Jedro

Glede na to, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker naj bi se ukinilo njeno delovno mesto in so bile naloge tega delovnega mesta porazdeljene med druge delavce, sta sodišči pravilno ugotavljali obstoj tako opredeljenega odpovednega razloga. Okoliščine, ki so privedle do odločitve o ukinitvi in porazdelitvi nalog, niso odločilnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, zato je naložilo toženi stranki, da jo pozove na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec. Presodilo je, da odpovedni razlog ni obstajal. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da odpovedni razlog ni obstajal, saj tožena stranka ni dokazala, da je ukinila tožničino delovno mesto in da je dela tega delovnega mesta prerazporedila na druge delavce.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, kljub temu pa je sodišče druge stopnje očitek kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zavrnilo, nato pa izdatno dopolnilo obrazložitev, s čimer je posredno očitano kršitev priznalo, samo pa zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do očitka, da je sodišče prve stopnje spregledalo dokaz o ukinitvi delovnega mesta produktni vodja, ki ga je tožena stranka predložila z odgovorom na tožbo; sodbo je oprlo le na sklep o ukinitvi delovnega mesta produktni specialist. Obe delovni mesti sta bili ukinjeni istega dne, pri čemer opozarja na stališče sodne prakse, da formalna sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi. Nadalje očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na očitek nejasnosti v 8. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede povezave med ukinitvijo delovnega mesta in zaposlitvijo N. K. in glede spremembe Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 7. 7. 2010, na katerih temelji odločitev. S tem naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa revizija očita sodišču druge in prve stopnje, da sta se ukvarjali le z vprašanjem, ali je bilo delovno mesto ukinjeno, spregledali pa sta, da je bila odpoved podana tudi zaradi ekonomskega razloga. Utemeljenosti odpovedi s tega vidika nista presojali in dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, nista izvajali. Zato je s tem podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej posledici pa tudi materialno pravo, konkretno 86. in 88. člen ZDR, ni pravilno uporabljeno. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da je tožena stranka prirejala podatke za potrebe sodnega postopka, kar je sodišče pravilno ugotovilo. Vztrajanje pri novih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi še v reviziji ne pomeni drugega, kot podaljševanje negotovosti, v katero je potisnjena tožnica. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvene kršitve, ki se uveljavljajo z revizijo, niso podane.

8. Revizija pavšalno očita sodišču druge stopnje, da je izdatno dopolnilo obrazložitev, ki naj bi bila v sodbi sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Pri tem pod očitkom kršitve iz 347. člena ZPP, ki naj bi vplivala na zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP) ne navede, katera naj bi bila dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, sodišče prve stopnje pa jih ni in zakaj naj bi to vplivalo na zakonitost odločitve. Zato izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo že sodišče prve stopnje, ponovilo pa sodišče druge s tem, da ni sledilo pritožbenim navedbam o pomanjkljivi obrazložitvi in dokazni oceni v prvostopenjski sodbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje vsebuje pravnorelevantna dejstva (o njih bo govora v nadaljevanju), na katera se opira odločitev in pravno podlago zanjo. Zato sodišče druge stopnje ni ponovilo očitane kršitve s presojo, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10. Tudi očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče druge stopnje naj bi jo zagrešilo, ker se ni opredelilo do ukinitve delovnega mesta produktni vodja. Revizijska trditev, da je tožena stranka že z odgovorom na tožbo sodišču predložila sklep o ukinitvi delovnega mesta produktni vodja, ni točna. V odgovoru na tožbo je sicer navedla tako, vendar pa je predložila le sklep o ukinitvi delovnega mesta produktni specialist. To dejstvo je sodišče prve stopnje zato pravilno ugotovilo. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem pa je tudi sodišče druge stopnje odgovorilo, in sicer, da se navedbe tožene stranke niso skladale z listinskimi dokazi, kar glede na navedeno drži. Zato je kot pravilno potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da ukinitev delovnega mesta produktni vodja ni dokazana. Vsakršne drugačne revizijske navedbe pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga – zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Sicer pa nižji sodišči nista oprli odločitve le na to dejstvo. Pravilno je stališče revizije, da formalna ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To stališče, ki ga je sodna praksa zavzela že v številnih primerih, sta nižji sodišči upoštevali. Revizija jima neutemeljeno očita, da tega nista storili. Prav zato sta ugotavljali, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno oziroma ali so se naloge delovnega mesta res prerazporedile na druge delavce. To je bil namreč razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšno delo je opravljala N. K., je preverjalo tožbene navedbe o navideznem odpovednem razlogu, saj je tožnica trdila, da je tožena stranka zaposlila N. K. zato, da bi prevzela tožničino delo, njo pa odpustila. Iz vseh ravnanj tožene stranke je ugotovilo, da so tožničine trditve točne. Zatrjevana nejasnost obrazložitve v 8. točki sodbe sodišča prve stopnje je posledica nasprotij, v katera se je zapletala tožena stranka, ko je poskušala upravičiti podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ne očitane kršitve. Nobena od trditev tožene stranke se namreč ni izkazala za resnično, kar je sodišče druge stopnje podrobno pojasnilo v 13. točki obrazložitve. Zato tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Bistvena kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana zaradi tega, ker naj bi sodišči ne ugotavljali vseh razlogov, ki so narekovali odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog naj bi po zatrjevanju revizije ne bil le organizacijski (ukinitev delovnega mesta), ampak tudi ekonomski, kar naj bi iz odpovedi izrecno izhajalo. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer res navedla negativno poslovanje podružnice, slabe prodajne rezultate, slabo gospodarsko stanje, stagniranje tržnega deleža družbe na slovenskem trgu, večletne izgube podružnice, kar pa sta nižji sodišči pravilno upoštevali le kot okoliščine, ki naj bi narekovale ukinitev delovnega mesta tožnice in porazdelitev nalog tega delovnega mesta na druge delavce. Da je glede na tako opredelitev odpovednega razloga odločilnega pomena, ali je prišlo do dejanske ukinitve delovnega mesta in porazdelitve delovnih nalog na druge delavce (kar je bil dejanski odpovedni razlog), sta obe sodišči jasno navedli.

14. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

15. Glede na to, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker naj bi se ukinilo njeno delovno mesto in so bile naloge tega delovnega mesta porazdeljene med druge delavce, sta sodišči pravilno ugotavljali obstoj tako opredeljenega odpovednega razloga. Okoliščine, ki so privedle do odločitve o ukinitvi in porazdelitvi nalog, niso odločilnega pomena (za ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog med druge delavce bi se tožena stranka lahko odločila, tudi če bi bile ekonomske razmere drugačne). Zato ugotavljanje njihovega obstoja ni bilo potrebno. Ob ugotovitvi, da delovno mesto produktni vodja ni bilo ukinjeno in naloge tega delovnega mesta niso bile razdeljene med druge delavce, ampak je tožena stranka predhodno, z namenom, da bo prevzela tožničine naloge, zaposlila N. K., tožnici pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je presoja, da razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazan, pravilna.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Tožnica v odgovoru na revizijo ni navedla nič odločilnega. Zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.