Jedro

V sporu zaradi obsega skupnega premoženja in določitve deležev na njem se upoštevajo vse oblike dela in pomoči, ki jo zakonca nudita drug drugemu, pri delu v gospodinjstvu, pri varstvu in vzgoji otrok in vseh drugih opravilih za zadovoljevanje potreb družinske skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno premoženje, na katerem ima vsaka od pravdnih strank polovični delež, obsega: 73 % nepremičnine z ID znakom 000-2-0, denarna sredstva na toženčevih računih pri bankah v skupni višini 18.635,95 EUR, 166 rednih delnic družbe U. d.d., 2500 rednih delnic družbe N. d.d., 3 redne delnice družbe P. d.d. in 53 rednih delnic družbe R. d.d. (II. točka izreka). Višji in drugačen zahtevek je zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 4.168,98 EUR (IV. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi z dne 27.12.2016 navaja, da sodbo izpodbija v celoti. Sklicuje se na sklep Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 15.9.1967 in sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 16.3.1973 o darilni pogodbi. Listine dokazujejo toženčevo 100 % lastništvo nepremičnine 000-2-0. Davek na darilo v višini 4 % vrednosti nepremičnine je plačal toženec. Ni res, da davek ni bil plačan. Glede prizidka navaja, da ga je toženec začel graditi z mamo že leta 1960 in ne s tožnico. To dokazuje odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana Bežigrad z dne 10.12.1962, ki se glasi na mamino ime. Mama je bila tedaj edina lastnica zemljišča in hiše. Tudi izjemno lokacijsko dovoljenje Skupščine Občine Ljubljana Bežigrad z dne 26.7.1966 se glasi na mamino ime. Opozarja še na gradbeni načrt za gradnjo garaže in drvarnice. V vseh dokumentih je kot naročnik in investitor označena mama in ne tožnica, ki je bila sicer tedaj toženčeva žena. Prizidek je toženec nadzidal s svojo sestro K. K. na osnovi gradbenega dovoljenja Skupščine Občine Ljubljana Bežigrad z dne 18.2.1971. Tožnica v gradbeni dokumentaciji ni omenjena. Prizidek je sestavljen iz pritlične etaže, ki jo je do leta 1966 zgradila mama in njene nadzidave, kar sta leta 1971 zgradila s sestro. Tožnica je bila v letih od 1966 do 1976 nezaposlena in ni nič zaslužila. Ni res, da se je hiša začela adaptirati šele leta 1979, ko je tožnica dobila kredit. Stara hiša je bila adaptirana do leta 1973; s krediti, ki jih je toženec pridobil v letih 1971 in 1972. Adaptacija stare hiše in nadzidava prizidka je bila torej izvršena samo s toženčevim denarjem. To je razvidno tudi iz tožničine prošnje z dne 9.6.1978, kjer je navedeno, da je hiša zgrajena do tretje gradbene faze. Kredita, ki ju je tožnica dobila v letih 1979 in 1981, nista bila porabljena za gradnjo. Nekaj materiala, ki bi lahko izviral iz kreditov, še leži ob hiši. Kredit je tožnica verjetno „zafučala“. Zanika, da bi toženec sestrin delež kupil. Na bančnih računih je izključno toženčev denar. Ekonomska skupnost s tožnico ni obstajala. Vsak je razpolagal s svojim denarjem, je pa toženec tožnici 50 let pokrival vsakomesečna posojila, limite. Delnice, razen 2500 delnic N., so materializiran certifikat, ki ga je dobil vsak polnoleten državljan. Zato delnice ne morejo biti del skupnega premoženja. Sprašuje se, kje so tožničine delnice, ker je tudi ona dobila certifikat. Delnice N. so res kupljene, vendar s toženčevim denarjem. Opozarja, da v izvedenskem mnenju ni pojasnjeno, kaj je ostalo od stare hiše. Ne soglaša, da je vrednost kleti zanemarljivo majhna, le 200 do 300 EUR. Klet je vredna več kot tretjino skupnega premoženja. Ni upoštevano, da je nova hiša s prizidki vred dotrajana in zrela, da se jo poruši. To bi bilo ceneje kot njena adaptacija. Streha z azbestnimi salonitkami je odslužena, ostrešje slabo. Hiša je brez dimnikov, žlebov in snegolovov. Okna in vrata so polomljena, stekla delno razbita. Razporeditev prostorov je katastrofalna. Prizidka na severni in zahodni strani sta zgrajena na črno. Ni upoštevano, da so za staro hišo obstajali priključki in da so bile za staro hišo plačane komunalne dajatve. Priključki predstavljajo več kot polovico cene adaptacije stare hiše. V zemljiški knjigi je vpisana hipoteka v višini 2.700.000- YU din, ki ni upoštevana. Prosi, da se izbriše. Gre za enega od kreditov, ki jih je toženec dobil za gradnjo. Poudarja toženčevo delavnost od mladih nog. Tožnica pa je bila doma nezaposlena, igrala se je z otroki, kuhala za hobi in za zdravje obdelovala vrtiček. Sprašuje se o tožničinih prihrankih na dan ločitve. Možno je, da jih ni, ker je tožnica v skupno premoženje prispevala le posojila in laži. Življenjske stroške je 99 % pokrival toženec, 1 % pa tožnica. Tožnica je imela minimalno plačo, toženec pa tri do štirikrat večjo plačo. Toženčev delež na skupnem premoženju je tri do štirikrat večji od tožničinega. Ne soglaša s plačevanjem pravdnih stroškov, ker je tožnica najela dragega pooblaščenca. Tožnica do premoženja ni upravičena tudi zato, ker že več kot 55 let brezplačno živi v toženčevi hiši, tudi po razvezi. Življenjskih stroškov ni nikoli plačevala. Za avto in bencin ni prispevala. 90 % stroškov hrane je kril toženec. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugotovi, da je vse, v izreku prvostopenjske sodbe navedeno premoženje, toženčeva izključna last in da je tožnica tožencu – zaradi lažne tožbe in obrekovanja, povzročene travme in stresa, zaradi česar je resno zbolel – dolžna plačati 10.000,00 EUR odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določilo 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki predvideva nastanek skupnega premoženja zakoncev, je prisilne narave. To pomeni, da tega določila zakonca ne moreta izključiti ali se v naprej odreči svojemu deležu na premoženju, ki ga z delom ustvarita v zakonski zvezi. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v zakonski zvezi, je njuno skupno premoženje. Nastane originarno, neodvisno od pravice in volje pravnega prednika. Šteje se, da sta deleža zakoncev na njem enaka; lahko pa dokazujeta drugačno razmerje (59. čl. ZZZDR). V sporu zaradi obsega skupnega premoženja in določitve deležev na njem se upoštevajo vse oblike dela in pomoči, ki jo zakonca nudita drug drugemu, pri delu v gospodinjstvu, pri varstvu in vzgoji otrok in vseh drugih opravilih za zadovoljevanje potreb družinske skupnosti.

5. Pogoj za nastanek skupnega premoženja sta dve okoliščini, ki ju je sodišče prve stopnje ugotovilo: dejanski obstoj skupnosti zakoncev in v času obstoja take skupnosti z delom pridobljeno premoženje. V pritožbi pritožnik sicer navrže, da ekonomska skupnost s tožnico ni obstajala, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. Pravdni stranki sta bili v zakonski zvezi od poroke v letu 1962, v trajni življenjski skupnosti pa od vselitve v staro hišo v letu 1963. V letu 2014 sta se razvezala na podlagi tožbe, ki jo je 10.6.2014 vložila tožnica. V tem času sta neprekinjeno živela v skupnem stanovanju, reševala svoj stanovanjski problem, kupila in prodala zemljišče, vzgojila štiri otroke. Zaradi sklenjene zakonske zveze in skupnega življenja pritožnikove trditve – da je avtomobila kupil in gorivo plačeval s svojimi sredstvi; da je kupoval pretežni del potrebne hrane; da je varčeval denarna sredstva, tožnica pa je svoja sproti trošila; da je delnice kupil z lastnimi sredstvi – za odločitev niso pomembne. Denar, ki sta ga toženec in tožnica zaslužila, je skupen; ne glede na to, da ga pravdni stranki nista dajali v skupno blagajno. Kupljeno in z delom ustvarjeno premoženje je skupno; ne glede na to, iz čigavega zaslužka je bilo plačano in koliko dela je kateri od zakoncev vanj vložil V letih 1966 do 1976, ko tožnica ni bila zaposlena, je varovala otroke, rojene 1962, 1964, 1967 in 1968, skrbela za gospodinjstvo, vrt. Da bi katerikoli od zakoncev pred zakonom posedoval ali v trajanju zakonske zveze pridobil denarna sredstva, ki bi ne izvirala iz dela, se ne zatrjuje. Vsa denarna sredstva, ki sta jih pravdni stranki vložili v gradnjo hiše, nakupe avtomobilov, nakup zemljišča in delnic ali varčevala so bila torej skupno premoženje in vse trajne materialne dobrine, ki sta jih z nakupi in drugimi oblikami vlaganj ustvarila, ter prihranki so skupno premoženje. Da bi na dan vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze obstajali tudi tožničini prihranki, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano. Nasprotno! Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je tožnica zaslužena sredstva sproti porabila.

6. Dejstvo, da so bili toženčevi denarni dohodki večji od tožničinih, ne terja določitve njegovega deleža na skupnem premoženju, večjega od polovice. Celotna skrb za družino in otroke je bila na tožnici, ki je poleg tega sodelovala tudi pri gradnji in na vrtu pridelovala zelenjavo za prehrano družine. Tudi ti dejavniki – enako pomembni kot zaslužek – vplivajo na določitev deleža na skupnem premoženju. Da bi bili toženčevi dohodki tri do štiri krat večji od tožničinih, kar se zatrjuje v pritožbi, ni izkazano. Pri določitvi obsega nepremičnine parc. št. 2 k.o. X., ki sodi v skupno premoženje, je upoštevano, da je sestavi del te nepremičnine zemljišče, polovico katerega je toženec prispeval kot posebno premoženje.

7. Za gradnjo prizidka in hiše sta oba – tožnica in toženec – najela kredite, ki so bili odplačani v trajanju zakonske zveze. Pri tem je povsem nepomembna višina kreditov vsake od strank in kateri od njiju je kredit odplačeval ter v kakšni višini ga je odplačal. Nobena od navedenih okoliščin ne vpliva niti na nastanek skupnega premoženja niti na višino deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

8. V tem postopku ugotovljenemu skupnemu premoženju pritožnik nasprotuje s sklicevanjem na listine, ki – po njegovem mnenju – izkazujejo drugačno lastninsko stanje: sklep o dedovanju, ki izkazuje, da je bila hiša z zemljiščem predmet dedovanja po pritožnikovi materi; darilno pogodbo, s katero je od sestre K. K. pridobil solastninski delež te nepremičnine; sklep, s katerim je bila darilna podoba zemljiškoknjižno realizirana (listine B4, B5 in B7). Nesporno je, da v preteklosti nepremičnina parc. št. 2 k.o. N. po zemljiškoknjižnih podatkih ni bila v tožničini lasti. Nepremičnino sta res podedovala toženec in sestra. Ker je bila po tem ustvarjena nova stvar – leta 1972 zgrajen prizidek; nova hiša na mestu prejšnje se je gradila od 1979 dalje – zemljiškoknjižno stanje od njenega nastanka dalje ne odraža dejanskega lastninskega stanja. Tožnica je lastninsko pravico pridobila na originaren način – z ustvaritvijo nove stvari, torej neodvisno od pravice pravne prednice (toženčeve matere).

9. Za gradnjo potrebne listine ne dokazujejo, kdo je dejansko gradil. Te, na ime toženčevih staršev izdane listine – odločba z dne 10.12.1962, izjemno dovoljenje z dne 26.7.1966, gradbeno dovoljenje z dne 18.2.1971, načrt za garažo, drvarnico (listine B 9 – B12) – ne dokazujejo dejanskega investitorja. Razloge prvostopenjskega sodišča v 13. do 15. točki sodbe – kjer je argumentirana in na dokaze (zaslišanje strank in prič) oprta ugotovitev, da sta pravdni stranki najprej zgradili prizidek, nato pa staro hišo podrli in na njenem mestu z lastnim delom in skupnimi sredstvi, ob fizični pomoči sinov, postavili novo – pritožnik označuje za laž. Ker razlogom prvostopenjskega sodišča argumentirano ne nasprotuje, se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjske razloge, ki jim v celoti pritrjuje. Dokazov, da bi toženec z materjo gradil že leta 1960, prizidek pa nadzidal s sestro, kar se zatrjuje v pritožbi, ni. Ker sta takó prvoten prizidek kot kasneje hišo z vsemi dodatki (prizidki) gradili pravdni stranki, ni odločilno, kaj se v sodbi poimenuje prizidek.

10. Pravilna je ugotovitev, da je toženec podedoval 1/2 zemljišča, ki je sestavni del nepremičnine parc. št. 2 k.o. X. Drugo polovico nepremičnine je podedovala toženčeva sestra, od katere sta pravdni stranki to premoženje odkupili. Pritožnik se sklicuje na darilno pogodbo z dne 28.6.1972, ki dokazuje darilo, povsem zanemari pa dokaze, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje: izpovedi prič, ki so potrdile, da je sestra za odsvojeni delež zahtevala plačilo, grozila z naselitvijo B. v hišo, če do izplačila deleža ne bo prišlo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je darilna pogodba zgolj navidezna; sklenjena zaradi formalnega prenosa lastninske pravice, prenos lastninske pravice pa odplačen. Glede plačila davka na darilo razlogov v prvostopenjski sodbi ni. Če je bil davek plačan s strani toženca, kakor se zatrjuje v pritožbi, je bil plačan iz skupnih sredstev, torej iz skupnega premoženja pravdnih strank.

11. Pritožbena trditev, da delnice, razen delnic N., izvirajo iz postopka lastninjenja, ki ga je bil deležen toženec, je novota. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženec tega ni zatrjeval; v postopku pred pritožbenim sodiščem pa tega ne more več storiti (prvi odstavek 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbena trditev, da so nekatere od delnic toženčevo posebno premoženje, je neupoštevna pritožbena novota. Da bi v skupno premoženje sodile tudi druge, na ime tožnice glaseče se delnice, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano.

12. Pri ustnem podajanju izvedenskega mnenja se je izkazalo, da klet, ki je ostala od prvotne hiše, in je vredna med 200 in 300 EUR, ni vrednotena kot del novozgrajenega objekta in prizidka. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za zanemarljivo vrednost. Vrednotenju kleti pritožnik v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval. Izvedenec je zemljišče ocenjeval kot komunalno opremljeno zemljišče in tudi v zvezi s tem delom cenitve pritožnik ni imel pripomb. Slabo stanje hiše in njeno nedograjenost je izvedenec upošteval. Dejstvo da sta dva prizidka zgrajena na črno, na vrednost zgrajenega ne vpliva. Hipoteka iz leta 1987, glede katere pritožnik navaja, da jo je zaradi neaktualnosti treba izbrisati, na vrednost nepremičnine ne vpliva.

13. Obligacijsko razmerje, nastalo v zvezi s pokrivanjem stroškov bivanja po prenehanju ekonomske skupnosti, ni predmet obravnave v tem pravdnem postopku.

14. Merilo za odločitev o pravdnih stroških je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožničina izbira pooblaščenca na obseg stroškov ni vplivala, saj so ji priznani in toženi stranki v plačilo naloženi zgolj potrebni pravdni stroški, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.