Jedro

Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu.

Vzročna zveza pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti.

Glede na (neenotna) stališča, Vrhovno sodišče sledi novejši sodni praksi in z namenom poenotenja poudarja, da sodišče glede na okoliščine posameznega primera lahko samo presodi o naravi poškodb, ki jih nato subsumira pod ustrezni pravni standard, v kolikor o tem razpolaga z ustrezno dokazno podlago v spisu. Postavitev izvedenca za ugotavljanje narave telesnih poškodb torej ni vedno nujna.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 22435/2018 z dne 31. 8. 2022 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi te določbe mu je izreklo kazen tri leta zapora. V skladu z 48. členom KZ-1 je obsojencu izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za kategorije C1, C, C1E, CE za čas dveh let od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi tretjega odstavka 48. člena KZ-1 je glede na to, da je bila stranska kazen izrečena tujemu državljanu oziroma osebi s hrvaškim vozniškim dovoljenjem, odločilo, da ta kazen vključuje prepoved uporabe tega dovoljenja za navedene kategorije na ozemlju Republike Slovenije. Skladno z določbo prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) mu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov oškodovanke B. B. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 22435/2018 z dne 6. 7. 2023 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. V ostalem je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je zaključek nižjih sodišč glede ugovora pretrganja vzročne zveze materialnopravno pravilen, prav tako je odločitev tudi ustrezno obrazložena. Nadalje pritrjuje zaključkom sodišč, da je bila prometna nesreča obsojencu, kljub slabi torni zmogljivosti vozišča, objektivno predvidljiva. V zvezi z zadnjim očitkom vložnika ocenjuje, da pravica do obrambe obsojencu ni bila kršena.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5.Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavanem primeru je v bistvenem v tem, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba izgubila življenje, dve pa utrpeli hude telesne poškodbe. To je izvršil s tem, da je dne 18. 5. 2018 glede na klanec v padcu, ovinkasto ter mokro in spolzko cestišče prehitro vozil tovorno vozilo (...) s pripetim polpriklopnikom (...) po glavni cesti (...) iz smeri Ribnice proti Ilirski Bistrici, torej v nasprotju z določili prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Hitrosti in načina vožnje ni prilagodil vremenskim razmeram, poteku ter stanju cestišča in tako ni mogel obvladati svojega vozila tako, da bi z vožnjo nadaljeval na svojem voznem pasu, kar je imelo za posledico, da je v desnem nepreglednem ovinku (...) tovorno vozilo zaneslo preko leve polovice cestišča (…). Tako je zaprl pot osebnemu vozilu Fiat Punto (...), s katerim je takrat nasproti pravilno pripeljal C. C., ob tem pa je kršil tudi drugi odstavek 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, zaradi česar je med vozili prišlo do trčenja, v katerem je C. C. sopotnik D. D. (...) na kraju nezgode umrl. Sopotnika E. E. in F. F. sta utrpela hude telesne poškodbe, zaradi katerih je bila njuna zmožnost za delo začasno precej zmanjšana.

Glede pretrganja vzročne zveze

6.Vložnikov prvi očitek je osredotočen na izpodbijanje vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in povzročenimi hudimi telesnimi poškodbami ter nastalo hujšo posledico - smrtjo oškodovanca. Po njegovi oceni je bila slednja pretrgana z ravnanjem sopotnikov (oškodovancev) na zadnjih sedežih, ki med vožnjo nista uporabljala varnostnega pasu in ju je ob trku vozil vrglo naprej proti pokojnemu oškodovancu. Prav tako meni, da bi bilo pri tem potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bilo vozilo, v katerem so se peljali oškodovanci, staro in zarjavelo, kar vse je skupaj z neprivezanostjo sopotnikov prispevalo k oškodovančevi smrti. S tem v zvezi obsežno povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke in izvedenca patologije ter sodne medicine. Kritiko namenja zlasti pritožbenemu sodišču, ki naj se do njegovih navedb o pretrganju vzročne zveze ne bi opredelilo in s tem uveljavlja kršitev po 395. členu ZKP.

7.Glede na zatrjevanja je izhodiščno pomembno, da sicer med ravnanjem storilca (storitvijo ali opustitvijo) in nastalo prepovedano posledico vsekakor mora obstajati razmerje vzroka in posledice. Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena KZ-1 je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu.

V nadaljevanju je zato ključno razmerje vzročnosti med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče ter nadaljnjo hujšo posledico smrti.

8.Na področju cestnoprometnega kazenskega prava je doktrina za presojo vzročne zveze razvila poseben kriterij v sklopu teorije o adekvatni vzročnosti, in sicer v ospredje postavlja dve temeljni metodološki vprašanji: (1) ali je bila prepovedana posledica objektivno predvidljiva in (2) ali so v trenutku, ko je postala predvidljiva, obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči.

9.Novejša teorija v jedru zaključuje, da vzročna zveza pri obravnavanem kaznivem dejanju ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti.

10.Vzročno zvezo lahko prekine poznejše ravnanje drugih oseb z znaki kaznivega dejanja, ki preusmeri vzročno verigo, ali poznejši dogodki in ravnanja, ki sicer nimajo narave kaznivega dejanja, so pa takšnega pomena, da povsem preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke prvotnega ravnanja.

11.Ustaljeno je že stališče sodne prakse, da se v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, vprašanja vzročne zveze ne more reševati po principu pretrganja vzročne zveze, kot tudi ne po konceptu deljene krivde, ki je kazensko pravo ne pozna. V takšnih primerih protipravno ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne ekskulpira odgovornosti drugega, temveč odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih ravnanje se neposredno manifestira v objektivno predvidljivi prepovedani posledici. Bistvenega pomena je torej zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometne udeležence objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečili.

12.Nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obsojenčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obsojenec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.

13.Glede na to, da vložnik v konkretni zadevi pretrganje vzročne zveze vidi predvsem v odsotnosti uporabe varnostnih pasov sopotnikov, so posebej relevantni primeri sodne prakse, v katerih se je Vrhovno sodišče o podobnih situacijah že izreklo. Neuporaba varnostnega pasu sopotnika, ki je hkrati tudi oškodovanec ali ostalih sopotnikov, v nobenem primeru ni bila prepoznana kot takšna okoliščina, ki bi narekovala pretrganje vzročne zveze.

14.Za določitev relevantnega vzroka in pogoja je najprej bistveno tisto ravnanje, ki je v kazenskopravnem smislu relevanten vzročni tok sprožilo. Po ugotovitvah sodišč - ki temeljijo predvsem na dognanjih izvedencev tahografa in cestnoprometne stroke - je to nedvomno ravnanje obsojenca, ki svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, zaradi česar je njegovo tovorno vozilo s polpriklopnikom zdrselo na nasprotni vozni pas in trčilo v pravilno vozeče vozilo. Nadaljnja presoja, kot izhodiščno predstavljeno, obsega tudi presojo ravnanj drugih prometnih udeležencev, ki bi utegnili ravnanje obsojenca popolnoma izničiti; tudi temu sta sodišči zadostili. Drži, kar je pravnomočno ugotovljeno, da sopotnika pokojnega oškodovanca nista uporabljala varnostnega pasu in ju je v tej posledici vrglo naprej, v smeri proti pokojnemu oškodovancu. Vendar pa to ravnanje po razumnih zaključkih sodišč ni takšne (ekscesne) narave, da bi ravnanje obsojenca povsem negiralo oziroma ga zreduciralo zgolj na pogoj. Nasprotno, kljub ugotovljenemu obsojenčevo ravnanje ostaja tisti bistven sprožilni element, brez katerega do prepovedane posledice (prometne nesreče) ne bi prišlo in predstavlja ključen akt, ki je končno rezultiral v hujši posledici - smrti oškodovanca. Dokazni postopek je tudi nedvomno potrdil, da voznik osebnega avtomobila trčenja v nobenem primeru ne bi mogel preprečiti in da je bilo vozilo tehnično brezhibno. Zanesljiva opredelitev o tem je navedena zlasti na strani 24 prvostopenjske sodbe, do pritožbenih kritik pa se je sodišče druge stopnje ustrezno opredelilo v točkah 11 do 13 drugostopenjske sodbe, zato nasprotnim očitkom ne gre pritrditi.

Glede objektivne predvidljivosti prepovedane posledice in glede zavestne malomarnosti

---.---

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

11.Vložnik v nadaljevanju zahteve graja tudi objektivno predvidljivost prepovedane posledice, in sicer z navedbami, da je bila tornost vozišča na spornem ovinku neustrezna, o nevarnosti cestišča v tistem predelu pa tudi ni bilo nobene ustrezne prometne signalizacije. Meni, da sta zato sodišči obsojencu naložili preveliko breme skrbnosti ravnanja, saj mu slaba torna sposobnost nikakor ni mogla biti znana in je ni mogel predvideti. Posledično graja tudi obstoj zavestne malomarnosti pri obsojencu in meni, da mu je bila kršena domneva nedolžnosti.

12.Glede na uvodoma predstavljene kriterije obstoja (oziroma odsotnosti) vzročne zveze, vzpostavljene tako v teoriji kot sodni praksi, vložniku ni mogoče pritrditi. Iz pravnomočno ugotovljenih dejstev - ki sta jih sodišči ugotovili zlasti na podlagi izsledkov izvedenskih mnenj - izhaja sledeče:

- da je obsojenec v desnem nepreglednem ovinku, s padcem v klancu, vozil s konstantno hitrostjo 57-59 km/h, brez zaviranja, ob siceršnji omejitvi 90 km/h;

- da je masa tovornega vozila s polpriklopnikom, ki ga je obsojenec vozil, znašala 17.805 kg, kar je približno 18-krat več kot znaša masa osebnega avtomobila znamke Fiat Punto;

- da je kritičnega dne deževalo in je bilo cestišče mokro ter spolzko;

- da je bila torna sposobnost vozišča na kritičnem ovinku resnično slabša od optimalne (koeficient trenja je bil 0,4);

- primerna hitrost v danih razmerah - da bi obsojenec ovinek še lahko uspešno prevozil - je bila 39 km/h;

- tudi v primeru, če bi bila torna sposobnost vozišča optimalna (s koeficientom trenja 0,5 do 0,7), bi obsojenec ob hitrosti 57 km/h (sicer v manjšem obsegu) s tovornim vozilom na mokrem cestišču še vedno zdrsel na nasprotni vozni pas.

13.Na podlagi tako ugotovljene dejstvene podlage sta sodišči prve in druge stopnje razumno sklenili, da je bila možnost zdrsa tovornega vozila z veliko skupno maso, na nepreglednem ovinku, glede na padec v klancu in deževne razmere - ob neprilagojeni hitrosti - objektivno predvidljiva; da je bila siceršnja omejitev hitrosti 90km/h, ni relevantno. Nadalje je ključna presoja, da je ravno v sferi obsojenca obstajala možnost preprečitve nastanka prepovedane posledice, v kolikor bi vožnjo razmeram prilagodil tako, da bi ovinek lahko uspešno prevozil - tj. zmanjšal hitrost na 39 km/h. Ne gre torej za situacijo, ko se prometne nesreče sploh ne bi dalo preprečiti oziroma, ko je ne bi preprečilo niti zahtevano dolžnostno ravnanje. V zvezi z zatrjevanji slabše tornosti vozišča sta sodišči presodili, da slednje za konkretni primer niti ni relevantno. Ključna je ugotovitev, da bi obsojenec tudi v primeru ustrezne tornosti vozišča, ob nespremenjeni hitrosti 57km/h - ne glede na to, da v manjšem obsegu - zdrsnil iz svojega voznega pasu. Odsotnost vzročne zveze zaradi objektivne nepredvidljivosti prepovedane posledice ne more biti podana. Zanesljivi razlogi o tem so navedeni zlasti v točkah 14 in 15 drugostopenjske sodbe, zato tudi zatrjevane kršitve po 395. členu ZKP ni mogoče ugotoviti. S takšnimi razlogi obsojencu ni bila kršena niti domneva nedolžnosti, strinjati pa se je tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da civilna sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 978/2019 z dne 10. 12. 2019, na katero se vložnik sklicuje, navedenega ne more omajati.

14.Sodišči sta končno pravilno sklepali tudi o obstoju zavestne malomarnosti pri obsojencu. Ustrezno sta - ob upoštevanju vseh navedenih objektivnih okoliščin - v okviru subjektivnih okoliščin presodili, da je bila obsojencu kot dolgoletnemu poklicnemu vozniku, ki je cesto na tem odseku dobro poznal, slabša tornost vozišča in geometrija kritičnega ovinka znana ter predvidljiva; zaključili sta, da ne gre za oviro, ki je obsojenec na cesti sploh ni mogel pričakovati. Razumno sta končno sklenili, da bi obsojenec glede na skupno maso vozil in opisane razmere na cesti vožnjo moral prilagoditi, pa tega ni storil, saj je lahkomiselno menil, da bo kljub nezmanjšani hitrosti kritični ovinek prevozil. Pri tem je lahkomiselno mislil, da do prepovedane posledice (ki mu je bila predvidljiva) ne bo prišlo oziroma, da bo s hitrim manevrom prometno nesrečo preprečil, vendar mu to ni uspelo (stran 27-28 prvostopenjske sodbe in točki 14-16 drugostopenjske sodbe).

Glede angažiranja izvedenca medicinske stroke

15.Na podlagi zgoraj navedenega so v zvezi s pretrganjem vzročne zveze ustrezni tudi razlogi sodišč o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Najprej je potrebno poudariti, da je obramba na naroku dne 15. 2. 2022 izvedenca predlagala izključno zaradi izpodbijanja vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastankom hudih telesnih poškodb, ki sta jih utrpela E. E. in F. F. Predlog obrambe, dan na predobravnavnem naroku dne 15. 6. 2021, da naj se o vzrokih za nastalo hujšo posledico opredeli izvedenec medicinske stroke, pa je presplošen in s tem nekonkretiziran. Kot pojasnjeno, je nadalje pravilen zaključek sodišč, da se vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in nastankom hudih telesnih poškodb kot objektivnim pogojem kaznivosti v tem primeru niti ne presoja. Bistveno je, da so hude telesne poškodbe oškodovancev nastale v prometni nesreči, česar pa vložnik konkretizirano niti ne izpodbija. Končno, tudi če bi izvedenec potrdil vložnikovo tezo, da je bil eden izmed bistvenih vzrokov za nastanek hudih telesnih poškodb oškodovancev neprivezanost sopotnikov, ravnanje obsojenca s tem ne bi bilo izničeno. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga kot nerelevantnega je zato utemeljena.

16.Vložnik zavrnitev dokaznega predloga z angažiranjem izvedenca medicinske stroke nadalje graja tudi zato, ker sodišče slednjega ni postavilo z namenom ugotovitve narave telesnih poškodb, ki sta jih utrpela oškodovanca E. E. in F. F. Meni namreč, da sodišče samo nima ustreznih znanj, da bi ugotovilo, ali sta oškodovanca utrpela hude telesne poškodbe oziroma ali so poškodbe ostale le na ravni lahkih telesnih poškodb. Poleg kršitve pravice do obrambe vložnik smiselno zatrjuje tudi kršitev 264. člena v zvezi z 248. členom ZKP.

17.Kot izhaja iz podatkov spisa, sta sodišči o naravi telesnih poškodb res sklepali le na podlagi zdravniške dokumentacije in izpovedb oškodovancev ter za to nista posebej angažirali izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče je na istovrstno pritožbeno kritiko ustrezno odgovorilo in pojasnilo, da glede na vsebino dokaznega predloga oziroma njegovo obrazložitev, dano na naroku dne 15. 2. 2022, izvedenec medicinske stroke za ugotavljanje narave telesnih poškodb s strani obrambe niti ni bil predlagan. Na drugi strani je utemeljilo, da sta sodišči za sklepanje o teh relevantnih dejstvih imeli zadostno podlago v dokumentaciji v spisu (točka 8 drugostopenjske sodbe).

18.Poudariti gre, da je presoja in ocena narave telesne poškodbe - ali ta napolnjuje standard lahke oziroma hude telesne poškodbe - pravna ocena, ki je pridržana sodišču. Po določbah 248. člena ZKP sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo pomembnega dejstva potrebno posebno strokovno znanje. Za konkretni primer je relevantna tudi določba 264. člena ZKP, ki med drugim določa, da pri telesnih poškodbah izvedenec svoje delo opravi praviloma tako, da poškodovanca pregleda; če to ni mogoče ali ni nujno potrebno, pa na podlagi medicinske dokumentacije ali drugih podatkov v spisih.

19.Sodna praksa o tem vprašanju ni povsem enotna. V starejši odločbi I Ips 177/2002 z dne 20. 5. 2004 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da obvestila o telesni poškodbi, kateremu je priložena tudi fotokopija medicinske dokumentacije, ki se nanaša na to poškodbo, v nobenem pogledu ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, podanim na podlagi 264. člena ZKP. Na drugi strani sodna praksa s kasnejšimi odločbami od takšnega (strogega) pristopa, ki sledi teoriji o obveznem izvedenstvu, odstopa. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 77/2007 z dne 8. 3. 2007 odločilo, da na podlagi medicinske dokumentacije (zdravniško spričevalo, opis poškodb in podobno) lahko sodišče ugotovi telesno poškodbo tudi brez odreditve izvedenstva, če med procesnimi udeleženci telesna poškodba ni sporna in če tudi sodišče ne dvomi o njenem obstoju. V zadnji izmed relevantnih odločb I Ips 111/2008 z dne 5. 6. 2008 pa je sprejelo odločitev, da o tem, ali je izvedenstvo potrebno, odloči sodišče glede na okoliščine posameznega primera, pri čemer zakon ne predpisuje, da je za presojo narave poškodb vselej potrebno mnenje izvedenca.

20.Vrhovno sodišče s to odločbo sledi novejši sodni praksi in z namenom poenotenja poudarja, da sodišče glede na okoliščine posameznega primera lahko samo presodi o naravi poškodb, ki jih nato subsumira pod ustrezni pravni standard, v kolikor o tem razpolaga z ustrezno dokazno podlago v spisu. Postavitev izvedenca za ugotavljanje narave telesnih poškodb torej ni vedno nujna.

21.Oškodovanca sta v prometni nesreči utrpela naslednje poškodbe:

- E. E. je utrpel zlom baze druge dlančnice leve roke in zlom lunatne kosti levo (zlom zapestja leve roke), razpočno rano na levem stopalu in udarnino glave ter levega kolena, zaradi česar je bil hospitaliziran od dne 18. 5. 2018 do 20. 5. 2018 v Splošni bolnišnici Izola ter v bolniškem staležu od 18. 5. 2018 do 13. 7. 2018;

- F. F. je utrpel zlom nosnih kosti, zlom desnega gležnja (zlom lateralnega maleola desno, ki so ga oskrbeli z dokolenskim mavcem), zlom devetega in dvanajstega rebra, zaradi česar je bil dva tedna hospitaliziran v Splošni bolnišnici Izola ter v bolniškem staležu od 18. 5. 2022 do 31. 7. 2018.

22.Glede na tako ugotovljene okoliščine sta sodišči razumno zaključili, da narava poškodb - zaradi ugotovljene začasne precej zmanjšane zmožnosti za delo obeh oškodovancev, ki se je udejanjila v hospitalizaciji in bolniškemu staležu - ustreza subsumpciji pod pravni standard hude telesne poškodbe, kot ga sicer opredeljuje določba prvega odstavka 123. člena KZ-1.

V obravnavanem primeru sta sodišči svojo odločitev konkretizirano obrazložili, pri čemer sta podlago o vrsti poškodb ustrezno črpali iz pridobljene zdravniške dokumentacije pri Splošni bolnišnici Izola, podporno pa sta pravno presojo opravili tudi na podlagi izpovedb oškodovancev (stran 24 prvostopenjske in točka 9 drugostopenjske sodbe).

Glede kršitve pravice do obrambe

23.Zadnji očitek vložnika se nanaša na kršitev pravice do obrambe. Izpostavlja, da je obramba na naroku dne 15. 2. 2022 opozorila, da ni prejela dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca mag. Ervina Tomšiča in da sodišče posledično, zaradi možnosti priprave in zagotovitve kontradiktornosti postopka, izvedenca ne bi smelo zaslišati. Nadalje izpostavlja, da je obramba imela le tri dni časa za preučitev dopolnjenega izvedenskega mnenja dr. Nika Čertanca. Tretjo dopolnitev izvedenskega mnenja navedenega izvedenca je obramba prejela 10. 2. 2022, sodišče pa je njegovo zaslišanje opravilo 15. 2. 2022. Obsojenec v tako kratkem roku ni mogel preučiti oziroma preveriti strokovnih ugotovitev iz obeh izvedenskih mnenj pri svojem pomočniku G. G.. Prav tako graja postopanje sodišč, ki ga o procesnih opravilih - zaslišanju izvedencev nista obvestili. Končno očitek namenja sodišču prve stopnje, ki glavne obravnave kljub bolezni obsojenca in kljub obvezni formalni obrambi ni preložilo, temveč je izvedenca dne 29. 3. 2022 zaslišalo brez prisotnosti obsojenca.

24.Vložnik s temi navedbami v prvi vrsti uveljavlja kršitev ustavnega jamstva do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in izrecno zatrjuje kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Že pritožbeno sodišče se je do teh očitkov v točki 18 svoje odločbe razumno opredelilo z naslednjimi argumenti: (i) izvedenska mnenja so bila večkrat dopolnjena, zato je bil krajši rok za opredelitev le do dopolnitve izvedenskih mnenj ustrezen, (ii) obramba je imela možnost izpostaviti pomisleke v zvezi z dopolnitvami izvedenskih mnenj vse do konca dokaznega postopka, (iii) strokovni pomočnik obrambe je v zvezi z dopolnitvami dne 24. 3. 2022 podal tudi svoje pripombe, (iv) ravno zaradi določenih razhajanj med mnenjem strokovnjaka obrambe in dr. Nika Čertanca je sodišče izvedenstvo za raziskavo prometne nesreče zaupalo Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, (v) ob vročitvi novega fakultetnega izvedenskega mnenja je bilo obrambi omogočeno, da zaslišanje izvedenca opravi s pomočjo izbranega strokovnjaka.

25.Glede očitka, da obramba ni prejela dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca mag. Ervina Tomšiča, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so navedbe protispisne. V spisu na list št. 347 se nahaja povratnica o vročitvi dopolnitve tega izvedenskega mnenja obsojencu dne 11. 2. 2022, na list. št. 350 pa tudi njegovemu zagovorniku, ki je dopolnitev prejel 10. 2. 2022, tj. pred opravljenim narokom in zaslišanjem izvedenca. Da bosta izvedenca zaslišana, je jasno razvidno iz obvestila o preklicu naroka in njegovi preložitvi z dne 17. 1. 2022, ki je bil vročen vsem udeležencem, zato so tudi navedbe o tem, da obramba o zaslišanju izvedenca ni bila obveščena, protispisne. Drži, da je tudi to obdobje (od 10. 2. 2022 do 15. 2. 2022) kratko, vendar pa iz spisa izhaja, da je izvedenec v dopolnitvi, ki obsega le eno stran, spremenil le dve vrednosti hitrosti v manjši tabeli. Glede na obseg dopolnitve je bila možnost za pripravo obrambe - tudi s pomočjo že angažiranega strokovnjaka - v navedenem obdobju povsem zadostna. Enako velja tudi za tretjo dopolnitev izvedenca dr. Nika Čertanca, katerega dopolnitev obsega stran in pol, zaradi česar je postavljen tridnevni rok za pripravo obrambe in podajo odgovora primeren. Opisano postopanje sodišča prve stopnje je korektno in tudi po presoji Vrhovnega sodišča - kljub krajšemu roku za opredelitev do dopolnitve izvedenskega mnenja - ni mogoče prepoznati posega v pravico do obrambe. Neutemeljene in v nasprotju s podatki spisa so končno tudi navedbe o tem, da sodišče naroka za glavno obravnavo dne 29. 3. 2022 kljub prošnji po preložitvi zaradi bolezni obsojenca ni preložilo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 3. 2022, je sodišče prve stopnje prošnji ugodilo in narok preložilo na dan 19. 4. 2022.

C.

26.Ker zatrjevanih kršitev Vrhovno sodišče ni ugotovilo, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

27.Izrek o sodni taksi kot strošku kazenskega postopka v višini 600,00 EUR temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in tarifnih številkah 7113 in 7119 v zvezi 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

28.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodnik in sodnice Marjeta Švab Širok, Maja Baškovič, mag. Andreja Sedej Grčar in mag. Marijan Debelak.

-------------------------------

Op. št. (1)Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021 (tč. 12), I Ips 279/2009 z dne 5. 11. 2009 (tč. 8) in I Ips 201/96 z dne 26. 3. 1997; o tem tudi Z. Dežman, komentar 323. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 3. knjiga, Ljubljana 2023, str. 706-708.

Op. št. (2)Ibidem.

Op. št. (3)D. Korošec in drugi v: Cestnoprometno kazensko pravo : analiza temeljnih institutov za sodno prakso, (ur. D. Korošec, Z. Dežman), 1. natis, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 166.

Op. št. (4)Z. Dežman, komentar 323. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 3. knjiga, Ljubljana 2023, str. 724-725, op. 69.

Op. št. (5)Ibidem, str. 724, op. 68; prim. tudi z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 360/2006 z dne 22. 2. 2007.

Op. št. (6)Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 16587/2010-100 z dne 19. 2. 2015, I Ips 15930/2010-82 z dne 12. 6. 2013, I Ips 13847/2010-68 z dne 13. 10. 2011, I Ips 20/2005 z dne 2. 3. 2006 in I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005.

Op. št. (7)Tako odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021 in I Ips 2862/2010-116 z dne 5. 9. 2013.

Op. št. (8)Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 36475/2013 z dne 1. 12. 2016, I Ips 49860/2014-79 z dne 23. 2. 2017 in I Ips 283/99 z dne 9. 5. 2002.

Op. št. (9)Navedeno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 2. 2022 (str. 11), listovna št. 375; obramba je izvedenca medicinsko-travmatološke stroke predlagala le v zvezi s pretrganjem vzročne zveze.

Op. št. (10)Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 16109/2015 z dne 19. 7. 2018 in I Ips 168/2007 z dne 18. 10. 2007.