Jedro

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da ZPKri loči dve skupini upravičencev: ena je tista, ki uveljavi posebno, v tem zakonu določeno izredno pravno sredstvo, to je revizijo, in z njo uspe; druga pa tista, ki svojo pravico do odškodnine uveljavlja le na podlagi statusa političnega zapornika, ki ga pridobi po tem zakonu.

Upravičenec v tej zadevi (oziroma tožnica zanj kot njegova dedinja) je dosegel priznanje statusa bivšega političnega zapornika, prejel za to ustrezno odškodnino in v postopku revizije dosegel spremembo prejšnje kazenske obsodilne sodbe v oprostilno. V celoti je torej izkoristil pravice, ki mu gredo po ZPKri, uveljavlja pa še pravico do povrnitve premoženjske škode po ZKP, tožnica pa do povrnitve nepremoženjske škode. Vrhovno sodišče za pravilno šteje argumentacijo sodišč, da v isti kazenski zadevi nadaljnje zahtevke upravičencev, ki so izkoristili pravico do odškodnine po določbah ZPKri, izključuje določilo drugega odstavka 35. člena ZPKri. Takšne argumentacije ne potrjuje le gramatikalna razlaga določbe, pač pa tudi teleološka in sistemska.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača 44.089,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009. Tožnici je naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 35. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) ter 180. in 181. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da je razlaga določbe drugega odstavka 35. člena ZPKri s strani sodišč prve in druge stopnje ustavno sporna, saj pripelje do neenakega obravnavanja oseb, ki so v bistveno enakem pravnem položaju, za kar ni najti pravno relevantnega razloga. Zato gre tudi za kršitev načela enakosti pred zakonom. Besedne zveze „tega zakona“ iz drugega odstavka 35. člena ZPKri ob uporabi vseh metod razlage (logična, sistematska in tudi gramatikalna) ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša na Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ne na ZPKri. V nasprotnem primeru bi bili oškodovanci, ki najprej uveljavljajo odškodnino na podlagi ugodene revizije, nato pa odškodnino na podlagi upravne odločbe, upravičeni do obeh vrst odškodnine, če pa najprej uveljavljajo odškodnino na podlagi upravne odločbe, pa s tem izgubijo pravico do odškodnine na podlagi ugodene revizije. S čisto gramatikalno razlago določbe ni mogoče ugotoviti, za kateri zakon gre, pač pa šele z dodatnimi razlagami. Namen zakona (teleološka razlaga) je v popravi krivic in namen zakona ni bil dati oškodovancem možnost, da izberejo zgolj enega od načinov poprave krivic (iz vsebine zakona izhaja, da oškodovanci lahko oba zakona uporabijo kumulativno), do takšnega zaključka pa ne pridemo niti z uporabo logične in sistematične razlage sporne določbe. Iz vsebine drugega odstavka 35. člena ZPKri ne izhaja taka pravna posledica, kot je navedena v zakonodajnem gradivu za sprejem ZPKri. Zakonodajno gradivo tudi ni podlaga za sodno odločanje in vsebini določbe ne more pripisati drugačnega pomena, kot izhaja iz nje. Ni tudi izključena situacija, da bi bila kazenska sodba razveljavljena po dveh poteh - npr. v primeru napačne uporabe zakonskih določb ali v primeru, ko sodišča ne morejo priti do spisov in sodnih odločb (drugi odstavek 25. člena ZPKri). Višje sodišče je menilo, da primera, na katera se je sklicevala tožnica, nista uporabljiva za konkreten primer. Tako naj bi v zadevi II Ips 195/2001 tožena stranka ne trdila, da je oseba, ki je zahtevala odškodnino na podlagi ugodene revizije, že dobila odškodnino po ZPKri. To sicer drži, vendar pa v odločbi ni mogoče najti stališča, da bi bilo sicer treba v takem primeru zahtevek zavrniti. Odločba VSL II Cp 3760/2008 pa naj ne bi bila uporabljiva, ker iz nje ni mogoče razbrati, ali je bila kazenska sodba spremenjena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZKP ali po ZPKri. Da je šlo za postopek po ZPKri, kaže okoliščina, da je tožeča stranka uveljavljala odškodnino iz upravne odločbe. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da pritožba ne zatrjuje, da zakonodajalčeva rešitev ni razumna oziroma da je zakonodajalec prekoračil sicer široko polje presoje, ki mu gre na področju poprave krivic. Tožnica tega res ni izrecno navedla, je pa to mogoče razbrati iz navedb, da iz ZPKri ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bil vrstni red uveljavljanja odškodnin pomemben, in da je določba zakona, če bi se razlagala na način, kot jo razlaga sodišče, ustavno sporna. Pri odločitvi o zahtevku, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, pa sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj izhajata s stališča, da gre za nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“. Vendar pa je izvor škode lasten, saj škoda izhaja neposredno iz škodnega dogodka in ima posledico v neposredni kršitvi tožničine osebnostne pravice. Ne gre za zunanji izvor škode, ki bi tožnici nastala zaradi kršitve osebnostne pravice njenega očeta oziroma za škodo, katere vzrok bi bila škoda, ki jo je utrpel njen oče. Je neposredna oškodovanka, ki ji je nastala lastna pravno priznana škoda. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za neposredno vzročno zvezo med škodnim ravnanjem tožene stranke (ločitev hčerke od očeta) in škodo tožeče stranke (duševne bolečine zaradi kršitve njene osebnostne pravice). Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanska podlaga, na kateri temeljita odločitvi sodišč prve in druge stopnje, v postopku ni bila sporna: Tožnici in njenemu že pokojnemu očetu je bil z odločbo priznan status upravičencev po ZPKri in priznana jima je bila pravica do odškodnine. V postopku revizije, urejenem v določbah 21. - 35. člena ZPKri, je tožnica dosegla spremembo kazenske obsodilne sodbe, s katero je bil njen oče v letu 1950 obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom in zaplembo premoženja, v oprostilno sodbo. S tožbo v tem pravdnem postopku je zahtevala plačilo premoženjske škode svojega očeta kot njegova dedinja in plačilo nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin in kršitve osebnostnih pravic. Zahtevek za povrnitev škode je bil s sodbama sodišč prve in druge stopnje zavrnjen, ker ga izključuje drugi odstavek 35. člena ZPKri, zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode pa dodatno še zato, ker zanjo ni pravne podlage glede na to, da pri tožnici ne gre za škodo lastnega izvora.

7. Vrhovno sodišče je v dosedanjih svojih odločitvah že pojasnilo, da ZPKri loči dve skupini upravičencev: ena je tista, ki uveljavi posebno, v tem zakonu določeno izredno pravno sredstvo, to je revizijo (21. do 35. ZPKri), in z njo uspe; druga pa tista, ki svojo pravico do odškodnine uveljavlja le na podlagi statusa političnega zapornika, ki ga pridobi po tem zakonu. V prvo skupino in obenem za osebo, upravičeno do pravice do povrnitve škode po ZKP, je štelo: (1) obsojenca, ki je bil v revizijskem postopku po ZPKri oproščen obtožbe, vendar pa v času sojenja na prvi stopnji Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja še ni veljal, niti se ne bi mogel uporabiti;(1) (2) obsojenca, ki je dosegel oprostilno sodbo v kazenskem postopku obnove, med trajanjem tega postopka in postopka za plačilo odškodnine po ZKP pa mu je bil priznan status upravičenca in izdana odločba o višini odškodnine, ki pa je tožnik ni prejel;(2) in (3) obsojenca, ki je dosegel oprostilno sodbo v kazenskem postopku obnove.(3)

8. Obravnavani primer se od prikazanih(4) nekoliko razlikuje. Upravičenec (oziroma tožnica zanj kot njegova dedinja) je dosegel priznanje statusa bivšega političnega zapornika, prejel za to ustrezno odškodnino in v postopku revizije dosegel spremembo prejšnje kazenske obsodilne sodbe v oprostilno. V celoti je torej izkoristil pravice, ki mu gredo po ZPKri, uveljavlja pa še pravico do povrnitve premoženjske škode po ZKP, tožnica, ki ima prav tako priznan status upravičenca po ZPKri, pa do povrnitve nepremoženjske škode. Vrhovno sodišče za pravilno šteje argumentacijo sodišč druge in prve stopnje, da v isti kazenski zadevi nadaljnje zahtevke upravičencev, ki so izkoristili pravico do odškodnine po določbah ZPKri, izključuje določilo drugega odstavka 35. člena ZPKri. Takšne argumentacije ne potrjuje le gramatikalna razlaga določbe, pač pa tudi teleološka in sistemska. Iz zakonodajnega gradiva(5) izhaja, da je bil prvoten namen o vštevanju odškodnin spremenjen, saj je predlagatelj drugačno stališče upošteval v drugem odstavku 5. člena(6), posledično pa še v drugem odstavku 11. člena(7) in v drugem odstavku 35. člena. Nadalje pa je v tem gradivu zapisano, da je predlagatelj zakona preciziral določbo drugega odstavka 34. člena(8) „... na način iz katerega jasno izhaja, da priznana odškodnina na podlagi določb prvega dela zakona izključuje nadaljnje zahtevke iz tega naslova, izhajajoče iz ugodene zahteve za revizijo.“ Zakonodajno gradivo torej ponuja razlago, kot sta jo sprejeli sodišči, čemur (vsaj načelno) pritrjuje tudi revidentka (ob istočasnem zmanjševanju pomena zakonodajnega gradiva za razlago zakona).

9. Namen zakona je v popravi krivic. Vendar pa takšen namen ne narekuje seštevanja odškodnin za isto škodo. Tak princip bi bil v izhodišču tudi v nasprotju s splošnimi načeli odškodninskega prava. Tem načelom bi sicer lahko ustrezalo pravilo o vračunavanju odškodnine, kar je bilo očitno sprva predlagano, pa kasneje opuščeno. Da do podvajanja odškodnin, tudi na način, kot ga želi prikazati tožnica, ne bi smelo priti, pa kažeta določili drugega odstavka 11. člena ZPKri in 36. člen ZPKri. Zakon namreč osebam, ki so bile do uveljavitve ZPKri že sodno rehabilitirane in jim je bila priznana pravica do povrnitve škode na podlagi sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, priznava pravico, da lahko uveljavljajo priznavanje statusa bivšega političnega zapornika samo, če jim je to potrebno za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po določbah tega zakona; te osebe nimajo pravice uveljavljati odškodnine oziroma razlike odškodnine po določbah tega zakona. S tem je zakon izključil ne le podvajanje, pač pa tudi vštevanje odškodnin, kar pa ne velja dobesedno samo za primere „do uveljavitve“ ZPKri, ampak za vse primere, v katerih bi tudi po uveljavitvi ZPKri zaradi vzporedno tekočih postopkov, katerih namen je rehabilitacija bivših obsojencev, lahko prišlo do takšne situacije. Rehabilitaciji bivših obsojencev za določena kazniva dejanja oziroma popravi krivic je namreč namenjeno več poti.(9) Upravičenec lahko - upoštevajoč zakonske zahteve - med njimi izbira, s tem pa izbere tudi krog upravičenj, ki mu v primeru uspeha pripada, pri čemer pa ta krog ni nujno vedno enak. Na področju poprave krivic je imel zakonodajalec pri urejanju procesnih in materialnopravnih vprašanj odškodovanja (tudi glede višine in obsega, ki ga lahko družba nameni tem oblikam posebnega socialnega varstva) široko polje prostega odločanja.(10) Ker je izbira postopka, v katerem bo uveljavil svoje pravice, in s tem izbira kroga upravičenj, ki jih lahko v takšnem postopku pridobi, na strani upravičenca, je višje sodišče očitno (in po presoji Vrhovnega sodišča pravilno) ocenilo, da takšna ureditev ni neustavna, saj bi sicer moralo postopek prekiniti in sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Čeprav je zapisalo, da pritožba ne trdi, da odločitev zakonodajalca ne bi bila razumna in čeprav je iz trditev pritožbe mogoče razbrati, da tožnica takšno ureditev oziroma tolmačenje zakona v smeri takšne ureditve vendarle šteje za nerazumno ali protiustavno, je torej sodišče druge stopnje ustrezno presojo opravilo.

10. Glede na to da je bila odškodnina priznana tako tožničinemu očetu kot tudi tožnici kot upravičencema po ZPKri, drugi odstavek 35. člena ZPKri izključuje tudi tožničin zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Zgolj zaradi popolnega odgovora na revizijo pa naj ji bo pojasnjeno, da tožnica tudi neposredno na podlagi določil OZ, katerih zmotno uporabo očita sodiščema prve in druge stopnje, ne bi bila upravičena do povrnitve nepremoženjske škode. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,(11) da ima razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (in s tem povezanim pojmom posrednega oškodovanca), ki je odločilna za presojo pravne (ne)priznanosti oškodovančeve škode, pravno teoretično podporo v ustreznem pojmovanju vzročne zveze oziroma relevantnosti vzroka za nastanek škode glede na njegovo oddaljenost. V sodni praksi se je sicer ustalil pojem „lastna škoda“, ki pa ni razlikovalni element v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem - oba namreč trpita in zatrjujeta lastno škodo (svoje lastne duševne bolečine in prizadetosti). Vzrok nastanka škode tožnici je neupravičena obsodba njenega očeta oziroma neupravičen odvzem prostosti njenemu očetu, zato bi bila tožnica, kot sta ji pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, do povrnitve nepremoženjske škode upravičena le pod pogoji iz 180. člena OZ. Ti pa glede na neizpolnjevanje objektivnega kriterija glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode niso podani. V reviziji ponovljena pritožbena trditev o škodi lastnega izvora torej ni utemeljena.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): II Ips 195/2009 Op. št. (2): II Ips 501/2009 Op. št. (3): II Ips 888/2006 Op. št. (4): Vrhovno sodišče se do v reviziji citirane odločbe VSL II Cp 3760/2008 ne opredeljuje, saj gre za odločbo višjega sodišča, na katero Vrhovno sodišče ni vezano niti je (tudi zaradi nepoznavanja konkretnih okoliščin primera) ne more komentirati.

Op. št. (5): Predlog Zakona o popravi krivic, prva obravnava Poročevalec, št. 7/95; druga obravnava, Poročevalec, št. 55/95. Op. št. (6): Ta določa, da se ob sklenjeni poravnavi o odškodnini šteje, da so vsi zahtevki upravičenca iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika ali žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, izpolnjeni.

Op. št. (7): Po tem določilu mora zahteva za začetek postopka med drugim vsebovati tudi izjavo upravičene osebe o tem, da ji odškodnina ni bila izplačana po kakšnem drugem temelju.

Op. št. (8): Sedaj 35. člena.

Op. št. (9): Npr. tudi obnova kazenskega postopka. Vendar pa za različne postopke veljalo različne procesne zahteve in dokazni standardi. ZPKri je uvedel novo izredno pravno sredstvo revizije poleg znanih izrednih pravnih sredstev po ZKP. Postopek revizije naj bi bil „enostaven, kratek in zahteva le minimalno angažiranje oškodovanca“ (Predlog Zakona o popravi krivic, prva obravnava).

Op. št. (10): Sklep Ustavnega sodišča U-I-214/02. Op. št. (11): Npr. odločbe II Ips 96/2009, II Ips 145/2007, II Ips 785/2007, II Ips 636/2001.