Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo (četrti odstavek 154. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka datum 9. 6. 2008 nadomesti z datumom 15. 3. 2008, - v prvi vrstici II. točke izreka datum 9. 6. 2008 nadomesti z datumom

15. 3. 2008. II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških potrdi.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdi.

IV. Vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2008 dalje do plačila, v presežku za 43.550,00 EUR in glede zamudnih obresti že od 29. 2. 2008 do 9. 6. 2008 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo povrniti toženki 533,99 EUR pravdnih stroškov. Tožnik je v prometni nezgodi 2. 9. 2006, ki jo je povzročil odgovornostni zavarovanec toženke, utrpel nepremoženjsko škodo, za katero je uveljavljal odškodnino. Za telesne bolečine mu je sodišče prve stopnje priznalo 8.000,00 EUR (od zahtevanih 24.000,00 EUR), za strah 1.000,00 EUR (zahtevano 2.050,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 16.000,00 EUR (zahtevano 30.000,00 EUR), skupaj 25.000,00 EUR, od česar je odbilo 12.500,00 EUR že izplačane odškodnine.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik jo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava izpodbija v zavrnitvi odškodninskega zahtevka za telesne bolečine do 16.000,00 EUR, za strah do 2.050,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 22.000,00 EUR ter zamudnih obresti že od 29. 2. 2008. Predlagal je zvišanje odškodnine in prilagoditev odločitve o pravdnih stroških.

3. Toženka v svoji pritožbi, vloženi iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je odškodnina 30.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka. Poleg tega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tožnikovo sokrivdo, saj je v času nezgode vinjen sedel na sprednjem sedežu, poleg tega pa ni bil pripet z varnostnim pasom, zaradi česar je padel iz vozila in zaradi tega padca utrpel 80 % telesnih poškodb. Že izpodbijano odškodnino 12.500,00 EUR bi moralo upoštevati v valoriziranem znesku. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

4. Pritožba tožnika je utemeljena v manjšem delu, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Tožnik je upravičen do zamudnih obresti od odškodnine že od 15. 3. 2008 dalje. Toženka ni zanikala, da je 29. 2. 2008 pri njej vložil odškodninski zahtevek, zato tega dejstva ni bilo treba dokazovati (drugi odstavek 314. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila takrat že znana vsa škoda. Po določbi 165. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, zato je tožnik 29. 2. 2008 utemeljeno zahteval odškodnino, ki jo je toženka bila dolžna izplačati v roku 15 dni, po izteku katerega v skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ dolguje zamudne obresti.

6. Pritožbeno sodišče se delno strinja s tožnikom, da je sodišče prve stopnje podcenilo njegovo škodo iz naslova telesnih bolečin. Utrpel je hude telesne poškodbe: udarnine po glavi z izlivom krvi pod trdo možgansko ovojnico, zlom leve očnice s pomikom, zlom ključnice in lopatice na desni strani, serijski zlom reber na obeh straneh, izliv v prsni koš, prelom podlahtne kosti v zapestju, zlom drugega in tretjega prsta na levi roki, ki so zahtevale skupaj 32 dnevno hospitalizacijo, dolgotrajno zdravljenje s številnimi nevšečnostmi in povzročile neprestane hude telesne bolečine en teden, občasne hude dva tedna, neprestane lažje telesne bolečine en mesec in občasne lahke, ki se še pojavljajo. Glede na kriterije intenzivnosti in trajanja nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ ter glede na sodno prakso, pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 13.000,00 EUR.

7. Tudi iz naslova strahu je tožnik upravičen do višje odškodnine. Na prvi stopnji priznan znesek 1.000,00 EUR dosežejo oškodovanci za strah ob blažjih poškodbah. Čeprav tožnik ni utrpel primarnega strahu, pa je trpel intenziven in dolgotrajen strah za izid zdravljenja težkih in številnih poškodb. Iz naslova strahu pravična odškodnina znaša 2.000,00 EUR.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s primernostjo odškodnine 16.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne drži pritožbena navedba toženke, da mu je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino 30.000,00 EUR iz tega naslova. Pritožbeni graji tožnika pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvo sodišče pravilno upoštevalo tožnikovo povprečno življenjsko aktivnost pred nezgodo in težave po poškodbi, ki življenjsko aktivnost zgolj otežujejo, posameznih aktivnosti pa ne preprečujejo.

9. Skupna primerna odškodnina znaša 31.000,00 EUR. Prav ima pritožba toženke, da ni mogoče spregledati tožnikove sokrivde zaradi neuporabe varnostnega pasu. Po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari, s katerim je nastala škoda, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.

10. Tožnik je škodo utrpel kot tretji v nezgodi dveh avtomobilov (posebne vrste nevarne stvari iz 154. člena OZ), za kar mu imetnika odgovarjata solidarno. Zato dejstvo, da se je peljal z vinjenim voznikom, ki nezgode ni povzročil, na tožnikov odškodninski zahtevek ne vpliva. Tudi vožnja vinjenega tožnika na sprednjem sedežu ne, saj bi lahko bile poškodbe na zadnjem sedežu, kjer je bil avto najbolj poškodovan, še hujše. Na sprednjem sedežu jih je tožnik največ utrpel iz razloga neuporabe varnostnega pasu, ko je zato padel iz vozila. Ob oceni sokrivde ni mogoče neposredno uporabiti mnenja izvedenca medicinske stroke o 80 % hujših poškodbah. Toženec, ki se od speljevanja do trčenja v času 7,2 s ni uspel pripeti, bi se moral bolj potruditi za pravočasno pripenjanje. V tem je samo delna malomarnost, predvsem pa je škodo povzročil zavarovanec toženke z nevarno stvarjo in s hudo kršitvijo cestnih predpisov, z vožnjo skozi križišče pri rdeči luči na semaforju. Tožnikovo sokrivdo pritožbeno sodišče ocenjuje na približno 20%.

11. Ob skupni primerni odškodnini 31.000,00 EUR in 20 % sokrivdi ter že izplačani odškodnini 12.500,00 EUR, ostane še 12.300,00 EUR, kar je podoben rezultat odločitvi sodišča prve stopnje o plačilu 12.500,00 EUR. Toženka ni predstavila valoriziranega zneska izplačane odškodnine, poleg tega pa jo je izplačala že v času svoje zamude, s čimer je od tega dela preprečila tek zamudnih obresti. Ker odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče določiti z matematično natančnostjo, kar velja tudi za oceno odstotka sokrivde, pritožbeno sodišče ob delni utemeljenosti obeh pritožb končne odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine ni spreminjalo. Spremeniti je bilo potrebno samo odločitev o teku zamudnih obresti, ki je natančno določen.

12. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje o stranski terjatvi, ni vplivala na odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Po določbah drugega odstavka 165. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.