Jedro

Trditveno in dokazno breme za izpolnjevanje pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Revident tudi ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

Zatrjevane zelo hude posledice izpodbijane odločitve niso neposredna posledica te odločitve, temveč druge, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. U 3320-3/2013/4 z dne 17. 5. 2013, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 0610-5/2013/2 z dne 8. 7. 2015. S sklepom je bilo odločeno, da se vloga tožeče stranke, v kateri je predlagano, da naj se odločba, št. 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001, prekliče v delu priznanja naravne mineralne vode, ki jo črpa družba A. iz vrtine ..., ki se lahko polni pod blagovno znamko ..., zavrže. Tožeča stranka je vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odloči o povrnitvi stroškov. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je tožena stranka z njim zavrgla revidentovo vlogo, v kateri je bilo predlagano, da naj se odločba, št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001, prekliče v delu priznanja naravne mineralne vode, ki jo črpa družba A. iz vrtine ..., ki se lahko polni pod blagovno znamko .... Dejstvo, da je revident s svojo zahtevo poskušal doseči preklic odločbe tožene stranke, ki po njegovi oceni za njega pomeni na letnem nivoju večmilijonske zneske (čeprav tudi v tej odločbi ne gre za odločitev, izraženo v denarni vrednosti), na drugačno odločitev ne vpliva, saj ta odločba ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 324/2016 z dne 14. 12. 2016. 7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014).

8. Revident ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi. Vprašanja, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo in ki presega pomen obravnavane zadeve, sploh ni navedel. Podaja zgolj razloge za napačno uporabo materialnega prava, ki pa jih je mogoče šteti le kot materialnopravne ugovore (revizijske razloge v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče poudarja, da navajanje revizijskih razlogov samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije.

9. Tudi v primeru, da je revident želel postaviti vprašanje možnosti soobstoja koncesijskega razmerja za rabo podzemne vode iz določene vrtine ter zaščitene blagovne znamke za polnjenje vode, načrpane iz iste vrtine, ki ni v lasti koncesionarja, pa mu Vrhovno sodišče pojasnjuje, da to vprašanje za konkretni postopek ni relevantno. V obravnavanem primeru se je odločalo zgolj o prenehanju priznanja naravne mineralne vode na podlagi drugega odstavka 85. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), in sicer je bila sporna revidentova aktivna legitimacija za tam predvideni postopek.

10. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident prav tako uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 9/2014 z dne 12. 5. 2016) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revident navaja, da ima odločitev v tem sporu zanj hude materialne posledice, saj je v zgrajene objekte in opremo vložil več kot 5 milijonov EUR, od investicije je odvisno preživetje družbe in ohranitev delovnih mest 100 zaposlenih, investiral je v polnilnico, plačuje koncesnino, izpodbijana odločba pa onemogoča, da bi vodo, za katero plačuje koncesnino in v koriščenje katere je investiral, tržil. 12. Revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijanega akta, saj zgoraj navedene okoliščine niso neposredna posledica izpodbijane odločitve. To, da revident vode iz vrtine ... ne more tržiti (pod svojo blagovno znamko), ni posledica odločbe, katere odpravo želi doseči v obravnavanem upravnem sporu, ampak je posledica odločbe o zavrnitvi njegove vloge za priznanje te vode kot naravne mineralne vode pod drugim imenom, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Navedena odločba je bila poleg tega s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 479/2012 z dne 8. 7. 2015 odpravljena in zadeva vrnjena Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v ponoven postopek. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 9/2014 z dne 12. 5. 2016. 13. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).