Jedro

Voznik tovornega vozila bi nesrečo lahko preprečil zgolj tako, da bi že v ovinek pripeljal z bistveno zmanjšano hitrostjo, kot jo je pokazal njegov tahograf. Na drugi strani pa voznik osebnega avtomobila ni imel nobenih možnosti, da bi se nezgodi izognil in se pred trčenjem zaustavil oziroma tudi če bi se mu uspelo zaustaviti, bi ga tovorno vozilo in polpriklopnik zadela z relativno veliko hitrostjo. Navedeno pomeni, da voznik osebnega avtomobila ni mogel na noben način vplivati na nezgodo oziroma jo preprečiti.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izreče kazen eno leto in štiri mesece zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1 in mu izreklo kazen tri leta zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za kategorije C1, C, C2 in CE za čas dveh let od dneva pravnomočnosti sodbe, kar vključuje tudi prepoved uporabe vozniškega dovoljenja za kategorije C1, C, C1E in CE na ozemlju Republike Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke B. B. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, kar vse bo odmerilo naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o sankciji pritožuje zagovornik obtoženega. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Prvotno velja ugotoviti, da opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena KZ-1, pri čemer je navedeno tudi, da je obtoženec storil kaznivo dejanje iz malomarnosti ter se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

5. Po pregledu obravnavane kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtoženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil obravnavano kaznivo dejanje.

6. Pritožbene navedbe, da je obtožnica bila prekoračena, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je izreklo sodbo le za dejanje, kot je navedeno in opisano v obtožnici in njeni spremembi na naroku dne 14. 12. 2021 (listovna št. 306, čistopis spremenjene obtožnice na listovni št. 310), pri čemer gre za dovoljeno spremembo kot posledico spremenjenega dejanskega stanja po izvedbi dokazov na glavni obravnavi. Obtoženec in zagovorniki so imeli tudi primeren čas za seznanitev s spremembami in pripravo obrambe. Ne drži, da gre pri spremembi obtožnice za kopičenje kršitev Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), temveč za specifikacijo že očitane kršitve 45. člena ZPrCP ter glede na opis dejanja v prvotni obtožnici, ki ustreza tudi kršitvi drugega odstavka 37. člena ZPrCP, še dodano navedeno pravno opredelitev kršitve. Med kršitvama ne gre za odnos konsumpcije, saj določbe 45. člena ZPrCP ne vsebujejo kršitve po 37. členu ZPrCP (da storilec ni vozil po cesti ali delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, ki ji pripada njegovo vozilo). S spremenjeno obtožnico je glede na izpovedbo C. C. in nanj vezano zdravstveno dokumentacijo, državna tožilka slednjega v opis dejanja dodala kot oškodovanca, ki je v prometni nesreči utrpel hude telesne poškodbe. Nadalje je za oškodovanca Č. Č. prilagodila opis poškodb glede na izvedene dokaze.

7. S tem, ko sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke, da bi ugotovilo, ali sta oškodovanca C. C. Č. Č. utrpela hude telesne poškodbe, ni kršilo pravic obrambe, temveč je dokazni predlog s prepričljivimi razlogi argumentirano zavrnilo (str. 24 sodbe). Zagovornik nasprotno poudarja, da izvedenec ni bil predlagan le zaradi dokazovanja pretrganja vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in zadobljenimi poškodbami, temveč tudi iz razloga, ker je huda telesna poškodba zakonski znak kaznivega dejanja, zaradi česar bi le izvedensko mnenje lahko razjasnilo, ali sta oškodovanca utrpela hude telesne poškodbe. Ker se v smeri ugotavljanja le-teh sodišče prve stopnje do dokaznega predloga ni opredelilo, naj bi kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Kakor je razvidno iz obrazložitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke na naroku za glavno obravnavo dne 15. 2. 2022 (str. 11 zapisnika, lovna št. 375), je bil ta podan zaradi izpodbijanja vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalimi telesnimi poškodbami pri oškodovancih C. C. in Č. Č. Zagovornik je navedel, katere poškodbe naj bi oškodovanca zadobila zaradi neprivezanosti z varnostnim pasom (poškodbe glave, zlom reber, zlom nosu) ter menil, da zlom gležnja ni huda telesna poškodba. S poudarkom, da je huda telesna poškodba znak kaznivega dejanja, je še izpostavil, da v kolikor bi izvedenec potrdil mnenje obrambe, bi oškodovanca morala odpasti iz obtožnice. Iz tako oblikovanega dokaznega predloga ne izhaja, da je bila postavitev izvedenca predlagana tudi zaradi ugotavljanja ali zadobljene poškodbe predstavljajo hudo telesno poškodbo, temveč zgolj zaradi izpodbijanja vzročne zveze med ravnanjem obtoženca in zadobljenimi poškodbami, zaradi česar je očitanje sodišču prve stopnje, da se do dokaznega predloga ni v celoti opredelilo, neutemeljeno. Vezano na zgoraj navedeno je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnjeno, da je nastanek hude telesne poškodbe objektivna posledica prometne nesreče, za katero je kazensko odgovoren obtoženec in da je prispevek oškodovanca k nastali škodi pomemben le v civilnem postopku, kjer se obravnava odškodninsko odgovornost povzročitelja. Do nastanka hudih telesnih poškodb kot objektivnega pogoja kaznivosti obtoženec ni v krivdnem razmerju (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021). V kazenskem postopku je glede presoje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, pomembna le vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in nastankom prometne nesreče, v kateri je bil kdo hudo telesno poškodovan oziroma izgubil življenje.

9. Tudi sicer je sodišče prve stopnje obstoj hudih telesnih poškodb pri obeh oškodovancih zanesljivo ugotovilo na podlagi zdravstvene dokumentacije ter izpovedb obeh oškodovancev (24. stran izpodbijane sodbe). Pravilno je pojasnilo, da je oškodovanec Č. Č. v prometni nesreči med drugim utrpel zlom baze druge dlančnice leve roke in zlom lunatne kosti levo (zlom zapestja leve roke) ter razpočno rano na levem stopalu, v bolniškem staležu pa je bil od 18. 5. 2018 do 13. 7. 2018; oškodovanec C. C. pa je utrpel zlom nosnih kosti, zlom desnega gležnja in zlom 9. in 12. rebra, zaradi česar je bil dva tedna tudi hospitaliziran in od 18. 5. 2022 do 31. 7. 2018 v bolniškem staležu. Opozorilo je tudi na potrebno operativno in kirurško oskrbo pri oškodovancih. Nobenega dvoma ni, da je bila zaradi utrpelih poškodb njuna zmožnost za delo začasno precej (znatno) zmanjšana, kar ustreza zakonski definiciji hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ-1. Začasno znatno zmanjšanje zmožnosti za delo predstavlja razmejitev od lahke telesne poškodbe, za katero zadošča že, da je bila ob utrpeli poškodbi oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana. Ni odločilno, katere od poškodb so zahtevale hospitalizacijo, operativno zdravljenje ali zgolj oskrbo z mavcem. Gotovo je, da je bila zmožnost oškodovanca C. C., ne glede na vrsto zdravljenja, z zlomljenimi rebri, nosnimi kostmi ter dokolenskim mavcem za opravljanje dela skladiščnika, začasno znatno zmanjšana kar enako velja za Č. Č. kot kovinarja, glede na njegovo poškodbo zapestja leve roke. Pritožnik izpostavlja vsebino članka prof. dr. Janeza Milčinskega "Izvedensko ocenjevanje telesnih poškodb", kjer so navedeni nekateri mejni primeri lahkih oziroma hudih telesnih poškodb, kamor spadajo tudi prelom malih kosti na roki, prelom posameznih reber in prelom nosnih kosti. Vendar s sklicevanjem na omenjeni članek, ob upoštevanju, da sta bila oba obdolženca ob zgoraj ugotovljenih poškodbah odsotna z delovnega mesta več kot dva meseca in je bila njuna zmožnost za delo začasno znatno otežena, o lahki telesni poškodbi ni moč govoriti. V obravnavanem primeru je zato tudi zgolj na podlagi zdravniške dokumentacije ter brez pomoči izvedenca z gotovostjo mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je pri omenjenih oškodovancih prišlo do hudih telesnih poškodb.

10. Kot že zgoraj rečeno, je v kazenskem postopku glede presoje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, pomembna le vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in nastankom prometne nesreče, v kateri je bil kdo hudo telesno poškodovan oziroma izgubil življenje, kot prepovedane posledice. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in nastalimi hudimi telesnimi poškodbami dveh oškodovancev ter smrtjo enega oškodovanca ne morejo biti uspešne. Dokaznih predlogov, ki so bili postavljeni izključno v tej smeri, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti.

11. Sodišče je po obsežno izvedenem dokaznem postopku, skrbni analizi in kritični presoji izvedenskih mnenj sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod dr. D. D. ter Fakultete za strojništvo v Ljubljani, sodnega izvedenca za tahografe mag. E. E., kakor tudi strokovnega mnenja izvedenca F. F., angažiranega s strani obrambe, prepričljivo ugotovilo vzrok za prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla, dve pa sta utrpeli hude telesne poškodbe. Obtoženčeva protipredpisna vožnja je bila nedvomno tista, ki je ustvarila nevarno situacijo ter povzročila prometno nesrečo. Obtoženec v kritični ovinek ni pripeljal s prilagojeno hitrostjo razmeram na cestišču, v posledici česar je njegovo tovorno vozilo zaneslo na nasprotni vozni pas, tako da je zaprlo pot osebnemu avtomobilu, ki je pravilno, po svojem voznem pasu, pripeljal nasproti. Ugotovljeno je bilo, da je za zanašanje tovornega vozila in polpriklopnika bila kriva velika masa sistema, majhen kovinski radij ovinka, glede na slabe torne razmere na vozišču pa predvsem prevelika hitrost vožnje (57-59 km/h) tovornega vozila s polpriklopnikom, saj je bila hitrost, s katero bi obtoženec lahko varno prevozil ovinek 39 km/h. Ugotovljena hitrost vožnje tovornega vozila bi bila tudi v primeru zadostne torne zmogljivosti asfalta v mokrem vremenu problematična (največja dovoljena hitrost bi bila 46 km/h), kar pomeni, da bi prihajalo do drsenja na nasprotni vozni pas, vendar v ustrezno manjšem obsegu. Voznik tovornega vozila bi nesrečo lahko preprečil zgolj tako, da bi že v ovinek pripeljal z bistveno zmanjšano hitrostjo, kot jo je pokazal njegov tahograf. Na drugi strani pa voznik osebnega avtomobila ni imel nobenih možnosti, da bi se nezgodi izognil in se pred trčenjem zaustavil oziroma tudi če bi se mu uspelo zaustaviti, bi ga tovorno vozilo in polpriklopnik zadela z relativno veliko hitrostjo. Navedeno pomeni, da voznik osebnega avtomobila ni mogel na noben način vplivati na nezgodo oziroma jo preprečiti.

12. Vzrok za prometno nesrečo je bilo torej obtoženčevo protipredpisno ravnanje, pri čemer vzročna zveza med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico (prometno nesrečo) ni bila pretrgana. Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Navedeno v obravnavnem primeru pomeni, da tudi če se zračna blazina na sovoznikovem sedežu v osebnem avtomobilu ni aktivirala ali če se zadaj sedeča oškodovanca nista privezala z varnostnim pasom, to na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obtoženca, ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 49860/2014 z dne 23. 2. 2017). Obtoženčevo protipravno ravnanje je bilo namreč med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji tisto, ki je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice in je tako močno, da kot pravno upoštevno izloči vse ostale. Kazenskopravno so predvsem upoštevni tisti vzroki, ki predstavljajo ogrožanje drugih, nepripet varnostni pas pa ne ogroža nikogar drugega, razen tistega, ki se ne pripne, tako kot velja to za samopoškodbo, uničenje lastne stvari ipd. Zato taka dejanja ne morejo preglasiti dejanj, s katerimi se ogroža drugega oziroma samoogrozitvenemu dejanju oškodovancev v konkretnem primeru ni mogoče pripisati vzroka za nastalo prometno nesrečo. Takšno dejstvo (nepripetost z varnostnim pasom) lahko vpliva na višino odškodnine, ki se presoja v civilnem postopku (prav tam).

13. Pomisleke obrambe glede tehnične izpravnosti vozila, v katerem so se nahajali oškodovanci, je sodišče prve stopnje argumentirano ovrglo. Tudi v kolikor bi bilo ugotovljeno, da vozilo, v katerem so se nahajali oškodovanci, ni v celoti tehnično izpravno (čeprav iz spisovnih podatkov izhaja ravno nasprotno), slednje ne bi pretrgalo vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastankom prometne nesreče, saj voznik osebnega avtomobila, glede na ugotovitve sodnih izvedencev, s svojo vožnjo ni v ničemer prispeval k nastanku prometne nesreče in je tudi ni mogel preprečiti. Nasprotne pritožbene navedbe, ki merijo na izpodbijanje vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in utrpelimi poškodbami, glede na vse navedeno, ne morejo biti upoštevne.

14. Pritožba še poudarja, da obtožencu ni mogoče očitati neprilagojene vožnje glede na slabo torno sposobnost cestišča, ker s takšnim stanjem cestišča ni bil seznanjen. Obtoženec je s članki iz medijev o več zdrsih tovornih vozil v obdobju po neustrezni naplastitvi kritičnega dela cestišča v letu 2016 ter z navedbami o poporodnih težavah pri ženi, zdravstvenih težavah otroka, kakor tudi v letu 2017 diagnosticirani multipli sklerozi pri ženi (kar izkazuje z zdravniško dokumentacijo, priloženo pritožbi) želel dokazati, da se v času od neustrezne naplastitve kritičnega ovinka do obravnavane prometne nesreče ni vozil po kritičnem cestnem odseku. Ker je skrbel za otroka in ženo, naj bi tovornjak v letih 2016 do 2018 vozil zelo malo in mu zato po oceni zagovornika ni moč očitati, da bi se moral zavedati, kakšno je stanje vozišča in skladno s tem prilagoditi hitrost vožnje oziroma pričakovati slabo torno sposobnost vozišča. 15. S sklicevanjem na nepoznavanje tornih razmer cestišča na kritičnem odseku se obtoženec ne more razbremeniti krivde. Tudi če z razmerami ne bi bil seznanjen, bi moral voziti skladno s predpisi, torej tako, da bi ovinek lahko še varno prevozil, brez da bi tovorno vozilo zapeljalo ali zdrsnilo na nasprotni pas. Slaba torna sposobnost vozišča ni odločilno dejstvo, ki bi mu sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo, kakor to neutemeljeno poudarja pritožba. Ravno tako ne predstavlja ovire, ki je obtoženec kot dolgoletni poklicni voznik tovornega vozila ne bi mogel pričakovati, posebej ne ob mokrem cestišču, ki od voznikov terja še dodatno pazljivost. Ravno nasprotno je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da bi bila tudi v primeru zadostne torne zmogljivosti asfalta v mokrem vremenu, hitrost tovornega vozila še vedno problematična, saj je presegla tudi za omenjene razmere največjo dopustno hitrost 46 km/h ter bi (v sicer manjšem obsegu) še vedno prihajalo do drsenja na nasprotni vozni pas. Navedeno pomeni, da hitrost vozila ni bila ustrezno prilagojena niti za primer zadostne torne sposobnosti vozišča. Sklicevanje na odločbe iz civilnih postopkov navedenega ne ovrže. 16. Tudi sicer izkazane zdravstvene težave obtoženčevega otroka in žene dopuščajo zgolj sklepanje, da je bil obtoženec zaradi pomoči otroku in ženi v zgoraj omenjenem obdobju pogosteje odsoten z delovnega mesta, ne pa da tovornega vozila sploh ni vozil oziroma da naj bi ga vozil zgolj na krajše relacije. Predložene dokaze je potrebno kritično presojati v zvezi z obtoženčevim zagovorom, ko je povedal, da je kritični ovinek prevozil že večkrat, tudi po trikrat na dan, v slabših vremenskih razmerah ter z večjo hitrostjo, kar enako velja za njegove šoferje. Ob tem ni omenjal, da v določenem obdobju po kritičnem odseku ni vozil, temveč ves čas poudarjal, da ovinek dobro pozna, vendar je kljub njegovim dolgoletnim izkušnjam z vožnjo tovornih vozil ter poznavanju kritičnega dela ceste, zaradi slabega cestišča prišlo do zdrsa. V luči obtoženčevega zagovora predložena zdravniška dokumentacija ne more imeti posebne teže, pa tudi sicer odločitve sodišča prve stopnje ne bi spremenila. Obtoženec se je ne glede na postavljeno omejitev hitrosti 90 km/h in slabše torne razmere, kot poklicni voznik tovornega vozila nedvomno zavedal, kako mora prilagoditi potek vožnje, da kritičen ovinek še lahko varno prevozi in na ta način spoštovati pravila cestnega prometa. Ob tem je vedel ali bi moral ali mogel vedeti, da ravna v nasprotju z dolžnostnim ravnanjem, ker ne ravna s potrebno pazljivostjo in da zato lahko nastane prepovedana posledica. Ker ni ravnal s potrebno pazljivostjo, je v posledici navedenega povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom ter hudimi telesnimi poškodbami.

17. Pritožnik opozarja še na kršitev pravic obrambe, ki pa zgolj zato, ker zagovornik ni prejel zvočnega prepisa zadnjega naroka za glavno obravnavo, ni podana. Sodba z obrazložitvijo je bila izdelana dne 22. 9. 2022, do tedaj pa je, glede na spisovne podatke, že bil izdelan prepis omenjenega naroka. Ob vedenju, da se zadnji narok zvočno snema, je imel zagovornik v času pritožbenega roka možnost, da vpogleda v spis oziroma si pred vložitvijo pritožbe preko s pozivom na sodišče zagotovi izvod zvočnega prepisa. Ker slednjega ni storil, so pritožbene navedbe v tej zvezi brez uspeha.

18. Sodišče prve stopnje je obrambi zagotavljalo dovolj dolge roke za pripravo v zvezi z izvedenskimi mnenji in njihovimi dopolnitvami, tako da je bila v celoti zagotovljena kontradiktornost postopka in možnost ustrezne obrambe. Glede na to, da so bila izvedenska mnenja večkrat dopolnjena, je tudi v določenih primerih krajšega roka za pripravo obrambe v zvezi z dopolnitvami, obramba imela možnost izpostaviti pomisleke v zvezi s pravilnostjo dopolnitev izvedenskih mnenj sodnih izvedencev vse do konca dokaznega postopka. Strokovnjak, angažiran s strani obrambe pa je v zvezi z dopolnitvami sodnih izvedencev podal tudi svojo dopolnitev strokovnega mnenja 24. 3. 2022. Zaradi določenih razhajanj med ugotovitvami strokovnjaka obrambe ter sodnega izvedenca dr. D. D. je sodišče prve stopnje izvedenstvo za raziskavo obravnavane prometne nezgode zaupalo Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ob vročitvi novega izvedenskega mnenja pa je bilo obrambi z zagotovitvijo primernega roka tudi sporočeno, da na zaslišanje novega izvedenca lahko povabijo svojega strokovnjaka. Tudi tedaj je imela obramba možnost, da s pomočjo izbranega strokovnjaka zasliši sodnega izvedenca. Kršitev pravice do obrambe tudi v tem delu ni izkazana.

19. Pritožbeno sodišče je v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje se je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde utemeljeno odločilo za izrek prostostne kazni. Pravilno je opozorilo na stopnjo ogrožanja in kršitve zavarovane pravne vrednote ter okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Pravi pomen je dalo tudi dejstvu, da je obtoženi profesionalni voznik z dolgoletnimi izkušnjami, ki upravlja skupino vozil, bistveno bolj ogrožajočo za druge udeležence v prometu in ga neugodne razmere na cesti ne bi smele presenetiti. Glede na posledice prometne nesreče, v kateri je ena oseba umrla, dve pa sta bili hudo telesno poškodovani, zgolj sankcija opominjevalne narave ne pride v poštev.

20. Ni pa se moč strinjati z očitki glede obtoženčeve lahkotnosti, brezbrižnosti, skrajne neodgovornosti ter njegovega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju (da se ni opravičil za tragične posledice, ni pokazal občutka odgovornosti, tuje bolečine in sposobnosti soočenja z lastnim ravnanjem), saj slednje nima podlage v spisovnih podatkih. Pritožba pravilno opozarja na besede obtoženca, da je preko posrednika navezal stik z materjo umrle osebe z namenom, da se udeleži pogreba, vendar mu je posrednik glede na kritično situacijo to odsvetoval. Obtoženec je tudi povedal, da mu je zelo žal, da sočustvuje z oškodovanko in ostalimi udeleženci prometne nesreče, oškodovanki pa se je na sodišču ob podaji končne besede tudi opravičil. Pravilno zagovornik izpostavlja, da je ob zaključni besedi obtožencu šlo na jok. Zgovorno je tudi dejstvo, da se je obtoženec udeleževal in se še vedno udeležuje obravnave v psihiatrični ambulanti zaradi posledic tragičnega dogodka. Obtoženec je še dejal, da za nesrečo nikoli ni krivil ostalih. Vezano na to velja pojasniti, da nasprotovanje vzročni zvezi med obtoženčevim ravnanjem in nastalo posledico ter izražanje dvomov v tehnično izpravnost avtomobila oškodovancev s strani obrambe, še ne pomeni, da je obtoženec krivdo želel prevaliti na voznika. Izpostavljanja vseh dejavnikov, ki so po mnenju obrambe botrovali povzročitvi utrpelih posledic pri oškodovancih kot načina obrambe ne gre šteti obtožencu v škodo.

21. Na drugi strani je olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, pritožbeno sodišče pa je upoštevalo še k pritožbi predloženo zdravniško dokumentacijo obtoženčeve žene ter kot dodatno olajševalno okoliščino štelo njeno bolezen - multiplo sklerozo, kar terja dodatno skrb zanjo in mladoletnega otroka s strani obtoženca. Da je obtoženec lastnik družbe z zaposlenimi delavci, ni olajševala okoliščina, ki bi vplivala na odmero kazni. Manjše torne sposobnosti vozišča, po prometni nesreči spremenjene prometne signalizacije ter naplastitve na kritičnem delu prav tako ne gre šteti za olajševalne okoliščine, saj je bilo ugotovljeno, da bi tudi v primeru zadostne torne zmogljivosti asfalta v mokrem vremenu bila hitrost tovornega vozila še vedno problematična.

22. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče izrečeno kazen zapora znižalo iz treh let na eno leto in štiri mesece zapora. Tako odmerjena kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna teži očitanega kaznivega dejanja, obtoženčevi krivdi ter vsem upoštevnim okoliščinam.

23. Ob vsem zgoraj navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo, kakor izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Glede na obrazloženo neutemeljenost ostalih pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Ker je bila odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca, izrek o stroških kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).