali njene redne mesečne dohodke ali morebiti oboje.

13. Glede na navedeno je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je bilo treba pritožbama ugoditi in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje3 (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ob tem, ko je sodišče prve stopnje v pretežni meri opravilo dokazni postopek, vrnitev zadeve njemu ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak bi bil ravno z novim sojenjem pred pritožbenim sodiščem, ki bi terjalo ponovitev dokaznega postopka, postopek občutno podaljšan in tudi iz ekonomskega vidika nesmotrn (drugi odstavek 354. člena ZPP). Napotki za nadaljnji postopek so razvidni zgoraj.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da sodišče na predlog tožnice po združitvi te zadeve z zadevo pred Okrožnim sodišče v Krške, ni bilo v ničemer vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča. Temeljna predpostavka za takšen ukrep je, da se odredi le, če se z njim pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je druga zadeva šele v začetni fazi obravnavanja, pogoj ni (bil) izpolnjen.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Kar bi bilo sicer materialnopravno zmotno, saj sodišče odloča v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in v luči trditvene podlage strank. 2 Tožnica s tožbenim zahtevkom, da določeno premoženje sodi v zapuščino po pokojnem, ne zahteva vrnitve darila v zapuščino (ki lahko pride v poštev le, če gre za prikrajšanje nujnega deleža), saj ravno nasprotuje trditvi toženke, da je šlo za darilo. Sicer pa je v primeru, ko zapuščinski postopek še v teku, tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža izpodbojna tožba, tožbeni zahtevek pa je oblikovalne in dajatvene narave (34. člen Zakon o dedovanju - ZD; glej dr. M. Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, PiD 6-7/2008, GV Založba, str. 1548-1559). 3 Okoliščina, da razpravljajoča sodnica v tej pravdni zadevi obravnava tudi zapuščinski postopek po pokojnem A. A., samo po sebi še ne predstavlja izključitvenega ali odklonitvenega razloga (70. člen ZPP), ki bi terjal dodelitev zadeve drugemu sodniku (356. člen ZPP).