Jedro

Višje sodišče bi dejansko stanje lahko dopolnjevalo (ob upoštevanju varovalke iz 355. člena ZPP) le na podlagi pritožbene obravnave, nikakor pa ne na seji senata, kot je to storilo v konkretnem primeru, zato so utemeljeni revizijski očitki o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustnim kabinetnim ugotavljanjem dejanskega stanja (prva in peta alineja 385. člena ZPP in drugi ter tretji odstavek 347. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v odločitvi pod II. in IV. točko njenega izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 2. 9. 2006. Povzročitelj prometne nesreče je imel vozilo obvezno zavarovano pri toženki.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožniku plačati 12.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2008 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkinemu ugovoru tožnikove sokrivde zaradi neuporabe varnostnega pasu ni sledilo. Ugotovilo je, da je T. H., ki je upravljal vozilo, v katerem se je nahajal tožnik, vozil po prednostni cesti in približno 10 do 15 metrov pred semaforiziranim križiščem ustavil, da je izstopil S. D., ki je takrat sedel na sovoznikovem sedežu. Po izstopu S. D. se je tožnik presedel z zadnjega na sprednji sovoznikov sedež. T. H. je nadaljeval vožnjo proti križišču, prižgana je bila zelena luč in zapeljal je v križišče. Takrat je v njegovo vozilo bočno trčilo vozilo, zavarovano pri toženki, ker je njegov voznik spregledal rdečo luč na semaforju. Sodišče je ob ugotovitvi, da je se je nesreča zgodila tik za tem, ko se je tožnik z zadnjega sedeža presedel na sprednji, sovoznikov sedež, verjelo tožnikovi izpovedbi, da se je hotel pripeti z varnostnim pasom, a za to ni imel dovolj časa, saj je prehitro prišlo do trčenja. Po presoji sodišča povprečno skrben človek v takem položaju ne bi mogel reagirati drugače, kot je tožnik, zato mu ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode. Poleg tega med tožnikovo opustitvijo in obsegom škode ne obstoji vzročna zveza – ta je bila pretrgana z dejanjem voznika, ki je takoj zapeljal v križišče in ni počakal, da bi se tožnik kot sopotnik uspel privezati.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, da je datum 9. 6. 2008 v prvi in drugi točki izreka sodbe sodišča prve stopnje nadomestilo z datumom 15. 3. 2008. Sicer je njegovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo. Pojasnilo je, da pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika znaša 31.000,00 EUR, da pa je tožnik prispeval k nastanku škode, ker ni uporabljal varnostnega pasu. Navedlo je, da bi bile tožnikove poškodbe lahko še hujše, če bi sedel na zadnjem sedežu, ker je bil avto tam najbolj poškodovan. Na sprednjem sedežu jih je tožnik največ utrpel iz razloga neuporabe varnostnega pasu, saj je zato padel iz vozila. Tožnik, ki se v času od speljevanja do trčenja ni uspel pripeti, bi se moral bolj potruditi za pravočasno pripenjanje. Njegov prispevek je sodišče ocenilo na 20-odstotkov in ga skupaj z že plačanim delom odškodnine odštelo od zneska pravične odškodnine. Dodalo je še, da ob oceni sokrivde ni mogoče neposredno uporabiti mnenja izvedenca medicinske stroke o 80-odstotkih hujših poškodbah.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 25/2013 z dne 27. 6. 2013 ugodilo tožnikovemu predlogu in dopustilo revizijo glede pravnih pravnih vprašanj, ali je pritožbeno sodišče v zvezi s presojo tožnikovega soprispevka nezakonito poseglo v dejansko podlago spora in ali ima izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

5. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo. Navaja, da se sodišču prve stopnje zaradi presoje, da med tožnikovo opustitvijo in škodo ni podana vzročna zveza, ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem razmejitve škode, ki je tožniku nastala zaradi trka avtomobilov in škode, ki jo je utegnil utrpeti ob padcu iz avtomobila, zato v tej smeri tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je ob odsotnosti razlogov v nasprotju s sodiščem prve stopnje ocenilo, da je podana vzročna zveza med dejstvom, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in nastalo škodo. O prekinitvi vzročne zveze zaradi ravnanja voznika vozila, v katerem se je nahajal tožnik, sodišče druge stopnje nima razlogov. Tudi zaključek sodišča druge stopnje, da bi se tožnik v zadevnem času lahko pripel z varnostnim pasom, je neobrazložen, saj ni ugotovitev o tem, koliko časa je potrebno, da se povprečni potnik v avtomobilu priveže ipd. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik največ poškodb utrpel zaradi neuporabe varnostnega pasu, zaradi česar je padel iz vozila. Sodišče prve stopnje ni ugotavljajo, kolikšen delež poškodb in katere je tožnik utrpel ob samem trku in koliko poškodb, če sploh katere, je utrpel zaradi padca iz vozila. Takšna razmejitev tudi ne izhaja iz mnenja izvedencev medicinske stroke. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Za sklep o razmejitvi poškodb ni podlage ne v omenjenem izvedenskem mnenju ne v oceni posrednih dokazov. Iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je povzročitelj prometne nesreče trčil v bok tožnikovega vozila, da se je tožnik ob trčenju začel gibati proti desnemu bočnemu in sprednjemu delu kabine vozila ter da je glede na način gibanja vozila in tožnika v njem povsem mogoče, da je z desnim ter delno sprednjim delom glave udaril v notranje dele kabine vozila. Ravno tako je lahko v trde okvire v vozilu udaril z desno roko ter desnim sprednjim delom telesa in desno nogo, nanj pa je v času trčenja delovala tudi ogromna sila. Enake sile bi na tožnika delovale tudi, če bi bil privezan. Pri bočnih trkih varnostni pas ne nudi bistvene zaščite potnikov. Tako je ostalo odprto vprašanje, ali je tožnikova opustitev uporabe varnostnega pasu v vzročni zvezi s škodo, ki mu je nastala. Sodišče druge stopnje je dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. V nasprotju s sodiščem prve stopnje je ugotovilo, da vzročna zveza obstaja in da je dejstvo, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, pripisati njegovi malomarnosti. Višje sodišče ni navedlo na podlagi katerih dokazov je prišlo do takega zaključka, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse VS RS - VIII Ips 253/2011, VIII Ips 208/2011 in II Ips 224/2011. V konkretnem primeru je višje sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje. To bi lahko storilo le na podlagi obravnave. Le v primerih, ko bi sodišče prve stopnje odločilo samo na podlagi posredno izvedenih dokazov ali s posrednim sklepanjem, bi lahko pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje tudi na seji senata. Ker ima sodba sodišča druge stopnje zaradi pomanjkanja dokazne ocene takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je tožnik največ škode utrpel iz razloga neuporabe varnostnega pasu, ko je padel iz vozila, čeprav za kaj takega ni imelo podlage v izvedenih dokazih, sploh pa se ni opredelilo do tega, na podlagi katerih dokazov je do takega zaključka prišlo. Ker je sodišče druge stopnje dejansko stanje v nasprotju z določbami ZPP ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje (ni opravilo obravnave, čeprav je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo na podlagi neposredno izvedenih dokazov; ni naredilo dokazne ocene, na podlagi katere je prišlo do zaključkov v sodbi) je tožniku kršena tudi pravica do pravnega sredstva.

6. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu oz. glede konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo. V obravnavanem primeru je revizijski preizkus tako osredotočen na vprašanje možnosti pritožbenega sodišča za kreativni poseg v dejanski substrat spora v zvezi s presojo tožnikovega soprispevka in na utemeljenost v zvezi s tem uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče druge stopnje je presodilo, da bi se tožnik kot sopotnik v času od speljevanja vozila, v katerem je bil, do trčenja z drugim vozilom, lahko privezal z varnostnim pasom. Gre za (drugačno) materialnopravno presojo pravnega standarda zadostne skrbnosti tožnika, ki pa je sodišče druge stopnje ni oprlo na druga oziroma drugačna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotno je revidentovo naziranje, da bi moralo sodišče ugotavljati, koliko časa je potrebno, da se povprečni potnik priveže z varnostnim pasom in da je zato izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji standarda zadostne skrbnosti gre namreč za vprašanje materialnega prava in sodišče pri tem ni vezano na empirične ugotovitve o ravnanju povprečnega človeka v primerljivi situaciji.

10. Nadalje pa ima revident prav, ko opozarja, da je pritožbeno sodišče nezakonito dopolnilo dejansko stanje z ugotovitvijo, da je tožnik največ poškodb utrpel iz razloga neuporabe varnostnega pasu, zaradi česar je padel iz vozila, in da za tak zaključek o odločilnem dejstvu ni navedlo nobenih razlogov,(1) kar utemeljuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali je tožnik poškodbe utrpel tudi zaradi neuporabe varnostnega pasu. Možnosti pritožbenega sodišča za poseg v dejansko podlago spora urejajo določbe 347., 348., 355. in 358. člena ZPP. Zaradi varstva načela neposrednosti je pooblastilo za spremembo spodnje premise sodniškega silogizma pogojeno z enakim spoznavnim položajem sodišč prve in druge stopnje. Če je ugotovljeno dejansko stanje izključni plod posrednih dokazov ali indičnega sklepanja, sta omenjena položaja izenačena že v izhodišču, sicer pa mora za to (z izvedbo pritožbene obravnave) poskrbeti pritožbeno sodišče. V določbah ZPP ni podlage za kabinetno spremembo prvostopenjske dokazne ocene, ki sloni (tudi) na neposredno izvedenih dokazih. V primerih, ko je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa je zakonodajalec zaradi varstva ustavne pravice do pritožbe (in s tem do dvostopenjskega sojenja) v drugem stavku 355. člena ZPP predvidel še posebno varovalko ‫– če sodišče v teh primerih glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka ali odpraviti omenjene pomanjkljivosti z obravnavo, mora sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Višje sodišče bi tako dejansko stanje lahko dopolnjevalo (ob upoštevanju varovalke iz 355. člena ZPP) le na podlagi pritožbene obravnave, nikakor pa ne na seji senata, kot je to storilo v konkretnem primeru, zato so utemeljeni revizijski očitki o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustnim kabinetnim ugotavljanjem dejanskega stanja (prva in peta alineja 385. člena ZPP in drugi ter tretji odstavek 347. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z v prejšnji točki navedenima procesnima kršitvama, je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka tega sklepa. Upoštevaje do sedaj navedene razloge še posebni napotki za delo sodišča druge stopnje v novem sojenju niso potrebni.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Navedlo je zgolj, da ob oceni sokrivde ni mogoče neposredno uporabiti mnenja izvedenca medicinske stroke o 80-odstotkih hujših poškodbah.