Jedro

Tožena stranka je na tožničino delovno mesto zaposlila drugega delavca, nato pa je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (tožena stranka je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici navedla ukinitev tožničinega delovnega mesta in prenos njenih nalog na zastopnika in matično podjetje). Ker potreba po tožničinem delu ni prenehala, temveč je tožena stranka tožničino delo nadomestila z drugim delavcem, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu „produktni vodja“ pri toženi stranki, ampak še vedno traja (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo (III. tč. izreka); ji za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 23. 10. 2011 obračuna pripadajočo bruto plačo, poravna davke in prispevke in izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, za obdobje od 24. 10. 2011 dalje do vrnitve nazaj na delo pa ustrezno razliko v plači med prejeto pri drugem delodajalcu in pripadajočo plačo pri toženi stranki, poravna davke in prispevke ter izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.670,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (V. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 5. tč. obrazložitve navedlo, da bi morala tožena stranka preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Navedena ugotovitev je brezpredmetna in pomeni prekoračitev tožbenih navedb, saj tožnica v tem postopku ni uveljavljala kršitve do(pre)kvalifikacije. Tožnica tudi ni nikoli trdila, da naj bi tožena stranka imela kakšno prosto delovno mesto. Tožena stranka je delavko A.A. zaposlila januarja 2011, tožnici pa je bila odpoved podana 1. 6. 2011. Tako delovno mesto te delavke ni bilo prosto. Sodišče prve stopnje se brez potrebe ukvarja z nepomembno administrativno napako pri pogodbi delavke A.A., medtem ko se v sodbi sploh ne opredeli do bistvenega pravnorelevantnega vprašanja, to je ali je podan poslovni razlog po 1. odst. 88. čl. ZDR in je pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče je štelo, da delovno mesto „produktni vodja“ ni moglo biti ukinjeno dne 15. 5. 2011, ker se je A.A. januarja 2011 zaposlila na delovnem mestu „produktni vodja“. Takšna obrazložitev je nerazumljiva, saj ni logično, zakaj se A.A. januarja 2011, ko sta bili sistemizirani še 2 delovni mesti produktnega vodje, ne bi mogla zaposliti na tem delovnem mestu. Sodišče tudi ne pove, v kakšni povezavi s tem je kasnejša ukinitev dveh delovnih mest produktnega vodje in sistemiziranje enega delovnega mesta produktni vodja I. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest z dne 7. 7. 2010 predstavlja akt, ki določa oblikovanje sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki in ne predstavlja sistemizacije delovnih mest, zato ni mogel biti dne 15. 5. 2011 spremenjen tako, da se je ukinilo delovno mesto, ampak je 15. 5. 2011 začela veljati nova sistemizacija, zgoraj citirani pravilnik pa je ostal nespremenjen. S spremembo sistemizacije dne 15. 5. 2011 pa sta bila ukinjena tako delovno mesto „produktni specialist“, kot delovno mesto „produktni vodja“ in ne zgolj produktni specialist, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Dejstvo ukinitve obeh delovnih mest je razvidno iz primerjave starega seznama delovnih mest z novim seznamom delovnih mest, kot tudi iz sklepov o ukinitvi obeh delovnih mest. Tožena stranka je v svojih vlogah pojasnila poslovni razlog ter predložila ustrezne dokaze, ki dokazujejo znižanje realizacije ter posledično izgubo tožene stranke. Prav tako so zaslišane priče, zlasti B.B., potrdile obstoj poslovnega razloga ter pojasnile, da je bila tožena stranka zaradi ekonomskih razlogov prisiljena optimizirati poslovanje z zmanjševanjem števila zaposlenih. Do vseh teh odločilnih dejstev sodišče ni zavzelo nobenega stališča, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Vprašanje izbire delavca izmed več zaposlenih v konkretnem primeru ni predmet sodne presoje. A.A. je po 15. 5. 2011 opravljala širši obseg dela, kot je do tega dne veljal za delovno mesto „produktni vodja“. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevaje okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, odločiti na podlagi 118. čl. ZDR. Tožnica se je zaposlila pri novem delodajalcu, zato nima pravnega interesa za reintegracijski zahtevek. Nepravilna pa je tudi stroškovna odločitev, ki je odmerjena od vrednosti 32.400,00 EUR namesto 3.500,00 EUR.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožene stranke v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Kaj takega pritožbeno sodišče ni zasledilo. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji. Gre za odpoved iz poslovnega razloga, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v prvi alineji prvega odstavka 88. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca je torej opredeljeno kot prenehanje zaradi različnih razlogov. Po določbi drugega odstavka 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na opredelitev razloga za odpoved, na katerega se sklicuje oziroma ga obrazloži delodajalec. Pri tem dolžnost pisne obrazložitve odpovednega razloga izhaja iz drugega odstavka 86. člena ZDR.

Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca torej izhaja iz dejanske obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Le ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013).

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 1. 6. 2012 izrecno izhaja le to, da je zaradi negativnega poslovanja podružnice, slabih prodajnih rezultatov, slabega gospodarskega stanja, stagniranja tržnega deleža družbe na slovenskem trgu, večletne izgube podružnice, ki se odraža tudi v tekoči izgubi, združevanja del in nalog po delovnih mestih, racionalizacije in centralizacije določenih storitev ter izvajanje marketinških, načrtovalnih in izobraževalnih storitev neposredno s strani matičnega podjetja, prenehala potreba po delu tožnice, zaradi česar je zastopnik podružnice C.C. ukinil delovno mesto produktnega vodje. Zastopnik se je odločil, da bo dela analiziranja tržnih situacij, planiranje, neposredne marketinške storitve, izobraževanje in analiziranje izvajal sam, druga dela iz opisa del in nalog delovnega mesta pa se bodo izvajala neposredno s strani matičnega podjetja. Sodišče prve stopnje je glede na takšno opredelitev poslovnega razloga v sodnem postopku pravilno presojalo, ali je tožena stranka zaradi prenehanja potrebe po tožničinem delu, njeno delovno mesto dejansko ukinila ter ali je tožena stranka resnično vse delo, ki ga je opravljala tožnica, prerazporedila na druga delovna mesta (na zastopnika), delno pa prenesla na matično podjetje. Tožena stranka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj pavšalno navajala večletne izgube, slednjih torej ni preverljivo konkretizirala, kot konkretni organizacijski ukrep, ki je bil neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je navedla zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta in prenos njenih nalog na zastopnika in matično podjetje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se navedbe tožene stranke v postopku niso izkazale za verodostojne, saj je slednja navedbe ves čas prirejala potrebam postopka. Tožena stranka, na kateri je, skladno z 82. čl. ZDR, dokazno breme, ni dokazala, da je bil poslovni razlog, ki ga je navedla v odpovedi, resničen ter posledično utemeljen. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča, pa sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo drugih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jih je tožena stranka navajala tekom sodnega postopka.

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da jo je tožena stranka šikanirala, zaradi česar je zgolj formalno ustvarila poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navajala je, da je tožena stranka v januarju 2011 na isto delovno mesto, kot ga je zasedala tožnica, zaposlila drugega delavca – A.A. nato pa je v juniju tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Navedeno naj bi kazalo na to, da dejansko ni prenehala potreba po tožničinem delu, temveč je tožena stranka tožničino delo nadomestila z drugim delavcem.

Tožena stranka je takšnim navedbam oporekala in trdila, da tožnica in A.A. dela nista opravljali na enakem delovnem mestu, temveč je A.A. že od začetka dela pri toženi stranki opravljala dela na zahtevnejšem delovnem mestu „produktni vodja I“. Predložila je tudi pogodbo o zaposlitvi (B10). Te njene navedbe so se tekom postopka s pisno izjavo priče A.A., ki je predložila originalno pogodbo o zaposlitvi, izkazale za neresnične (C1), prav tako se je za neverodostojno izkazala listina, ki jo je v dokaz svojih navedb v spis predložila tožena stranka (pogodba o zaposlitvi z dne 21. 1. 2011- B10). A.A. je imela namreč dejansko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto, kot tožnica (produktni vodja). Tožena stranka je nato spremenila svoje navedbe in celo v pritožbi sedaj trdi, da se je A.A. zaposlila na delovnem mestu produktni vodja in ne produktni vodja I, čeprav je najprej trdila, da bilo delovno mesto „produktni vodja I“ sistemizirano šele v maju istega leta (2011). Tožena stranka je najprej trdila, da je ukinila zgolj tožničino delovno mesto, ker je imela A.A. pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto (produktni vodja I), nato pa je trdila, da je ukinila dve delovni mesti produktnega vodje in sistemizirala eno delovno mesto „produktni vodja I“. Ob takšnem dejanskem stanju, ko se je več kot očitno izkazalo, da je tožena stranka priredila dokazne listine za potrebe tega postopka in ves čas spreminjala svoje navedbe glede ukinitve tožničinega delovnega mesta, je sodišče prve stopnje pravilno podvomilo v resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, ki ga je tožena stranka navedla v pogodbi o zaposlitvi. Ker se njene navedbe o ukinitvi tožničinega delovnega mesta tudi niso skladale z listinskimi dokazi, ki jih je tožena stranka sama predložila (B4, B5, B6, B7), iz katerih je razvidno, da se tudi po novem seznamu v sistemizaciji nahaja delovno mesto produktni vodja (B6), iz sklepa z dne 15. 5. 2011 pa izhaja, da je tožena stranka ukinila delovno mesto „produktni specialist“ in ne „produktni vodja“, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožničino delovno mesto ukinila, kot tudi ni dokazala, da je vse delo, ki ga je opravljala tožnica v okviru svojega delovnega mesta, prerazporedila na druga delovna mesta (zastopnika), delno pa prenesla na matično podjetje.

Če bi pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po delu na delovnem mestu „produktni vodja“ bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala tudi A.A., pa tega ni storila, kar tudi pritožbeno sodišče prepriča v to, da podana odpoved ni bila posledica poslovnih odločitev tožene stranke, kot je to ves čas trdila. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bilo nedoslednosti iz vlog tožene stranke in zaslišanja zakonitega zastopnika toliko, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da so bili razlogi za podano odpoved resnični in torej utemeljeni.

Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 212. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj povzelo, kaj določa 88. čl. ZDR, to pa zato, ker je tožena stranka sama v odpovedi zapisala, da je, glede na določbe ZDR, manjši delodajalec, zaradi česar zanjo ne velja 4. odst. 88. čl. ZDR, kar se je prav tako izkazalo za neresnično. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog neresničen in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, se v nadaljevanju pravilno ni ukvarjalo z obveznostjo tožene stranke, ki izhaja iz 4. odst. 88. čl. ZDR.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožnici pravilno prisodilo tudi reintegracijo in reparacijo. Tožnica tekom postopka ni predlagala, da sodišče odloči po 118. čl. ZDR, prav tako iz listin v spisu ni razvidno, da bi to izrecno in argumentirano predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo v okviru tožbenega zahtevka. Če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, še ne pomeni, da ni več zainteresiran za vrnitev v delovno razmerje k delodajalcu, pri katerem mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Delavec ima namreč pri drugem delodajalcu morda sklenjeno pogodbo o zaposlitvi samo za določen čas ali za bistveno nižjo plačo, kot jo je prejemal pri delodajalcu, pri katerem mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, zato ima vsekakor pravni interes za reintegracijo.

Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo stroške postopka skladno s 1. odst. 24. čl. Zakona o odvetniški tarifi, upoštevajoč znesek zadnjih šestih bruto dohodkov tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve.