Jedro

V zvezi z vprašanjem, ki ga kot pomembnega izpostavlja revident, ni konkretno in natančno navedeno, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno, prav tako niso opisane okoliščine, ki bi kazale na njegovo pomembnost in zaradi katerih bi bila odločitev o njem pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

S sklicevanjem na morebitne posledice v davčnih ali kazenskih postopkih revident ne more utemeljevati zelo hudih posledic izpodbijane odločbe, katere predmet je izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti posredovanja z nepremičninami ter organiziranja obnove nepremičnin.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Murska Sobota z dne 6. 10. 2008. S to odločbo je bilo tožniku prepovedano opravljanje dejavnosti posredovanja z nepremičninami ter organiziranja obnove nepremičnin, ker gre za delo na črno (1. točka izreka odločbe), in odločeno, da prepoved začne veljati z dnem prejema odločbe (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 5. 1. 2009 revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

7. Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer „ali so upravni organi pravilno kvalificirali, da tožnik opravlja delo na črno in so na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabili določbe Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC), Vrhovno sodišče pa o vprašanju, kako je treba utemeljiti, kdaj in na podlagi kakšnih kriterijev je mogoče odločiti, da gre za delo na črno v smislu ZPDZC, še ni odločalo, saj iz javno dostopne baze judikatov iskanje po kriteriju „delo na črno“ ne da nobenih rezultatov“.

8. Vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja revident, ni navedeno na način iz 5. točke te obrazložitve (konkretno in natančno ni navedeno, katero pravno pravilo naj bi bilo kršeno, prav tako niso opisane okoliščine, ki bi kazale na njegovo pomembnost in zaradi katerih bi bila odločitev o njem pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse). Ne drži niti revizijska trditev, da Vrhovno sodišče o delu na črno v smislu ZPDZC še ni odločalo, ker naj bi v bazi ne bilo nobenih sodnih odločb, ki bi se nanašale na to besedno zvezo. Pred vložitvijo te revizije sta bili v bazi sodnih odločb Vrhovnega sodišča na primer zadevi X Ips 608/2004 z dne 29. 11. 2007 in X Ips 1628/2006 z dne 31. 3. 2010, v katerih se „delo na črno“ omenja. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

10. Revident v zvezi s tem navaja, da ga lahko zaradi odločitve, da ima dejavnost, ki jo opravlja, znake dela na črno, doleti obveznost plačila ogromnih davščin, katerih slovenski državi ni dolžan plačati, lahko pa bi ga izpodbijana odločitev celo spravila v kazenski pregon, saj bi se predvidoma davčni in kazenski organi oprli na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnih postopkih, čemur bi se težko upiral. 11. S sklicevanjem na morebitne posledice v davčnih ali kazenskih postopkih revident ne more utemeljevati zelo hudih posledic izpodbijane odločbe, katere predmet je izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti posredovanja z nepremičninami ter organiziranja obnove nepremičnin. Zato revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

12. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).