Jedro

Tudi delodajalec ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi s samostojno tožbo, ne samo možnost ugovora v primeru, ko delavec uveljavlja obstoj take pogodbe ali pravice iz delovnega razmerja (11. in 13. člen ZDR). Uveljavljanje ničnosti pogodbe pa predpostavlja, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena. Dejstvo, da je pogodbo sicer podpisal pooblaščeni zastopnik delodajalca, ne pomeni, da pogodba ne more biti nična iz kakšnega drugega razloga, ki jih določa OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da tožena stranka nikoli ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Tožbeni zahtevek je tekom postopka razširila še na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo podpisala tožena stranka in prokuristka tožeče stranke, nična.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku deloma ugodilo in ugotovilo, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005. Pogodbo o zaposlitvi je na strani tožeče stranke podpisala S. V., ki je bila vpisana v sodni register kot prokuristka brez omejitev in je imela vsa upravičenja za podpisovanje pogodb. Njen podpis pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Zato je zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrnilo.

3. Presodilo pa je, da je tudi v primeru, ko obstaja pisna pogodba o zaposlitvi, mogoče zahtevati ugotovitev, da delovno razmerje na njeni podlagi ni obstajalo, ker ni imelo vseh elementov delovnega razmerja. Sklenjena pogodba o zaposlitvi se mora pričeti izvajati, sicer se ne uresničuje in ne pride do nastopa delovnega razmerja, kot tudi ne do podlage za uresničevanje in izpolnjevanje pravic in obveznosti pogodbenih strank. Ker je ugotovilo, da delovno razmerje po definiciji, ki jo vsebuje določba 4. člena ZDR, ni obstajalo, je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zavrnilo, pritožbi toženca zoper ugodilni del pa ugodilo in zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Glede ničnosti se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, glede obstoja delovnega razmerja pa je presodilo, da je sodišče prve stopnje odločitev napačno oprlo na 16. člen ZDR. Ker je bila veljavno sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, ni dvoma, da je delovno razmerje na njeni podlagi obstajalo. Sodišče prve stopnje je zato napačno in brez potrebe ugotavljalo obstoj posameznih elementov delovnega razmerja. Določba 16. člena ZDR je predvidena le za primere, ko ni pisne pogodbe o zaposlitvi ali pa je sklenjena kakšna druga pogodba, delo delavca pa ima elemente delovnega razmerja. Vendar pa tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe na obstoj delovnega razmerja in bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti. Po 204. členu ZDR je taka možnost dana le delavcu.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da določba 204. člena ZDR ne predstavlja podlage za odločitev sodišča, da delodajalec ni aktivno legitimiran za vložitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Tudi iz drugih zakonskih določb ne izhaja, da delodajalec ne bi mogel uveljavljati, da delovno razmerje med njim in delavcem ne obstaja. Napačno je tudi materialno pravno stališče glede ničnosti. Za vprašanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi ni relevantno, ali je S. V. podpisala sporno pogodbo o zaposlitvi in prav tako ne, ali je to naredila v skladu s svojimi pooblastili. Tudi če je pogodba podpisana s strani pristojne pooblaščene osebe, je še vedno lahko predmet presoje njene ničnosti. Zato bi se sodišči morali ukvarjati z okoliščinami, ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot razloge ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odločitev zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča nima relevantnih razlogov za zavrnitev zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je vložila revizijo formalno „iz vseh revizijskih razlogov“, dejansko pa le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ne navede nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storili sodišči prve ali druge stopnje. Tudi tam kjer navaja, da se sodišči nista opredelili do nekaterih navedb in dejstev, gre dejansko le za nestrinjanje z materialno pravnim izhodiščem izpodbijane odločitve.

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Določba tretjega odstavka 204. člena ZDR res ne daje aktivne legitimacije delodajalcu za sodno varstvo za uveljavljanje zahtevkov za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Vendar tožeča stranka ni uveljavljala takega zahtevka. Ne gre za vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč za presojo po 13. členu ZDR. Ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki je namreč lahko tudi posledica ugotovljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Zato o postavljenih zahtevkih ni mogoče odločiti ločeno ali celo različno.

12. Tudi delodajalec ima aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi s samostojno tožbo, ne samo možnost ugovora v primeru, ko delavec uveljavlja obstoj take pogodbe ali pravice iz delovnega razmerja (11. in 13. člen ZDR). Uveljavljanje ničnosti pogodbe pa predpostavlja, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena. Dejstvo, da je pogodbo sicer podpisal pooblaščeni zastopnik delodajalca, ne pomeni, da pogodba ne more biti nična iz kakšnega drugega razloga, ki jih določa OZ. Zato za zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti ne zadošča zgolj ugotovitev, da je pogodba sklenjena in veljavna že zato, ker jo je v imenu pravne osebe kot delodajalca sklenila oseba, vpisana v sodni register.

13. Revizija ima zato prav, da zgolj dejstvo, da je na strani delodajalca pogodbo podpisala prokuristka (torej domnevno pooblaščena oseba), ne zadošča za zavrnitev ničnostne tožbe. Tudi taka pogodba je lahko nična iz drugih razlogov. Sodišče je dejansko zavrnilo le ugovor delodajalca, da je pogodba nična že zato, ker jo je podpisala nepooblaščena oseba. Z drugimi razlogi se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje pa se je s tem ukvarjalo posredno: z ugotavljanjem, ali obstojijo elementi delovnega razmerja. Tožeča stranka je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti, v kateri zatrjuje, da gre le za navidezno pogodbo, ki ni sklenjena z namenom sklenitve delovnega razmerja, ki se kot tako dejansko tudi ni izvrševalo. Če se ugotovi ničnost pogodbe o zaposlitvi je rezultat tudi ugotovitev, da delovnega razmerja ni bilo.

14. Ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi se predpostavlja, da je bilo sklenjeno delovno razmerje (prvi odstavek 1. člena ZDR). Okoliščine, ali so bili v razmerju med strankama sicer formalno veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi, izkazani elementi, ki opredeljuje neko razmerje kot delovno razmerje je le ena od odločilnih okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na zatrjevano ničnost sporne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se zato ni po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanji, ali obstajajo elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. členu ZDR. Dejstvo, da je bila prokuristka vpisana v sodni register, še ne pomeni, da svojega položaja ni mogla zlorabiti. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo dejstvo, da je bil toženec tudi družbenik tožeče stranke, ne pa tudi, da je bil sočasno tudi v sodnem registru vpisan kot namestnik direktorja.

15. Sodišče druge stopnje pa je o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti odločilo zgolj na podlagi zmotne presoje, da pogodba o zaposlitvi, ki jo podpiše v imenu delodajalca oseba, ki je kot prokurist vpisana v sodnem registru, že zato ne more biti nična. Zahtevek za ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki pa je zavrnilo na podlagi prav tako zmotne presoje, da tožeča stranka za tak zahtevek nima aktivne legitimacije. Ob tem je štelo, da je bilo ugotavljanje elementov delovnega razmerja napačno in brez potrebe.

16. Ker je o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi sodišče druge stopnje odločilo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, se do bistvenih pritožbenih navedb tožeče stranke o tem ni opredelilo. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, in je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo ponovno odločiti tako o pritožbi tožeče kot tožene stranke glede na to, da je o obeh postavljenih tožbenih zahtevkih mogoče odločiti le skupaj in enotno. Sodišče druge stopnje se tudi do pritožbenih navedb tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava po vsebini ni opredelilo.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.