Jedro

Ker gre pri pooblastilu pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi, namesto da bi opravilo pritožbeno obravnavo in samo dokončno odločilo v zadevi, za izjemo, ni pretirana zahteva, da pritožbeno sodišče v takšnem primeru to svojo odločitev tudi obrazloži. Odločitev ne sme biti zgolj formularna (s povzetkom zakonskega pogoja, ki utemeljuje izjemo), marveč vsebinska; torej takšna, da jo sodišče, ki odloča o pritožbi po 357a. členu ZPP lahko hitro (brez zamudnega pregledovanja sodnega spisa) preizkusi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v nov pritožben postopek.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo delno ugodeno zahtevku, da v zapuščino po pokojnem A. A. spadajo denarna sredstva na računu njegove (sedaj prav tako pokojne) žene. Obema pritožbama je ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožnica. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Pritožbo opira na določbo 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V uvodnem delu pritožbe se pritožnica opredeljuje do vprašanja obstoja izključitvenega ali odklonitvenega razloga glede sodnika prve stopnje. Ker to ni predmet pritožbenega postopka po 357.a členu ZPP, Vrhovno sodišče teh navedb ne bo povzemalo.

3. V nadaljevanju trdi, da ima višje sodišče na razpolago čisto vse dokaze in ni nobene potrebe, da bi se zadeva presojala v postopku pred sodiščem prve stopnje. To bo povzročilo le neekonomičen in dolgotrajen postopek. Vsi dokazi so v sodnem spisu. Edino navodilo sodišču prve stopnje, ki ga je mogoče izluščiti iz izpodbijanega sklepa, je, da mora sodišče celovito presoditi trditve pravdnih strank in njune dokaze. Pritožnica ne vidi razloga, da tega ne bi moglo storiti sodišče druge stopnje samo. Prvostopenjskemu sodišču pritožbeno sodišče ni naložilo, naj opravi dodaten dokazni postopek. Izpodbijani sklep je tudi sam s seboj v nasprotju, saj iz njega ne izhaja, katere procesne kršitve naj bi bile storjene. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, česa točno ne more višje sodišče opraviti samo. Pritožbeno sodišče tudi ni pojasnilo, katera dejanja, ki naj bi jih zajemala bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Določba 357.a člena ZPP uvaja novo pravno sredstvo. Gre za pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Namen tega pravnega sredstva je, da se zagotovi učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Ovira pri uresničevanju navedene pravice je bila po presoji zakonodajalca ta, da sodišče druge stopnje v nesorazmernem številu primerov odločbe sodišč prve stopnje razveljavlja, namesto da bi samo opravilo pritožbeno obravnavo in dokončno odločilo o zadevi.

6. Novelirana procesna zakonodaja uzakonja torej pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo. Ker gre za sredstvo, ki naj zagotovi učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva, je treba izjemno pravilo razlagati (ovsebinjati) z ustavnopravnimi argumenti. Izjema bo zato prišla v poštev tedaj, (a) ko izvedba pritožbene obravnave in concreto ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ker bi glede na okoliščine primera postopek na drugi stopnji verjetno trajal dlje, kakor če bi ga zgolj dopolnilo sodišče prve stopnje)1; (b) ko bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico (kot primer se sama po sebi ponuja pravica do učinkovitega pravnega sredstva – 25. člen Ustave) ali (c) ko bi bilo to tako neekonomično (potratno glede človeških in/ali finančnih virov), da je mogoče razveljavitev šteti za razumno (potrebno, smiselno) odlašanje in torej prav zato ne gre za poseg v pravico iz 23. člena Ustave (kjer je uporabljen izraz nepotrebno odlašanje).

7. Ker gre pri pooblastilu pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi, namesto da bi opravilo pritožbeno obravnavo in samo dokončno odločilo v zadevi, za izjemo, ni pretirana zahteva, da pritožbeno sodišče v takšnem primeru to svojo odločitev tudi obrazloži. Odločitev ne sme biti zgolj formularna (s povzetkom zakonskega pogoja, ki utemeljuje izjemo), marveč vsebinska; torej takšna, da jo sodišče, ki odloča o pritožbi po 357a. členu ZPP lahko hitro (brez zamudnega pregledovanja sodnega spisa) preizkusi. To, da bi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti samo pregledovalo sodni spis zaradi ugotavljanja procesnih okoliščin (v tem primeru tesno povezanih tudi s samo vsebino spora) in nato samo, na podlagi celotnega pravdnega gradiva napravilo oceno, ali je bila razveljavitev ustavno dopustna ali ne, bi zavlačevalo postopek (in bi bilo torej z vidika 23. člena Ustave samo po sebi nerazumno odlašanje)2. Poleg tega bi takšen način reševanja pritožb po 357a. členu ZPP utegnil povzročiti nove vrste sistemski zastoj v pravdnem postopku. Tretjič pa bi bilo takšno obremenjevanje Vrhovnega sodišča tudi v nasprotju z njegovo ustavno vlogo (127. člen Ustave3) oziroma bi posegala v to njegovo osrednjo nalogo.

8. Prej opisana zahteva, naslovljena na pritožbeno sodišče pa je po drugi strani le le malenkostna nadgradnja siceršnje obveznosti pritožbenega sodišča, da navede procesno pooblastilo za svojo odločitev ter da nižjemu sodišču poda jasne napotke, katera procesna ravnanja naj v ponovljenem sojenju izvede. Zahteva, da ima pritožbeno sodišče pred očmi, katera procesna dejanja je treba zaradi sanacije kakšne postopkovne kršitve ali zaradi dopolnjevanja dejanskih ugotovitev, ki so ob napačni materialnopravni presoji izostala, še opraviti, je samoumevna. Samoumevna ne le zaradi sojenja samega, marveč tudi zaradi presoje, ali vrednotenje v luči pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbenemu sodišču narekuje, da ravna v skladu z izhodiščnim pravilom (dokončno odločitvijo) ali pa v skladu z izjemnim pravilom (razveljavitvijo).

9. Opisani zahtevi sklep pritožbenega sodišča ne zadosti. Pritožnica utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, katera dejanja, ki naj bi jih zajemala bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavijo. Prav tako ne, katera dejanja naj sodišče prve stopnje ponovi ali na novo opravi. V obrazložitvi, zakaj o zadevi ni odločilo dokončno samo, marveč je namesto tega razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je predvsem povzelo zakonsko besedilo prvega odstavka 354. člena ZPP. K temu je dodalo, da je sodišče prve stopnje v pretežni meri opravilo dokazni postopek, medtem ko bi bilo z novim sojenjem pred pritožbenim sodiščem treba dokazni postopek ponoviti, kar bi občutno podaljšalo postopek.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neposredni dokaz, ki ga je izvedlo sodišče prve stopnje, zgolj zaslišanje toženke (glej 3. točko sodbe sodišča prve stopnje). Položaj, ko bi moralo torej pritožbeno sodišče ponavljati obširen dokazni postopek, že iz tega razloga ni podan.

11. Razlogi, ki bi utemeljevali izjemo po prvem odstavku 354. člena ZPP pa niso niti implicitno razvidni iz obrazložitve razveljavitvenega sklepa. Iz razlogov, - da „prvo sodišče njenega ugovora, da je zapustnik polovico sredstev iz skupnega premoženja pred smrtjo podaril svoji ženi, ni obravnavalo [...]“ (10. točka obrazložitve) ter - razlogov, da je „treba za odločitev o (ne)utemeljenosti tega tožbenega zahtevka celovito presoditi trditve pravdnih strank in njune dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazujeta in presoditi, kaj ta sredstva predstavljajo, ali morebiti (ostanek) zavarovalnine, ki je bila sicer njej izplačana (v znesku 11.398,48 EUR) že v letu 2011 ali njene redne mesečne dohodke ali morebiti oboje.“ (12. točka obrazložitve); namreč ni mogoče vsebinsko opraviti testa, opisanega v 6. točki tega sklepa, ki je nujen za utemeljitev izjemne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker je tako, Vrhovno sodišče ugotavlja, da podlaga procesnega pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ni izkazana in konkretizirana. Vrhovno sodišče je zato na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

1 Tu gre nujno za projekcijo (oceno), ki mora upoštevati tudi to, da ponovitev sojenja na prvi stopnji predpostavlja tudi možnost novega pritožbenega postopka itd. 2 Tak način reševanja tovrstnih pritožb bi Vrhovno sodišče de facto pahnil v položaj, ko bi se moralo v celoti vživeti v vlogo pritožbenega sodišča, da bi nato lahko samo presodilo, ali je drugostopenjsko sodišče prvostopenjsko sodbo procesnopravno utemeljeno razveljavilo, namesto da bi jo spremenilo. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.