Jedro

Po sedmem odstavku 62. člena ZUP imajo stranke možnost, da pred organi uporabljajo jezik, ki ga razumejo, v ta jezik pa se prevajajo tudi vse izjave, dane v postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo št. 0610-5948/2008-45-11205 z dne 6. 10. 2008 je Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Murska Sobota, tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja z nepremičninami ter organiziranja obnove nepremičnin, ker gre za delo na črno (1. točka izreka). Prepoved je začela veljati z dnem prejema odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je Tržni inšpektorat Republike Slovenije opravil kontrolni inšpekcijski pregled pri tožniku, potem ko je prejel prijavo, da je tožnik na svojih spletnih straneh oglaševal prodajo nepremičnine, za katero z lastniki ni imel sklenjene pogodbe o posredovanju, imel pa tudi ni drugega dovoljenja ali privolitve za oglaševanje. V postopku je bilo ugotovljeno, da je na spletni strani www.sloveniacottages.com

tožnik oglaševal nepremičnino v A.A., ki so jo lastniki prodajali preko nepremičninske družbe, s katero so imeli sklenjeno pogodbo o posredovanju. Inšpektorica je pri pregledu omenjene spletne strani ugotovila, da je tožnik na njej oglaševal nepremičnine za prodajo ter za najem. Na strani se je dne 8. 9. 2008 nahajalo 33 oglasov. Ob vsaki oglaševani nepremičnini so bili navedeni osnovni opisi nepremičnin, cena, objavljenih pa je bilo tudi več fotografij nepremičnin ter kontaktni podatki tožnika. Račune za nakupe nepremičnin je izdala B., s.p., iz računov pa je razvidno, da so bila vplačila izvršena na transakcijski račun tožnika, ki je odprt v Republiki Avstriji. Na omenjeni račun so lastniki denar nakazovali tudi za obnovo kupljenih nepremičnin, kot je to razvidno iz računov za plačilo stroškov obnove. V postopku je bilo ugotovljeno, da je na naslovu, ki ga je tožnik objavljal na spletni strani, registrirano podjetje tožnikove žene B. s.p. Ta je v postopkih, ki so se vodili zoper njo, izjavila, da z moževim poslovanjem ni povezana in da je v zvezi s prodajo nepremičnin opravljala le nekatere administrativne posle. Tržni inšpektorat si je v dokazne namene pridobil posnetek radijske oddaje „Evropa osebno!“, ki jo je predvajala Radiotelevizija Slovenija na programu Val 202 dne 2. 1. 2008. V oddaji je sodeloval tudi tožnik, ki je povedal, da v Sloveniji živi že 14 let in da je pripeljal v Slovenijo Britance, da jim pokaže hiše, ki jih v primeru, da se odločijo za nakup, obnovi v starem prekmurskem stilu. Po trditvi tožnika je tako prenovil že približno 240 hiš. Novinar je povedal, da ima tožnik svojo spletno stran, namenjeno Britancem, ki se zanimajo za nakup nepremičnin v Sloveniji in da trenutno prodaja nepremičnine na Goričkem. V dokazne namene si je tržni inšpektorat pridobil tudi dokumentacijo Davčne uprave Republike Slovenije, iz katere je razvidno, da je tožnik dejansko posloval z nepremičninami v Sloveniji. Eden od kupcev je povedal, da je v Sloveniji hišo kupil s pomočjo tožnika, ki se mu je predstavil kot nepremičninski posrednik. Hišo je pod njegovim vodstvom tudi obnovil, ne da bi z njim podpisal kakršno koli pogodbo. Da se je tožnik kupcem nepremičnin predstavljal kot nepremičninski posrednik in da se tako še vedno predstavlja, izhaja po ugotovitvi inšpektorata tudi iz vsebine spletne strani http://globalpropertyguide.com

z dne 18. 9. 2008, kjer je tožnik naveden pod zavihkom „Nepremičninski posredniki“. Tožnik je pri inšpekcijskem pregledu tudi sam izjavil, da je na spletni strani prikazoval nepremičnine, ki se prodajajo. Povedal je, da je Britance seznanjal s prodajalci nepremičnin v Sloveniji in da jih je tudi povezal z notarjem, če so se odločili za nakup nepremičnine. S pomočjo podjetja svoje žene je kupcem priskrbel EMŠO, davčno številko in druge zahtevane listine. Drugega svetovanja tožnik kupcem, kot je navedel, posebej ni zaračunaval, saj je bilo svetovanje vključeno v ceno storitve, ki je bila zaračunana kupcem za posredovanje pri prodaji nepremičnine. Po 2. členu Zakona o nepremičninskem posredovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006-UBP1; v nadaljevanju: ZNPosr), je posredovanje v prometu z nepremičninami opravljanje pridobitne dejavnosti posredništva v prometu z nepremičninami, pri čemer posamezni posli posredovanja v prometu vsebujejo vse dejavnosti pri vzpostavljanju stika med naročiteljem in tretjo osebo ter pri pogajanjih in pripravah za sklenitev pravnih poslov, katerih predmet je določena nepremičnina, kot so kupna, prodajna, najemna, zakupna in druga pogodba za določeno nepremičnino. Vzpostavljanje stikov med prodajalcem in potencialnimi kupci in vodenje ogleda nepremičnin (te posle je vodil tožnik), lahko opravlja nepremičninski posrednik. Iz dokumentacije, ki jo je posredovala Davčna uprava Republike Slovenije, izhaja, da je tožnik del prejetih denarnih sredstev, ki jih je pridobil od kupcev nepremičnin, zadržal zase kot plačilo za svoje delo, kar pomeni, da je deloval pridobitno. Da so britanski državljani kupnino plačevali na njegov račun, pa je v postopku inšpekcijskega pregleda potrdil tudi sam tožnik. V zvezi z obnovo nepremičnin je tržna inšpektorica pridobila podatke v dveh trgovinskih centrih, kjer je tožnik kupoval gradbeni material in ostalo blago, potrebno za obnovo, pridobila pa si je tudi podatke pri eni izmed samostojnih podjetnic, ki jo je tožnik najel za prenovo nepremičnin. Iz računov je jasno razvidno, da je tožnik v svojem imenu kupoval večje količine gradbenega materiala, na računih pa so navedeni tudi različni naslovi oz. lokacije nepremičnin, kjer se je vršila obnova. Ker je tožnik v postopku navedel, da je bil material namenjen za obnovo hiš, ki jih ima v lasti njegova žena, je tržna inšpektorica preverila, katere nepremičnine so v lasti žene tožnika. Ugotovljeno je bilo, da je njegova žena solastnica dveh nepremičnin v Veliki Polani in v Selu. Količine gradbenega materiala, ki ga je kupil tožnik in naslovi na računih za material pa nedvomno izkazujejo, da je bil material kupljen in namenjen za gradnjo oz. obnovo drugih nepremičnin in ne le tistih, katerih lastnica je tožnikova žena. Vsi izdani računi za nakupljen gradbeni material so bili poravnani z gotovino, kar po mnenju inšpekcijskega organa potrjuje navedbe kupcev nepremičnin, da so tožniku nakazovali denar za nakup in obnovo na njegov transakcijski račun. Tožnik je pojasnil, da je prejel plačilo za posredovanje informacij o izvajalcih obnove hiš in da je v Sloveniji posloval izključno le z gotovino. Iz navedenega izhaja, da je tožnik poleg dejavnosti nepremičninskega posredovanja opravljal tudi dejavnost organiziranja obnove nepremičnin, za kar ni ustrezno statusno organiziran oz. registriran. Čeprav so se izdani računi glasili na firmo tožnikove žene, pa iz samega načina poslovanja in iz zbranih dokazil izhaja, da je dejavnost posredovanja z nepremičninami ter organiziranje obnove teh nepremičnin v Republiki Sloveniji opravljal tožnik kot posameznik. Ta je inšpekcijskemu organu predložil dokazilo o registraciji družbe C. Ltd. v Veliki Britaniji, kjer naj bi imel družbo registrirano že od leta 1985. Lastnica te družbe pa naj bi pred približno dvema mesecema postala njegova žena. Inšpekcijski organ je v postopku preverjanja ugotovil, da je bila omenjena družba vpisana pri registrskem organu Velike Britanije šele dne 16. 9. 2008. Da tožnik v Veliki Britaniji pred tem ni imel registrirane družbe, pa izhaja iz dokumenta, ki si ga je pridobila Davčna uprava Republike Slovenije na podlagi mednarodne izmenjave informacij z dne 30. 4. 2008, iz katerega izhaja, da tožnik v Veliki Britaniji nima registrirane družbe z imenom C. Ltd. in tudi ne katerega drugega podjetja in da že od druge polovice leta 2001 organi v Veliki Britaniji ne razpolagajo s podatki o njegovi zaposlitvi ali samozaposlitvi. Navedeno potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da tožnik posluje preko avstrijskega (in ne preko britanskega) transakcijskega računa. Podatki o neaktivnosti tožnika v Veliki Britaniji pa tudi sovpadajo z aktivnostjo tožnika v Republiki Sloveniji. Tožnik preko podjetja, katerega direktor je v Veliki Britaniji, po ugotovitvah inšpekcijskega organa, v Sloveniji še ni opravil nobenega posla. Po zakonu je mogoče v Sloveniji poslovno dejavnost opravljati na dva načina: bodisi v statusni obliki samostojnega podjetnika bodisi v statusni obliki gospodarske družbe. Posamezne dejavnosti je mogoče sicer opravljati tudi v drugi pravno organizacijski obliki, vendar ne dejavnosti, ki jih je opravljal tožnik. Tuje podjetje pa lahko v Sloveniji posluje tudi preko podružnice. V 3. členu Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Ur. l. RS, št. 36/2000 s spremembami; v nadaljevanju: ZPDZC), je določeno, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. delo v naslednjih primerih: če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register oz. opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima v zakonu predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti ali v temeljnem aktu določene dejavnosti, če podjetnik opravlja dejavnost, katere nima vpisane v ustrezen register, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti, če pravna oseba ali podjetnik opravlja dejavnost kljub začasni prepovedi opravljanja dejavnosti, če tuje podjetje ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji prek podružnic, ali opravlja dejavnost brez ustreznega dovoljenja, če posameznik opravlja dejavnost oz. delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa ta ali drugi zakon.

V četrtem odstavku 13. člena omenjenega zakona je določeno, da če se opravlja delo na črno iz 3. člena tega zakona, izda organ odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela. Ker je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da tožnik v Sloveniji opravlja dejavnost, ne da bi bil ustrezno statusno organiziran, mu je bilo treba opravljanje takšne dejavnosti z odločbo prepovedati.

Zoper prvostopno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. 0211-128/2008-2-MD z dne 5. 1. 2009, kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi drugostopne odločbe se pritožbeni organ z odločitvijo, izdano na prvi stopnji, v celoti strinja. Po njegovem mnenju je bilo treba zavrniti tudi pritožbene trditve, da tožniku na prvi stopnji ni bilo omogočeno spremljati potek postopka v angleškem jeziku. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu namreč izhaja, da je bil tožnik z dejanskim stanjem seznanjen po tolmaču za angleški jezik, zaslišanju pa je prisostvovala tudi njegova žena. Po sedmem odstavku 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl.; v nadaljevanju: ZUP) ima stranka in drugi udeleženci, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Pritožbeni organ iz podatkov zapisnika o inšpekcijskem pregledu ugotavlja, da je tolmač za angleški jezik pritožniku pravilno predstavil ugotovitve prvostopenjskega organa. Zato mu pravica spremljati potek postopka v svojem jeziku, ni bila kršena. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da v postopku ni bil seznanjen z dokumenti iz katerih izhaja ugotovitev, da je opravljal dejavnost na črno ter da mu je bilo onemogočeno, da bi se izjasnil o dejanskem stanju, ki je pomembno za odločitev. Iz inšpekcijskega zapisnika je namreč razvidno, da je bil tožnik seznanjen z vsemi dejstvi, ki so bili podlaga za odločitev v postopku na prvi stopnji in da je v postopku tudi opisal svojo vlogo pri nakupu in prodaji nepremičnin, kar se popolnoma ujema z ugotovitvami prvostopenjskega organa. V svoji izjavi je tožnik tudi potrdil ugotovljeno dejstvo, da je posredoval med kupci iz Velike Britanije in prodajalci nepremičnin v Sloveniji ter da jim pomagal pri obnovi nepremičnin, čeprav za to dejavnost ni bil registriran. Iz podatkov upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi tožnik med postopkom na podlagi 82. člena ZUP kadarkoli zahteval vpogled v dokumente zadeve. Zato je prvostopni organ po mnenju pritožbenega organa tožniku utemeljeno prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja ter organiziranja obnove nepremičnin, ker gre za delo na črno. Tožnik namreč za opravljanje te dejavnosti ni registriran v nobeni izmed pravno organizacijskih oblik (podjetnik oz. gospodarska družba), prav tako pa za to dejavnost tudi nima pridobljene licence. Po ZNPosr je namreč nepremičninski posrednik fizična oseba s pridobljeno licenco pristojnega ministrstva za opravljanje poslov posredovanja, ki je vpisana v imenik nepremičninskih posrednikov pri pristojnem ministrstvu. Pritožbeni organ pa je zavrnil tudi pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami pri pisanju zapisnika o inšpekcijskem pregledu. Po ugotovitvi upravnega organa je namreč tožnik podpisal vsak list zapisnika posebej, na zadnji strani zapisnika pa je le pripomnil, da zapisnik ni zapisan v angleškem jeziku. Po določbi 80. člena ZUP je zapisnik javna listina, za katero velja domneva, da je resnično tisto, kar je v njej navedeno. V zvezi z navedbo tožnika, da je dne 30. 9. 2008 podal pisne pripombe na zapisnik, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da iz pisemske ovojnice izhaja, da je bilo pisanje oddano na pošto šele dne 6. 10. 2008, to je na dan, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

V tožbi tožnik navaja, da ministrstvo v odločbi, izdani na drugi stopnji, ni odločilo o vseh pritožbenih ugovorih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj odločbe ni mogoče preizkusiti. Tržni inšpektorat v svoji odločbi tudi ni navedel pravne podlage za izdajo odločbe, kar pomeni, da posledično materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Za delo na črno gre namreč po ZPDZC v petih različnih primerih, ki so našteti v alinejah od 1 do 5 prvega odstavka 3. člena zakona. Zaradi nenatančne navedbe pravne podlage odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja po mnenju tožnika bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). V postopku na prvi stopnji je bila tožniku po njegovem mnenju kršena tudi pravica do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Tolmač je na zaslišanju tožniku sicer prevajal navedbe in vprašanja tržne inšpektorice v angleški jezik, ni pa mu prevajal navedb v zapisniku. Zato podpisa tožnika na zapisniku ni mogoče šteti za njegovo strinjanje z vsebino zapisanega. Da se z vsebino zapisnika ne strinja in da je tudi ne razume, je tožnik opozoril že z opombo v zapisniku. Šele naknadno, ko mu je žena po zaslišanju doma prebrala vsebino zapisnika, je tožnik ugotovil, da so bili prevodi tolmača deloma nepopolni oz. pomanjkljivi, na kar je opozoril tako s pisno vlogo kot tudi s pritožbo. Ker je tožnik že v pritožbi opozoril ministrstvo na kasneje podane pripombe na zapisnik, ki pa jih upravni organ v zapisnik ni vnesel, ministrstvo ni ravnalo pravilno, ko je v obrazložitvi svoje odločbe nekritično povzemalo navedbe v zapisniku. V izpodbijani odločbi tudi niso navedeni dokumenti, na katere se upravni organ zgolj pavšalno sklicuje in na katerih temelji odločitev. Te dokumente bi moral upravni organ opredeljeno in natančno navesti. Ker z dokumenti tožnik v postopku ni bil seznanjen, ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožniku tudi ni bil predvajan posnetek radijske oddaje, na katero se opira izpodbijana odločitev. Razlog za to je bila okvara predvajalne naprave. V delu, v katerem je zapisano, da je bil tožnik seznanjen z objavljeno radijsko oddajo, je zato zapisnik neresničen. Po prvem odstavku 80. člena ZUP velja zapisnik za dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Upoštevati je treba tudi določbo drugega odstavka 80. člena ZUP, ki izrecno navaja, da je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika. Nepravilna je tudi zapisniška navedba, da je bil zapisnik zavezancu prebran in da nanj ni imel pripomb. Ker je tožnik prejel verzijo zapisnika, ki ne vsebuje njegovih pripomb, med tem ko je upravni organ v obrazložitvi odločbe navedel, da je na zadnjem listu pripomba toženca, je očitno tudi, da obstaja več različnih verzij istega zapisnika, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot nedopustno zavrže, saj tožnik kot izpodbijano odločbo navaja odločbo, izdano v pritožbenem postopku, s katero je bila njegova pritožba kot neutemeljena zavrnjena.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu je po izrecni odločbi zakona mogoče izpodbijati zgolj tiste akte, s katerimi je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj - torej akte, s katerimi je bilo po vsebini dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravi koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi zato ni mogoče izpodbijati odločbe, izdane v pritožbenem postopku, s katero je bila tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrnjena, pač pa je mogoče izpodbijati le prvostopno odločbo, s katero je upravni organ po vsebini odločil o tožnikovi obveznosti spoštovati prepoved opravljanja dela na črno. Ker tožnik v tožbi nasprotuje tudi tej odločbi, je sodišče štelo, da izpodbija tudi to odločbo, in tožbe ni zavrglo.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, upravni organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 z namenom, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnik v tožbi izpodbijani odločitvi nasprotuje zaradi procesnih nepravilnosti, ki bi naj bile zagrešene v postopku pred izdajo odločbe. Kot navaja, je upravni organ v postopku kršil določbo, sedmega odstavka 62. člena ZUP, saj inšpekcijski zapisnik z dne 24. 9. 2008 ni bil sestavljen in tudi ne prebran v angleškem jeziku, ki ga govori in razume. Po omenjeni določbi se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se piše tudi zapisnik (prvi odstavek 62. člena ZUP). V skladu z določbo sedmega odstavka 62. člena ZUP, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, pa imajo stranke postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico, da potek postopka spremljajo po tolmaču. Navedena določba daje strankam možnost, da pred organi uporabljajo jezik, ki ga razumejo in da se v ta jezik prevajajo tudi vse izjave, dane v postopku. Ta določba jim tudi omogoča, da dokumente predložijo v svojem jeziku in da pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev v zadevi. Ker tožnik slovenskega jezika ne razume, je v obravnavani upravni zadevi v postopku na prvi stopnji sodeloval tolmač za angleški jezik. To dejstvo je v skladu z zahtevo četrtega odstavka 76. člena ZUP navedeno v zapisniku o inšpekcijskem pregledu. Da je tolmač na inšpekcijskem pregledu prevajal navedbe in vprašanja tržne inšpektorice v angleški jezik, pa v tožbi priznava tudi sam tožnik. Vprašanja in ugotovitve inšpektorice v postopku ter odgovori in navedbe tožnika so bili, kot ugotavlja sodišče, vpisani tudi v zapisnik, ki po zakonu predstavlja zapis pomembnejših izjav in dejanj v postopku (prvi odstavek 74. člena ZUP). Tožnik v tožbi sicer očita, da tolmač vseh njegovih izjav ni prevedel dosledno, a ob tem ne pojasni, v katerem delu prevod ni bil popoln. Ker je bil tožnik po ugotovitvi sodišča s potekom postopka seznanjen na predpisan način in ker se tudi v primeru, ko stranka spremlja potek postopka v jeziku, ki ga razume, zapisnik v skladu z določbo prvega odstavka 62. člena zapiše v slovenskem jeziku, iz zapisnika, ki ga je tožnik tudi podpisal, pa izhaja, da je bil zapisnik tožniku prebran in preveden po tolmaču, sodišče ugotavlja, da upravni organ ni kršil določila o sestavi zapisnika ter o pravici stranke, da spremlja potek postopka v jeziku, ki ga razume. Ker je vsebina glavnih navedb tožnika in novinarja radijske oddaje, ki jo je upravni organ upošteval pri odločanju, povzeta v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, dejstvo, da radijska oddaja tožniku ni bila zvočno predvajana, na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva.

Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da v zapisniku niso bile upoštevane pripombe, ki jih je upravni organ prejel dne 8. 10. 2008. Udeleženci postopka lahko pripombe na zapisnik podajo le pred podpisom zapisnika (ne pa tudi kasneje, ko je zapisnik že sklenjen). Da se v podpisanem zapisniku ne sme ničesar dodajati in spreminjati, izrecno določa drugi odstavek 77. člena ZUP. Naknadno posredovane pisne pripombe zato pri odločanju ne bi bilo mogoče upoštevati, četudi bi te upravni organ prejel pred izdajo izpodbijane odločbe.

Prav tako neutemeljen je očitek tožnika, da mu v postopku ni bilo omogočeno, da bi se seznanil z listinami, na katerih temelji ugotovitev upravnega organa, da je tožnik opravljal delo na črno. Iz vsebine zapisnika je mogoče razbrati, da je tržna inšpektorica tožnika ob inšpekcijskem pregledu natančno seznanila z ugotovitvami v postopku in z vsebino listin, ki so bile pridobljene in uporabljene pri odločanju. Te listine so v obrazložitvi izpodbijane odločbe zadosti natančno opredeljene, nahajajo pa se tudi v upravnem spisu, ki ga je imel tožnik med postopkom po prvem odstavku 82. člena ZUP na zahtevo možnost kadarkoli pregledati.

Materialnopravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavlja četrti odstavek 13. člena v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 3. člena ZPDZC. Na obe določbi se v obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ tudi pravilno sklicuje, ko pojasnjuje razloge za izrek inšpekcijskega ukrepa. Navedba tudi drugih oblik dela na črno, ki jih zakon določa v drugih alinejah prvega odstavka 3. člena, pa po presoji sodišča ne pomeni, da materialno pravo zato ni bilo (pravilno) uporabljeno in da odločbe ni mogoče preizkusiti.

Ker se v tem upravnem sporu za izpodbijano po zakonu šteje prvostopna odločba, sodišče pri odločanju ni presojalo utemeljenosti ugovorov, ki se nanašajo na odločbo, izdano v pritožbenem postopku.

Upoštevaje obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.