Jedro

Pravilna uporaba standarda pravične odškodnine je narekovalo znižanje prisojene odškodnine za nematerialno škodo (zvin vratne hrbtenice); za telesne bolečine in nevšečnosti 800.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.200.000,00 SIT. Za priznanje odškodnine zaradi skaženosti bi moral tožnik dokazati (po)danost subjektivnih okoliščin, ki so kumulativni element te oblike odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 2.049.570,00 SIT (namesto 3.629.570,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000.000,00 SIT (namesto 3.580.000,00 SIT) od dneva izdaje sodbe prve stopnje ter stroške postopka v znesku 73.621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 68.541,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati 3.580.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti 359.831,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožeči stranki prisodi odškodnino 1.249.570,00 SIT ter uspehu v pravdi sorazmerne stroške. Po mnenju tožeče stranke je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.500.000,00 SIT ter 2.000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti previsoka in ni v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine po prvem odstavku 200. člena ZOR. Tožnik je specialistično zdravstveno pomoč iskal šest dni po prometni nesreči. Po oceni izvedenca medicinske stroke tožnik hudih bolečin ni trpel, trpel pa je šest tednov srednje hude telesne bolečine ter še dva meseca blage in stalne telesne bolečine. Ob upoštevanju bodočih in občasnih lahkih telesnih bolečin bi bila po mnenju pritožnika primerna denarna satisfakcija v znesku 700.000,00 SIT. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je zvin vratne hrbtenice pri tožniku zapustil kot funkcionalno posledico zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Zaradi posledic je tožnik manj sposoben za delo, ki zahtevajo prisiljeno držo vratu, sunkovite gibe glave in dvigovanja bremen težjih od 25 kg. Pritožnik je zato mnenja, da bi primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ustrezala znesku 500.000,00 SIT. Zmotno je tožniku prisojena tudi odškodnina v znesku 80.000,00 SIT iz naslova skaženosti.Izvedenec je ocenil, da gre za kozmetski defekt oziroma manjšo prizadetost zunanjosti. Rahla brazgotina na čelu moške osebe stare 40 let, ki je po ugotovitvi izvedenca vidna le iz neposredne bližine in ne sega nad nivo okolne kože ne predstavlja skaženosti in ne opravičuje prisojene odškodnine. Pritožnik graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je odmerjena po uspehu tožeče stranke v pravdi na 86% in sicer 100% po temelju in 72% po višini. Prvostopno sodišče prvi toženi stranki tudi ni priznalo sorazmernega dela pravdnih stroškov v zvezi z odgovorom na tožbo. Med pravdnima strankama temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, saj je prva tožena stranka pred pravdo ponudila poravnavo v znesku 529.950,00 SIT, kar izhaja iz tožbenih navedb. V odgovoru na tožbo je prva toženka izrecno priznala tožbeni zahtevek po temelju. To je priznala tudi druga toženka. Zato pritožnika menita, da je uspeh tožeče stranke v pravdi največ 54%.

Na vročeno pritožbo je tožnik vložil pripravljalno vlogo z obrazložitvijo, da nima denarja za sodne takse. Navaja, da mu je prva tožena stranka že plačala po sodbi delno odškodnino v znesku 1.488.843,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in presoje utemeljenosti pritožbe toženk je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 200.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem je ugotovilo, da višine prisojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode sodišče prve stopnje ni določilo v skladu z uporabljenim standardom.

Pritrditi je treba pritožnikoma, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT (od zahtevanih 2.500.000,00 SIT) previsoka in ne ustreza stopnji in trajanju teh bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Dejstvo je, da je zdravljenje tožnika potekalo ambulantno. Tudi prestane nevšečnosti (12 pregledov pri zdravniku specialistu, 8 pregledov pri splošnem zdravniku, 10 krat na fizioterapiji, medicinska preiskava EMG, nošenje opornice dva meseca in pol), ki jih je imel tožnik med zdravljenjem, ne opravičujejo višine prisojene odškodnine. Pri tem je pomembna ocena izvedenca medicinske stroke, da tožnik ves čas zdravljenja ni prestajal hudih bolečin. Izvedenec je tudi poudaril, da se je tožnik obrnil na travmatologa šele 6 dni po nesreči, kar po mnenju izvedenca kaže na to, da je tožnik prestajal 6 tednov srednje hude bolečine, ki jih je bilo treba pogosto blažiti z zdravili proti bolečinam. Glede na ugotovljeno stopnjo in intenziteto bolečin mu po prepričanju izvedenca tudi ni bilo treba neprestano jemati analgetikov, kar je običajno pri hudih bolečinah. Upoštevaje ob tem še dejstvo, da je imel tožnik nato še dva meseca stalne blage bolečine, občasne blage pa bo imel tudi v bodoče, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to obliko škode v znesku 800.000,00 SIT Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožnik zahteval 4.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje mu je odmerilo odškodnino 2.000.000,00 SIT, kar po oceni pritožbenega sodišča tudi ne ustreza standardu pravične odškodnine. Res je sicer, da je izvedenec ugotovil trajne posledice poškodbe, ki se v anatomskem smislu kažejo v lomljeni osi vratne hrbtenice z okvaro ligamentarnega aparata med 4. in 5. ter 5. in 6. vratnim vretencem. Vendar pritožnika utemeljeno opozarjata na ugotovitev izvedenca, da se pri tej poškodbi kaže funkcionalna posledica kot zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Po oceni izvedenca je tožnik sedaj in v bodoče zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dolgotrajno prisiljeno držo vratu, dolgotrajno sedenje, ponavljajoče se sunkovite gibe glave, dolgotrajne prevoze s prevoznimi sredstvi ter dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen težjih od 25 kilogramov. Glede na fizično delo, ki ga opravlja, se mora za opravo enakihh delovnih rezultatov bolj truditi kot pred poškodbo, delo pa ga tudi bolj utruja. Prikrajšan pa je tudi pri rekreaciji, saj je moral opustiti igranje malega nogometa, sicer pa pri opravljanju vsakodnevnih opravil nima večjih težav. Ugotovitve prvostopnega sodišča prikazujejo pravilen obseg posledic, ki po poškodbi prizadevajo tožnika in zmanjšujejo njegovo življenjsko aktivnost. Ob njihovem celostnem vrednotenju pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnikova vitalnost oziroma sposobnost vključevanja v delo in življenje ni prizadeta na tak način, da bi bila bistveno okrnjena njegova splošna življenjska in delovna zmožnost. Izvedenec se pri opisu posledic poškodbe osredotoča na tožnikovo zmanjšano sposobnost pri opravljanju določene vrste del. Pri tem navaja, da je tožnik sposoben opravljati isto oziroma enako delo kot pred poškodbo, vendar s povečanimi napori. Tožnikove posledice poškodbe, opredeljene v funkcionalnem smislu, so torej lažje stopnje. Ker mora sodišče pri odmeri upoštevati tudi, da je odmerjena odškodnina primerljiva z drugimi odškodninami, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pravična in primerna oškodnina v znesku 1.200.000,00 SIT in je temu ustrezno spremenilo prisojeno odškodnino za to obliko škode.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti pa po presoji pritožbenega sodišča zahtevek za plačilo denarne odškodnine ni utemeljen. Kot je pravilno ugotovil izvedenec, rana na čelu tožnika ne šteje za poškodbo, temveč za sled poškodovanja. Gre za rahlo brazgotino, ki je po oceni izvedenca vidna le iz neposredne bližine in predstavlja kozmetski defekt oziroma manjšo prizadetost zunanjosti. Pri tem se je sodišče samo prepričalo, da brazgotina ne sega nad nivo okolne kože. Vendar pa zgolj določene spremembe v oškodovančevi zunanjosti ne zadoščajo za prisojo denarne odškodnine, temveč se morajo te objektivno zaznavne spremembe odražati na oškodovančevem psihičnem področju. Obstajati morajo tako objektivni kot tudi subjektivni elementi. Obstoj slednjih pa tožnik ni zatrjeval niti ni o njih izpovedal. Ob pomanjkanju ustreznih dejanskih trditev (npr. da tožnika brazgotina moti, se zaradi nje počuti nelagodno ipd.) pa se izkaže, da zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti ne more biti utemeljen.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika tako znaša 2.000.000,00 SIT in po presoji pritožbenega sodišča pomeni individualizirano zadoščenje. Kot taka sovpada v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode.

Toženi stranki v pritožbi utemeljeno izpodbijata tudi odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo uspeh tožeče stranke, saj je upoštevalo tudi njen 100 % uspeh po temelju, ki pa med strankama sploh ni bil sporen. Tožeči stranki torej ni bilo potrebno dokazovati temelja in ji zato tudi niso nastali nobeni posebni stroški. Pravilna uporaba materialnega prava je tako ob delni spremembi višine prisojene odškodnine narekovala tudi delno spremembo odločitve o stroških. Glede na doseženi uspeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče opravilo pobot uspehu sorazmernega dela priglašenih stroškov tožene stranke v znesku 74.145,00 SIT (600 točk za odgovor na tožbo po tar. št. 14 Odvetniške tarife oziroma 54.000,00 SIT in 20.145, 00 SIT za takso po tar.št. 1/2 Zakona o sodnih taksah) z uspehu sorazmernim delom pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 418.408,00 SIT. Tožeča stranka je uspela v pravdi s 30% zahtevka in ji je zato tožena stranka po določbi drugega odstavka 154.člena ZPP/1977 dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov, tj. 73.621,00 SIT.

Ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 365. člena - ZPP/1977) je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/1977 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena ZPP (Ur.l. RS št. 26/99) spremenilo sodbo prve stopnje, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/1977).

V pritožbenem postopku je tožena stranka uspela v znesku 380.000,00 od vrednosti izpodbijane sodbe (2.380.000 SIT) in le od tega zneska ji je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZPP/1977 v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP/1977, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, sorazmerno priznalo priglašene stroške (16%) sestave pritožbe v znesku 56.250,00 SIT (625 odvetniških točk) in takse zanjo v znesku 47.600,00 SIT, kar je naložilo v plačilo tožeči stranki.