Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za prenehanje priznanja naravne mineralne vode. Lastnost upravičenega predlagatelja za izvedbo postopka na podlagi drugega odstavka 85. člena ZKme-1, bi po presoji sodišča lahko imela tožena stranka, kot pristojni organ, ki odloča o priznanju označbe naravna mineralna voda, seveda po ugotovitvi, da za označbo niso izpolnjeni pogoji. To so lahko le pogoji, ki so narekovali oziroma zaradi izpolnjevanja katerih je bila izdana odločba o priznanju naravne mineralne vode.
Stranski udeleženec, ki želi vstopiti v (uveden in nedokončan) postopek, ki je bil uveden na zahtevo upravičenega vlagatelja iz 82. člena ZKme-1, mora izkazati pravni interes ob upoštevanju določb ZUP, ne more pa tožeča stranka z utemeljitvijo pravnega interesa in sklicevanjem na določbo 43. člena ZUP zahtevati ponovnega odprtja dokončno in pravnomočno zaključenega postopka, na podlagi drugega odstavka 85. člena ZKme-1. To nadalje pomeni, da lahko oseba, kot stranka, zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom, po končanem postopku pa le, če gre za osebo, ki bi v tem postopku lahko imela lastnost stranke ali stranskega udeleženca, pa mu ni bila dana možnost udeležbe, za postopek pa je izvedela šele po izdaji dokončne odločbe. V slednjem primeru lahko predlaga obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, kot prvostopenjski organ, je s sklepom zavrgel vlogo A. d.o.o., v kateri je bilo predlagano, naj se odločba št. 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 prekliče v delu priznanja naravne mineralne vode, ki jo črpa družba B. d.d. iz vrtine RgS-2/88, ki se lahko polni pod blagovno znamko C. 2. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na določbo drugega odstavka 85. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ki določa, da se izda odločbo o prenehanju priznanju naravne mineralne vode ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja. Vlagatelj za priznanje naravne mineralne vode je bila B., ministrstvo pa je z odločbo št. 324-02-176/00 z dne 3. 7. 2001 in z odločbo št. 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004 izvedlo vpis v evidenco priznanih naravnih mineralnih vod C., kjer je navedeno tudi ime izvira „C.“.
3. Preklic že priznane naravne mineralne vode lahko zahteva le vlagatelj ali upravni organ. Ker Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ugotavlja, da so izpolnjeni geološki, hidrogeološki, kemijski, fizikalni, fizikalno-kemijski, senzorični, mikrobiološki, kot tudi drugi pogoji za izkoriščanje in dajanje v promet priznane naravne mineralne vode C., ki so bili izkazani v odločbah št. 324-02-176/00 in št. 324-02-176/00/4 na podlagi poročil o rednih pregledih naravne mineralne vode v polnilnici pred polnjenjem najmanj enkrat letno in ker B. ni podala vloge za preklic priznane naravne mineralne vode C. iz izvira „C.“, je bilo treba vlogo, zato ker je ni podal upravičeni predlagatelj, zavreči. 4. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo in pojasnilo, da se na podlagi določb ZKme-1 lahko prekliče poimenovanje naravne mineralne vode le ob prenehanju pogojev ali na vlogo vlagatelja. Zavrnil je pritožbene navedbe, da se pod znamko C. naravne mineralne vode iz vrtine Rgs-2/88 ne sme in ne more črpati in uporabljati, ker imetnik znamke ne razpolaga z ustrezno koncesijo ali drugo veljavno pravno podlago, ker to za ta postopek ni pomembno. Gre za vrtino, ki ima izvor v istem podzemnem viru, kot na primer vrtina V-3/66-70 in se voda iz tega podzemnega vodnega vira šteje za naravno mineralno vodo C. Tako se je z izpodbijano odločbo voda, ki se črpa iz zajetja vrtin V-3/66-70 in RgS-2/88 v Rogaški Slatini in se polni pod imenom C., priznala kot naravna mineralna voda, z odločbo št. 324-02-176/00/4 z dne 21. 6. 2004, pa se je navedlo ime izvira, iz katerega se voda črpa, izvir „C.“, torej se je vodi/izviru do katerega segata vrtini RgS-2/88 in V-3/66-70 priznal status naravne mineralne vode.
5. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na določbo 15. člena Pravilnika o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (v nadaljevanju Pravilnik) ter pojasnjuje, da je izključni koncesionar za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Pojasnjuje, da je bila z odločbo Vlade RS, št. 35501-18/2005/3 z dne 28. 7. 2005, koncesionarju B. d.d., dovoljena raba vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86, ne pa tudi iz vrtine RgS-2/88. Iz te vrtine torej B. d.d. nima koncesije za uporabo vode, kar pomeni, da nima pravne podlage za njeno rabo, zato ji ne more biti priznana niti pravica, da vodo iz te vrtine označuje kot naravno mineralno vodo pod svojo blagovno znamko, ker je s tem tožeči stranki, kot edinemu upravičenemu uporabniku vode iz te vrtine, pravica do uporabe vode neupravičeno omejena oziroma onemogočena.
6. Strinja se, da določba 85. člena ZKme-1 res predvideva dva načina preklica priznanja naravne mineralne vode, vendar zakon nikjer ne določa, da lahko v primeru neizpolnjevanja pogojev, takšen preklic predlaga le upravni organ. V odsotnosti zakonske določbe lahko torej v skladu z določbami 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo za preklic poda vsak, ki izkaže pravni interes, kar potrjuje tudi določba 7. člena ZUP, ki upravnemu organu izrecno nalaga, da ukrene vse potrebno, da stranka ne uveljavlja svojih pravic v škodo drugih. Tožeča stranka je svoj pravni interes v predmetnem postopku jasno izkazala in pojasnila, da zaradi nepravilnega oziroma preširokega priznanja naravne mineralne vode B. d.d. in tudi napačne uporabe določb Pravilnika in posledično določbe drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES, sama ne more pridobiti priznanja za označbo naravne mineralne vode, kljub temu, da je edini upravičeni subjekt za črpanje in rabo vode iz vrtine RgS-2/88. 7. Obe izpodbijani odločbi se sklicujeta na to, da naj bi imela vrtina RgS-2/88 izvor v istem podzemnem viru kot vrtina V-3/66-79 in naj bi zato voda tudi iz tega podzemnega vodnega vira štela za naravno mineralno vodo C. Takšno stališče, v povezavi s sodbo IV U 79/2012, pomeni napačno uporabo materialnega prava.
8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
9. Odgovor na tožbo je vložila tudi stranka z interesom, B. d.d., ki v celoti nasprotuje tožbenim razlogom, ker so neutemeljeni in sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega organa pravilna in zakonita, zato naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.
10. Navaja, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije zahtevati izdajo odločbe o prenehanju priznanja označbe naravna mineralna voda, v smislu drugega odstavka 85. člena ZKme-1. Pravni interes namreč za aktivno legitimacijo za izdajo odločbe o prenehanju priznanja označba naravna mineralna voda v smislu drugega odstavka 85. člena ZKme-1 ne zadošča. Stranka z interesom zavrača tožbene razloge, da ima tožeča stranka pravico vložiti vlogo na podlagi 43. člena ZUP, saj se stranski udeleženec lahko udeležuje postopka, ki ga je začela druga stranka, ne more pa zahtevati uvedbe postopka z vložitvijo zahteve. Tožeča stranka nima izključne pravice za rabo vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač, ampak ji odločba z dne 14. 2. 2008 podeljuje le pravico, ne pa izključne pravice. Pojasnjuje tudi, da je stranka z interesom vložila vlogo za podelitev koncesije o kateri še ni bilo odločeno, zato ji je še vedno zagotovljeno varstvo rabe vode iz vrtine RgS-2/88, kot na dan uveljavitve Zakona o vodah.
11. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bila tožeči stranki koncesija podeljena nezakonito in da zato odločba z dne 14. 2. 2008 predstavlja izvršitev kaznivega dejanja iz 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ali vsaj 262. člena KZ-1, koncesija pa protipravno premoženjsko korist, ki jo je prejela tožeča stranka. Oporeka tudi trditvi tožeče stranke, da naj vodi iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70 ne bi bili vodi iz istega izvira, ker naj bi imeli različne lastnosti v smislu priloge 1 Pravilnika oziroma priloge 1 k Direktivi 2009/54/ES. Tožeča stranka je za te navedbe prekludirana, saj jih navaja šele v tožbi, pa tudi sicer te navedbe niso resnične, niti z ničemer izkazane. Tožena stranka se res ni ukvarja z vprašanjem istovetnosti vod iz vrtine RgS-2/88 in V-3/66-70, ker to vprašanje ni bilo izpostavljeno v navedbah tožeče stranke, pa tudi sicer ni odločilno vprašanje o obstoju procesnih predpostavk za vodenje upravnega postopka. Tako je tožena stranka pravilno zaključila, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve iz drugega odstavka 85. člena ZKme-1. K I. točki izreka:
12. Tožba ni utemeljena.
13. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov navedenih v obrazložitvi in se sodišče nanje v sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:
14. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki je zavrgel vlogo tožeče stranke, s katero je predlagala preklic priznanja naravne mineralne vode iz odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je slednja odločba dokončna in pravnomočna, kar med strankama tega upravnega spora ni sporno.
15. Postopek zaščite kmetijskih pridelkov ali živil in postopek priznanja označbe naravna mineralna voda ureja ZKme-1 v 5. poglavju, v katerem določa način začetka postopka na podlagi vloge pridelovalca ali predelovalca ali njihovega združenja; določa stroške postopka ter vsebino vloge. V določbi 85. člena ZKme-1 (odločba o označbi višje kakovosti ali priznanja označbe naravna mineralna voda) v prvem odstavku določa, da odločbo o zaščiti kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti izda minister, predstojnik Uprave pa odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda. V drugem odstavku tega člena je določeno, da ob neizpolnjevanju pogojev ali na vlogo vlagatelja minister izda odločbo o prenehanju zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti in predstojnik Uprave odločbo o prenehanju priznanja naravne mineralne vode.
16. Ob upoštevanju dikcije drugega odstavka 85. člena ZKme-1, sodišče pritrjuje toženi stranka, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za prenehanje priznanja naravne mineralne vode. Drugačna razlaga določbe 85. člena ZKme-1 ne izhaja niti iz Poročevalca DZ RS št. 25/2008, kjer v obrazložitvi 85. člena ministru daje možnost preklica odločbe ob neizpolnjevanju pogojev ali na željo pridelovalca ali predelovalca. Lastnost upravičenega predlagatelja za izvedbo postopka na podlagi drugega odstavka 85. člena ZKme-1, bi po presoji sodišča lahko imela tožena stranka, kot pristojni organ, ki odloča o priznanju označbe naravna mineralna voda, seveda po ugotovitvi, da za označbo niso izpolnjeni pogoji. To so lahko le pogoji, ki so narekovali oziroma zaradi izpolnjevanja katerih je bila izdana odločba o priznanju naravne mineralne vode. Te pogoje okvirno določa že ZKme-1 v določbi 84. člena, v tretjem odstavku 84. člena pa napotuje na uporabo Pravilnika, ki podrobno določa pogoje za izkoriščanje in priznavanje naravne mineralne vode ter tudi postopek priznavanja (poglavje 1.2.). Tako v določbi 15. člena določa, da je voda, ki izvira iz tal Republike Slovenije lahko v prometu z označbo naravna mineralna voda, če je njeno označbo z odločbo priznalo ministrstvo, pristojno za prehrano. V določbi 16. člena Pravilnika je določen postopek označbe tako, da je predpisana vsebina vloge, ki mora dokazovati izpolnjevanje pogojev za priznanje po tem Pravilniku. Gre torej za pogoje, ki v primeru, da po izdaji odločbe niso več izpolnjeni, zahtevajo uvedbo postopka po drugem odstavku 85. člena ZKme-1, v katerem mora pristojni organ o prenehanju zaščite odločiti po uradni dolžnosti. Morebitna vloga stranke se sicer lahko obravnava kot pobuda za izvedbo tega postopka, ne more pa stranka s svojo vlogo izvedbe tega postopka zahtevati. Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ navedbe tožeče stranke v vlogi presodil tudi z vidika izpolnjevanja pogojev za priznanje naravne mineralne vode, torej kot pobudo za izdajo odločbe o prenehanju priznanja naravne mineralne vode in toženi stranki pojasnil, da je bil vlagatelj za priznanje naravne mineralne vode B. d.o.o., kar pomeni, da A. d.o.o. ne more zahtevati odločbe o prenehanju priznanja naravne mineralne vode C. Prav tako niso izpolnjeni pogoji za preklic že priznane naravne mineralne vode s strani upravnega organa. Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin namreč ugotavlja, da so izpolnjeni geološki, hidrogeološki, kemijski, fizikalni, fizikalno-kemijski, senzorični, mikrobiološki pogoji, kot tudi pogoji za izkoriščanje in dajanje v promet priznane naravne mineralne vode C., ki so bili izkazani v odločbah št. 324-02-176/00 in št. 324-02-176/00/4, oziroma izhajajo iz poročil o rednih pregledih naravne mineralne vode v polnilnici pred polnjenjem, ki jih prejema ministrstvo, opravlja pa pooblaščena organizacija, najmanj enkrat letno.
17. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje tudi, da v spornem postopku svojega interesa ne more utemeljevati z določbo 43. člena ZUP. Določba 85. člena ZKme-1 namreč v postopku izdaje odločbe o označbi višjega kakovosti ali priznanju označbe naravna mineralna voda in tudi v postopku prenehanja zaščite kmetijskega pridelka ali živila z označbo višje kakovosti ali postopku prenehanja priznanja naravne mineralne vode, (že) opredeljuje pojem stranke v materialnem smislu. To pomeni, da mora stranski udeleženec, ki želi vstopiti v (uveden in nedokončan) postopek, ki je bil uveden na zahtevo upravičenega vlagatelja iz 82. člena ZKme-1, izkazati pravni interes ob upoštevanju določb ZUP, ne more pa tožeča stranka z utemeljitvijo pravnega interesa in sklicevanjem na določbo 43. člena ZUP zahtevati ponovnega odprtja dokončno in pravnomočno zaključenega postopka, na podlagi drugega odstavka 85. člena ZKme-1. To nadalje pomeni, da lahko oseba, kot stranka, zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom, po končanem postopku pa le, če gre za osebo, ki bi v tem postopku lahko imela lastnost stranke ali stranskega udeleženca, pa mu ni bila dana možnost udeležbe, za postopek pa je izvedela šele po izdaji dokončne odločbe. V slednjem primeru lahko predlaga obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP.
18. V obravnavani zadevi se je torej moralo sodišče opredeliti do vprašanja, ali je tožeča stranka upravičena predlagati izdajo odločbe o prenehanju priznanja naravne mineralne vode, kar pomeni, da v tem postopku sodišče ni bilo dolžno presojati utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na obstoj koncesijske pogodbe št. 35503-4/2008 z dne 18. 3. 2008 in Aneksa k njej z dne 10. 8. 2009, ki jo ima tožeča stranka sklenjeno z Vlado RS in na podlagi katere je izključno upravičena do rabe podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač in v tej zvezi zatrjevanjem, da B. d.d. za polnjenje mineralne vode nima izpolnjenih zakonskih pogojev, ker ta pravica pripada izključno tožeči stranki. Gre za sporno vprašanje med tožečo stranko in B. d.d., ki je predmet samostojnega postopka, tako kot vprašanje, ali naj bi imela vrtina RgS-2/88 izvor v istem podzemnem viru kot vrtina V-3/66-70 in naj bi zato voda iz tega podzemnega vodnega vira štela za naravno mineralno vodo C. Tudi v slednjem primeru bo o tem vprašanju moral odločiti upravni organ v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi sobe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 497/2012 z dne 8. 7. 2015, ki je sodbo IV U 79/2012 v postopku revizije spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in jo odpravilo, ter zadevo Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vrnilo v ponoven postopek.
19. Glede na razlago določbe drugega odstavka 85. člena ZKme-1 in v tej zvezi izvedeno presojo sodišča, je odločitev tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe na podlagi drugega odstavka 85. člena ZKme-1 pravilna in ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.
K II. točki izreka:
20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.