Jedro

Izplačilo odškodnine na podlagi ZPKri izključuje pravico neupravičeno obsojene osebe do odškodnine na podlagi določb ZKP.

Za presojo, ali gre za t.i. škodo lastnega ali škodo zunanjega izvora, je odločilno, kaj je pravno upoštevni vzrok zatrjevane škode, to pa je v obravnavanem primeru neupravičena obsodba tožničinega očeta – in ne tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 44.089,54 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče izpodbijane sodbe, da se besedna zveza "tega zakona" v drugem odstavku 35. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) nanaša na Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ne na ZPKri, je napačno. Če bi se nanašala na ZPKri, bi bil upravičenec upravičen do dvakratne odškodnine: na podlagi ugodene zahteve za obnovo postopka in na podlagi ugodene revizije. Poleg tega bi bile v takem primeru osebe, ki bi najprej uveljavljale odškodnino na podlagi ugodene revizije, nato pa še na podlagi statusa bivšega političnega zapornika, v boljšem položaju kot osebe, ki bi odškodnino uveljavljale v obratnem vrstnem redu. Razlogov o utemeljenosti takega razlikovanja v sodbi ni. V prid stališču, da gre v drugem odstavku 35. člena ZPKri za ZKP, govori tudi navedba tega zakona v prvem odstavku določbe. Posredno izhaja to tudi iz odločb VS RS II Ips 195/2001 in VSL II Cp 3760/2008. Zaradi zmotne uporabe prvega in drugega odstavka 35. člena ZPKri niso bile uporabljene določbe ZKP o podedljivosti premoženjske škode (sodba VS RS II Ips 636/2001). Pravne podlage ni najti niti za stališče izpodbijane sodbe, da je odškodnino zaradi nezakonite obsodbe mogoče zahtevati na podlagi ugodno rešene zahteve za obnovo postopka, ne pa tudi na podlagi ugodno rešene zahteve za revizijo. V sodbi je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim obstojem duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker je tožnica uveljavljala lastno škodo, ni razlogov za uporabo 180. člena OZ. Zakon ne zahteva, da bi bila podana dodatna predpostavka, tj. dejstvo, da je bil škodni dogodek oziroma protipravno ravnanje usmerjen zoper oškodovanca. Ker se sodba ni opredelila do trditev o obstoju nepremoženjske škode, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da je bil tožničin oče s sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 349/50 obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom v trajanju štirih let in zaplembo premoženja, 2) da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju Ks 223/2009 z dne 22. 5. 2009 ugodeno zahtevku za revizijo, vloženem na podlagi ZPKri, in je bil tožničin oče oproščen vseh obtožb, 3) da je bil (tedaj že pokojnemu) tožničinemu očetu priznan status bivšega političnega zapornika (sklep Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 24. 11. 2008) in da je bila na tej podlagi z odločbama z dne 10. 4. 2009 in z dne 20. 7. 2009 tožničinemu očetu in tožnici priznana odškodnina v višini po 4.235,45 EUR.

6. Stališče izpodbijane sodbe, da izplačilo odškodnine na podlagi ZPKri v skladu z drugim odstavkom 35. člena ZPKri izključuje pravico neupravičeno obsojene osebe do odškodnine na podlagi določb ZKP, je pravilno, pritožbeni očitek o materialnopravni zmotnosti tega stališča pa neutemeljen.

7. Člen 35 ZPKri z naslovom "Ugodena zahteva za revizijo" se glasi: "1) Če je bilo zahtevi za revizijo ugodeno, ima bivši obsojenec pravico do povrnitve škode, pravico do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena zakona o kazenskem postopku imajo osebe, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost. 2) Odškodnina, ki je bila obsojencu že priznana kot upravičencu na podlagi določb tega zakona, izključuje zahtevek za povrnitev škode na podlagi ugodene zahteve za revizijo v isti kazenski zadevi."

8. Gramatikalna razlaga navedene določbe ne podpira pritožbene teze, da se besedna zveza "tega zakona" iz drugega odstavka določbe nanaša na ZKP in ne na ZPKri. Tudi argument, da bi bila ob razlagi, da gre za ZPKri, neupravičeno obsojena oseba upravičena do dvojne odškodnine, tj. do odškodnine na podlagi ugodene zahteve za obnovo postopka in na podlagi ugodene revizije, ne more imeti pomembne teže. Do situacije, ko bi bila kazenska sodba razveljavljena po dveh poteh, namreč ob pravilni uporabi zakonskih določb ne more priti. Ko v postopku z enim izrednim pravnim sredstvom pride do spremembe sodbe, ne more biti ista obsodilna sodba predmet obravnave v postopku z drugim pravnim sredstvom. Da s sporno besedno zvezo ni mišljen ZKP, ampak ZPKri, izhaja tudi iz zakonodajnih gradiv. Besedilo določbe tedaj drugega odstavka 34. člena predloga zakona za prvo obravnavo se je glasilo: "Pri povrnitvi škode se upošteva odškodnina, ki mu je bila kot bivšemu političnemu zaporniku priznana na podlagi določb tega zakona."(1) V obrazložitvi predloga zakona za drugo obravnavo, v katerem je bila prvotno predlagana določba nadomeščena s kasneje sprejetim besedilom, pa je navedeno, da je predlagatelj "preciziral določbo … na način, iz katerega jasno izhaja, da priznana odškodnina na podlagi določb prvega dela zakona izključuje nadaljnje zahtevke iz tega naslova, izhajajoče iz ugodene zahteve za revizijo."(2) Sporno stališče izpodbijane sodbe ima torej oporo tako v besedilu zakona kot v zakonodajalčevem namenu, razvidnem iz zakonodajnih gradiv. Prvoten namen je bil vštevanje odškodnin, priznanih na različnih podlagah, sprejeto pa je bilo stališče, da se pravici do odškodnine, pridobljeni na podlagi odločbe, izdane v upravnem postopku, in na podlagi sodne odločbe izključujeta.

9. V odločbah VS RS II Ips 195/2001 in VSL II Cp 3760/2008, na kateri se sklicuje pritožba, ni zavzeto drugačno stališče. Že pritožnica je navedla, da gre zgolj za posredno sklepanje. Pritožbeno sodišče dodaja, da iz prve odločbe izrecno izhaja, da toženec ni trdil, da bi oseba, ki je zahtevala odškodnino na podlagi ugodene revizije po določbah ZKP, že dobila odškodnino po ZPKri. Iz druge odločbe pa ni razvidno, ali je bila kazenska obsodilna sodba spremenjena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi po ZKP ali po ZPKri. Nobena od odločb torej ne zavzema stališča o vprašanju, spornem v obravnavani zadevi.

10. Odločilne teže ne more imeti niti pritožbeni argument, da so ob razlagi, ki jo zavzema izpodbijana sodba, v boljšem položaju osebe, ki so najprej uveljavljale odškodnino na podlagi ugodene revizije, nato pa še na podlagi statusa bivšega političnega zapornika. ZPKri je dal upravičencem možnost, da za popravo krivic izberejo bodisi upravni postopek za priznanje statusa bivšega političnega zapornika bodisi sodni postopek za spremembo obsodilne sodbe. Na vsak položaj je vezal določen nabor pravic, ki se v obsegu, relevantnem v obravnavanem primeru, ni bistveno spreminjal. Preden je bila njenemu očetu in njej priznana odškodnina na podlagi statusa bivšega političnega zapornika, je tudi pritožnica imela možnost, da uveljavi pravice, ki bi ji šle na podlagi ugodene zahteve za revizijo. Pritožba ne zatrjuje, da zakonodajalčeva odločitev ne bi bila razumna ali da bi zakonodajalec s tako rešitvijo prekoračil sicer široko polje presoje, ki mu gre na področju poprave krivic, storjenih s strani prejšnje države.

11. Že iz navedenih razlogov je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pravilno pa je tudi stališče izpodbijane sodbe, da zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi bile za presojo odločilne določbe ZKP, na uporabo katerih odkazuje prvi odstavek 35. člena ZPKri.

12. Sodba temelji na stališču, da je tožnica glede uveljavljene nepremoženjske škode ti. posredna oškodovanka oziroma da ne uveljavlja nepremoženjske škode "lastnega izvora", ampak "zunanjega izvora", taka škoda pa je po veljavnem pravnem redu priznana le v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega. Pritožbena trditev, da je tožnica uveljavljala lastno škodo, se pravi, škodo, ki je nastala njej, ni pomembna. Kot je navedeno že v sodbi sodišča prve stopnje, je za presojo, ali gre za ti. škodo lastnega ali škodo zunanjega izvora, odločilno, kaj je pravno upoštevni vzrok zatrjevane škode, to pa je v obravnavanem primeru neupravičena obsodba tožničinega očeta – in ne tožnice. Tako škodno dejstvo je še upoštevni vzrok zatrjevane škode le pod predpostavkami iz 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba omejuje upravičenost do odškodnine z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in s subjektivnim kriterijem (z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev). Ker v danem primeru prva predpostavka ni podana, se v presojo o obstoju okoliščin, pomembnih za odločitev o obstoju in višini škode, ni bilo treba spuščati.

13. Po navedenem in po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Poročevalec DZ, št. 7/95

(2) Poročevalec DZ, št. 55/95.