Jedro

Delodajalec kot tožeča stranka v individualnem delovnem sporu za tožbo s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, da toženec pri njej ni nikoli bil v delovnem razmerju, in za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, nima aktivne legitimacije.

Prokuristka, ki je bila vpisana v sodni register je lahko v imenu delodajalca podpisala pogodbo o zaposlitvi. Če je pri tem ravnala v nasprotju z usmeritvami in voljo direktorja, to ni razlog za ničnost pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki 1 izreka tako, da se zahtevek, ki se glasi:„Ugotovi se, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki.“ zavrne, in

- v točki 3 izreka tako, da se glasi:“Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.288,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.“.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v nespremenjenem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 245,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki (točka 1 izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisala tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki S.V., nična (točka 2 izreka). Odločilo pa je tudi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka 2. izreka sodbe) smiselno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005, sklenjena med tožencem in tožečo stranko S.V., ni nična, omejilo le na ugotovitev dejstva, da je S.V. v sodni register vpisana kot prokuristka in da pri zastopanju niso vpisane nobene omejitve. Po stališču tožeče stranke je pri podpisu obravnavane pogodbe o zaposlitvi pršilo do zlorabe položaja, saj je očitno, da je S.V. svoj formalni položaj prokuristke zlorabila za to, da je tožencu omogočila sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, čeprav zakoniti zastopnik tožeče stranke o tem ni vedel ničesar in delo toženca v družbi sploh ni bilo potrebno. Tako je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena samo zato, da bi toženec pridobil formalni položaj zaposlenega v tožeči stranki in da bi ta položaj lahko izkoristil. Sodišče prve stopnje se do pretežnega dela razlogov za ugotovitev ničnosti sporne pogodbe o zaposlitvi ni konkretno opredelilo in je bil zanj pomembno le to, da je bila S.V. v sodni register vpisana kot prokuristka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati njeno zlorabo položaja, saj že več let ni delala pri tožeči stranki. Tudi prej ni sklepala tovrstnih pogodb in imela je prepoved vstopa v družbo. Tožeča stranka je samo nekaj dni pred podpisom sporne pogodbe o zaposlitvi zapisala, da zaposlitev toženca ni možna. O sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bila obveščena, prav tako pa tudi ni bilo vključitve toženca v delovni proces in tudi drugih elementov delovnega razmerja ne. Tako ni dvoma, da S.V. ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi, ki bi pomenila dejansko sklenitev delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko. Sodišče prve stopnje pa napačno razume tudi položaj prokurista. S.V. kot prokuristka ni bila zakonita zastopnica tožeče stranke, ampak je bila njena poslovna pooblaščenka. Poslovni pooblaščenec sicer izraža voljo družbe, ne more pa nastopati v nasprotju z njo in tako S.V. kot prokuristka v nobenem primeru ni mogla nastopati v nasprotju z voljo, ki jo je izrazil direktor tožeče stranke, da torej zaposlitev toženca ni možna. Ob tem izpostavlja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za pisno pogodbo o zaposlitvi ni vedela, zaradi česar je jasno, da sodišče S.V. ne šteje kot osebe, ki bi pri podpisu pogodbe o zaposlitvi dejansko oblikovala voljo tožeče stranke, čeprav je formalno nastopala kot njena prokuristka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni elementov delovnega razmerja, samo dodatno kaže na to, da je pogodba o zaposlitvi nična, ker je bila sklenjena, čeprav sta toženec in S.V. morala vedeti, da dejanskega delovnega razmerja, to je vključenosti toženca v delovni proces tožeče stranke ter dela po navodilih tožeče stranke za plačilo, ne bo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi ničnost pogodbe o zaposlitvi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji ter pritožbene stroške, ki jih priglaša. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005, ki sta jo podpisala toženec in tožeča stranka po prokuristki, veljavno sklenjena, je pa kljub temu zaključilo, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Svojo odločitev je oprlo na 16. člen ZDR, saj je ugotavljalo obstoj elementov delovnega razmerja in ugotovilo, da v konkretnem primeru delovno razmerje ni obstajalo, ker niso obstajali oziroma se niso izvrševali posamezni elementi delovnega razmerja. Po stališču tožene stranke je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialno pravno napačen, saj je po definiciji delovno razmerje dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, ki se sklene na podlagi pogodbe o zaposlitvi in je tako pravna podlaga za sklenitev delovnega razmerja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da v primeru veljavne pogodbe o zaposlitvi o obstoju delovnega razmerja ni nobenega dvoma, se v takem primeru ne more uporabiti domneva obstoja delovnega razmerja, ki je določena v 16. členu ZDR, oziroma zanjo sploh ni nobene potrebe, ker je jasno, da delovno razmerje obstaja. Ta domneva se uporablja samo v primeru, ko med strankama ni veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma je sklenjena kakšna druga vrsta pogodbe, ki prikriva pogodbo o zaposlitvi, torej v primeru, ko je delavec dejansko v delovnem razmerju, pa nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi in tako ta domneva ščiti delavca in mu zagotavlja pravno varstvo. Ker je bila v konkretnem primeru pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, je delovno razmerje obstajalo in bi lahko prenehalo le na način, ki je določen v zakonu in sicer po 75. členu ZDR. Tako zakon ne dopušča možnosti, da bi bilo kljub veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dopustno ugotavljati, ali se izpolnjujejo vse obveznosti iz pogodbe oziroma ali stranke uživajo vsa s pogodbo določena upravičenja in bi bila že sama ugotovitev, da se določene obveznosti niso izpolnjevale dovolj, da bi se avtomatsko štelo, da delovnega razmerja kljub veljavni pogodbi ni. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški tožene stranke pa so nadaljnji stroški postopka.

Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka navaja, da ugotavljanje obstoja delovnega razmerja ne velja le za primer, kadar med strankama ni sklenjena pogodba o zaposlitvi v pisni obliki, ampak tudi, kadar je obličnost izpolnjena, razmerje med strankama pa je sporno. Tudi priporočilo MOD št. 198 o delovnem razmerju poudarja, da je potrebno pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja prioritetno upoštevati okoliščine opravljanja dela in plačila delavca, ne pa, kako je pravno razmerje formalno opredeljeno s strani pogodbenih strank. V konkretnem primeru se ni nikoli izvajal nobeden izmed posameznih elementov delovnega razmerja in tako tudi prenehanja delovnega razmerja ni moglo biti.

Tožena stranka pa navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo podpisala toženec in na strani tožeče stranke S.V., ki je bila v tem času prokuristka tožeče stranke in sicer ji je bila podeljena prokura brez omejitev, ni nična, saj ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prokura je veljavna v primeru, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah in je pri tem brez pomena, v kakšnem obsegu sicer prokurist dela v družbi.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka prvotno samostojno postavljeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženec pri njej ni nikoli bil v delovnem razmerju, razširila še ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ne dopušča delodajalcu, da bi vložil tožbo na ugotovitev obstoja ali neobstoja delovnega razmerja delavca. Po 204. členu ZDR je ta možnost dana le delavcu, ki lahko ob pogojih iz tega člena vloži takšno tožbo. Delodajalec v tem sporu nima aktivne legitimacije.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisala tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki S.V., nična. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, lahko tudi delodajalec uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj) v 86. členu določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila S.V. ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi v sodnem registru oziroma sedaj poslovnem registru vpisana kot prokuristka brez omejitev, saj je zapisano, da tožečo stranko zastopa samostojno. Tako s podpisom te pogodbe ni zaposlitvi ni zlorabila svojega položaja, saj je imela vsa zakonska upravičenja za njen podpis in zato pogodba o zaposlitvi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, torej ni nična.

Tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2005, ker jo je podpisala S.V., ki je bila samo formalno v sodni register vpisana kot prokuristka in pri toženi stranki ni bila več zaposlena, pri podpisu pa je zlorabila svoj položaj, saj je ravnala v nasprotju z voljo direktorja tožene stranke. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Ne glede na zatrjevanje tožeče stranke, da je bil vpis S.V. kot prokuristke zgolj formalen, je bila v času podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi dejansko kot prokuristka vpisana v sodni register. Po določilu 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca njegov zakoniti zastopnik določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba. Ker ima prokurist skladno s 1. odstavkom 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.) splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin, S.V. tako sporne pogodbe o zaposlitvi ni podpisala v nasprotju s svojimi pristojnostmi. Pri tem sploh ni pomembno, ali je imela s tožečo stranko sklenjeno delovno razmerje ali ne. V kolikor pa ni ravnala skladno z usmeritvami in voljo direktorja tožene stranke, pa to ni razlog za ničnost te pogodbe o zaposlitvi.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki, napačno oprlo na 16. člen ZDR, ko je kljub temu, da je pravilno ugotovilo, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ugotavljalo obstoj posameznih elementov delovnega razmerja. Po 1. odstavku 9. člena ZDR se sklene delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi, ki mora biti po 1. odstavku 15. člena istega zakona pisna. Glede na to, da je bila sporna pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ni nobenega dvoma, da je delovno razmerje na njeni podlagi obstajalo, zato je sodišče prve stopnje napačno in brez potrebe ugotavljalo obstoj posameznih elementov delovnega razmerja po 16. člena ZDR. Določba tega člena je predvidena le za primere, ko ni pisne pogodbe o zaposlitvi, ali pa je sklenjena kakšna druga pogodba npr. o avtorskem delu ali pogodba o delu, delo delavca pa ima elemente delovnega razmerja. Vendar pa, kot je že navedeno, tožeča stranka nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe na obstoj delovnega razmerja, zato bi sodišče prve stopnje moralo že iz tega razloga ta tožbeni zahtevek zavrniti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 21. 10. 2005 sklenili tožeča in tožena stranka ni nična, je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na to, da je pritožba tožene stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki 1 izreka spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP).

Posledično temu se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi, saj je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, zato ji je skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona dolžna tožeča stranka povrniti povzročene stroške postopka. Skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003) znašajo stroški tožene stranke stroški za sestavo odgovora na tožbo - 300 točk, za prvi narok za glavno obravnavo - 300 točk in za trajanje - 50 točk, za prvo pripravljalno vlogo – 300 točk, za drugo pripravljalno vlogo - 275 točk, za tri nadaljnje naroke za glavno obravnavo po 150 točk in za trajanje le-teh po 200 točk, kar ob vrednosti točke 4,59 EUR, 2 % za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve znese 1.278,13 EUR stroškov zastopanja, poleg tega pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti še sodno takso za odgovor na tožbo v višini 10,26 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe 400 točk, 2 % za materialne stroške, 20 % DDV na odvetniške storitve in 20,53 EUR stroškov sodne takse, kar znese 245,26 EUR.