Jedro

Strokovna literatura, ki omogoča vpogled v sodno prakso in primerljivost zadev, je dosegljiva strankam in še posebej odvetnikom (konkretno glede višine odškodnin v delu "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, Ljubljana 2001"), ter odraža stanje na področju priznavanja odškodnin. Termin "pravična in primerna odškodnina" kot pravni standard in ki je rezultat več konkretnih in primerljivih odločitev, je tako preverljiv tudi širše.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dosodilo tožniku 3,580.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi in 49.570,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Višji zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo, znižalo odškodnini za telesne bolečine na 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,200.000,00 SIT ter zavrnilo zahtevek za skaženost (80.000,00 SIT) ter tako s spremenjeno sodbo znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 2,000.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Stroškovni izrek izpodbijane sodbe pa je spremenilo tako, da je tožencema naložilo plačilo tožnikovih stroškov postopka le v višini 73.621,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi navedenega je tožniku pravnomočno dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.1999 dalje in za premoženjsko škodo 49.570,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1995 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik, ki je uveljavljal vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Postopek je po revizijskih izvajanjih kršen, ker je izrek sodbe sodišča druge stopnje pomanjkljiv in nesposoben preizkusa, ker ni bilo odločeno o teku zamudnih obresti za znesek 49.570,00 SIT, odškodnina pa je drastično znižana ter je odločeno ekstra in ultra petitum. Znižanje odškodnine zgolj s pojasnilom primernosti, je arbitriranje. Take odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in nenavedeni.

Zmotna uporaba materialnega prava pa je po revizijskih izvajanjih podana pri odločanju o stroških postopka. Namreč temelj spora ni bil nesporen kot ocenjuje pritožbeno sodišče ter je taka ugotovitev v nasprotju s podatki spisa. Izračunani uspeh v prvi sodbi odgovarja materialni resnici, ne pa izračun pritožbenega sodišča. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 19.3.1999. Zato sta morali sodišči nižjih stopenj kot tudi revizijsko sodišče, uporabljati v postopku določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Namreč po določbi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Glede na take določbe se revident v reviziji nepravilno sklicuje na postopkovne določbe novega ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene v reviziji navedene kršitve postopka. Pri zatrjevanju kršitve postopka v zvezi z dosojenim zneskom 49.570,00 SIT revident prezre, da je bila s tem zneskom priznana odškodnina za premoženjsko škodo, ki je bila ugotovljena med postopkom za nesporno in ki je toženca kot pritožnika v pritožbi nista izpodbijala. Sodba sodišča prve stopnje je bila tako o tej odškodninski postavki z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred od 16.6.1995 dalje (kot se je glasil izrek sodišča prve stopnje pod točko 1) pravnomočna in tudi zato pritožbeno sodišče v ta del izreka ne bi moglo in tudi ni poseglo (ter je zato odveč omenjanje tega zneska v izreku sodbe pritožbenega sodišča). Glede na tako stanje odločitev sodišča druge stopnje ne more imeti v reviziji očitanih postopkovnih kršitev.

Neutemeljena so tudi revizijska izvajanja, kolikor v zvezi z odločitvijo o znižanju odškodnin za nepremoženjsko škodo, očitajo sodbi sodišča druge stopnje nerazumljivost ter take pomanjkljivosti, zaradi katerih naj bi se ne mogla preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na dveh straneh obrazložitve svoje sodbe pojasnilo razloge o tem, zakaj in na kakšni pravni podlagi je znižalo odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanšanja življenjske aktivnosti ter zavrnilo zahtevek za skaženost. Če tožnika v izpodbijani sodbi navedeni razlogi niso prepričali, zaradi tega sodba ni nejasna ali procesno pomanjkljiva. Tudi niso bile zagrešene procesne kršitve, če po mnenju tožnika na prvi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje višjo odškodnino kot pa jo je prisodilo pritožbeno sodišče, ker taki razlogi zadevajo pravilno uporabo materialnega prava in o čemer bo odgovorjeno pozneje.

Čeprav je tožnik izrecno uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava le pri odločbi o stroških postopka (ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa glede na določilo prvega odstavka 400. člena ZPP), tožnikova revizijska izvajanja le kažejo, da je bila po njegovi oceni odškodnina za nepremoženjsko škodo neutemeljeno znižana (in za skaženost zavrnjena), kar kaže na uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v tem primeru za odškodninski spor, se zadevni revizijski očitek nanaša lahko na nepravilno uporabo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Uveljavljani revizijski razlogi zato terjajo preizkus ali je bila odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odmerjena (po 200. in 203. členu ZOR) oziroma ali je bila odškodnina za skaženost utemeljeno zavrnjena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje opravilo materialnopravni preizkus sodbe sodišča prve stopnje na podlagi istega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Iz razlogov sodb sodišč obeh nižjih stopenj izhaja naslednje dejansko stanje: Pri prometni nezgodi 23.12.1994 je tožnik kot sopotnik utrpel zvin vratne hrbtenice in udarec v levo ramo. Zdravljenje je potekalo le ambulantno, v bolniškem staležu pa je bil (največ) šest mesecev. Med zdravljenjem je trpel le srednje hude bolečine (šest tednov) in blage (dva meseca), sicer pa občasne, ki bodo tudi v bodočnosti občasne in blage narave. Med zdravljenjem je tožnik prestajal določene nevšečnosti (12 pregledov pri zdravniku specialistu, 8 pregledov pri splošnem zdravniku, 10-krat je bil na fizioterapiji, na medicinski preiskavi EMG, trdo opornico za vrat je nosil dva meseca in pol in 16-krat je bil na RTG slikanju). Take na telesne bolečine nanašajoče se dejanske ugotovitve, tudi po presoji revizijskega sodišča niso utemeljevale na podlagi 200. in 203. člena ZOR višje odškodnine kot 800.000,00 SIT in kakršno je tožniku dosodilo sodišče druge stopnje.

Dejansko stanje, na katero sta sodišči nižjih stopenj oprli odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pa je bilo naslednje: Pri tožniku, ki je bil ob nezgodi star nekaj več kot 35 let, se po končanem zdravljenju kažejo trajne posledice v anatomskem smislu v obliki lomljene osi vratne hrbtenice z okvaro ligamentarnega aparata med četrtim in petim ter petim in šestim vratnim vretencem. Kot funkcionalna posledica pa se kaže le zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje ter je v posledici tega tožnik zmanjšano sposoben le za dela, ki zahtevajo dolgotrajno prisiljeno držo vratu, dolgotrajno sedenje, ponavljajoče se sunkovite gibe glave, dolgotrajne prevoze s prevoznimi sredstvi ter dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen težjih od 25 kg. Je pa sposoben opravljati enaka dela kot doslej, le da se mora sedaj bolj truditi kot pred poškodbo, delo pa ga tudi bolj utruja. Tožnik je prikrajšan tudi pri rekreaciji, ko je moral opustiti igranje malega nogometa, sicer pa pri opravljanju vsakodnevnih opravil nima večjih težav. Opisan obseg funkcionalnih posledic, ki so lažje stopnje, ne utemeljuje višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti kot 1,200.000,00 SIT ter se s tako presojo sodišča druge stopnje strinja tudi revizijsko sodišče. V zvezi z obravnavanim delom odločitve ugotavlja revizijsko sodišče, da je sodišče druge stopnje navedlo v razlogih svoje odločitve zadostne materialnopravne razloge ter je brez podlage revizijski očitek o arbitrarnem in nerazumljivem sojenju. Tako kot je imelo revizijsko sodišče, je imelo tudi pritožbeno sodišče ob sojenju v konkretni zadevi pred očmi tudi podobne oziroma primerljive odškodninske spore. Strokovna literatura, ki omogoča vpogled v sodno prakso in primerljivost zadev, je dosegljiva strankam in še posebej odvetnikom (konkretno glede višine odškodnin v delu "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, Ljubljana 2001"), ter odraža stanje na področju priznavanja odškodnin. Termin "pravična in primerna odškodnina" kot pravni standard in ki je rezultat več konkretnih in primerljivih odločitev, je tako preverljiv tudi širše. Revizijsko sodišče po povedanem zaključuje, da je sodišče druge stopnje za obe obravnavani odškodninski postavki priznalo pravično in primerno odškodnino in zato pravilno uporabilo določbi 200. in 203. člena ZOR. Dalje ugotavlja, da je sodišče druge stopnje glede na ugotovitev, da se sled poškodovanja na tožnikovem čelu ne razlikuje od okoliške kože (pomanjkanje objektivnega elementa) in da ta tudi ni mogla povzročiti posledic na tožnikovem psihičnem področju (pomanjkanje subjektivnega elementa), utemeljeno to je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek zaradi plačila odškodnine za skaženost. Navedene ugotovitve so namreč potrdile, da zahtevana odškodninska postavka ni imela dejanske podlage. Zaradi tega tožnikova revizija tudi v tej smeri ni bila utemeljena.

Kot je bilo že spredaj povedano, se revizijsko sodišče ob nespremenjeni izpodbijani sodbi ni moglo spustiti v presojo stroškovne odločitve. V zvezi z izvajanji o velikem znižanju stroškov pa je opozoriti, da na stroškovno odločbo vpliva predvsem realnost postavljenih zahtevkov, na kar pa sodišča ne morejo vplivati.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, ki so potrdili pravilnost uporabe materialnega prava v postopku na drugi stopnji in odsotnost zatrjevanih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).