Jedro

Upoštevaje dejstvo, da je bil skupen polovični solastniški delež in da sta bila tudi hiša in prizidek zgrajena iz skupnih sredstev, „vložek“ drugega solastniškega deleža v lasti toženca pomeni kvečjemu vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

Sodišče tožencu ni bilo dolžno svetovati s kakšnimi konkretnimi dokazi lahko dokazuje, da je denar iz prejete kupnine za prodano parcelo razdal ali drugače porabil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank (nekdanjih zakoncev) spada 73 % nepremičnine z ID znakom ..., denarna sredstva, ki so bila do 23. 9. 2013 na toženčevih računih pri NLB, d. d., in Unicredit, d. d., v skupnem znesku 18.635,95 EUR, 166 rednih delnic družbe A., d. d., ..., 2500 rednih delnic družbe B., d. d., ... 3 redne delnice družbe C., d. d., ..., 53 rednih delnic družbe D., d. d., .... Vsaka pravdna stranka ima na premoženju polovični delež. Višji oziroma drugačen zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: − Tožnica in toženec sta bila v zakonski zvezi med leti 1962 in 2014, skupaj pa sta neprekinjeno živela od tožničine vselitve v staro hišo v letu 1963. V zakonu so se jima rodili štirje otroci.

− Stara hiša je bila prvotno v lasti toženčevih staršev in so tam živele kar tri družine. Toženec in njegova sestra sta kasneje podedovala vsak polovico nepremičnine. Toženčeva sestra je tožencu svoj polovični solastniški delež nato prodala ter se odselila drugam. Posel je bil zaradi izognitve davkom formalno izveden z darilno pogodbo. Staro hišo, ki je bila v zelo slabem stanju, so nato podrli in leta 1979 začeli graditi novo, ki pa še sedaj ni dokončana. Že pred tem je bil leta 1972 zgrajen tudi prizidek k stari hiši, ki obstaja še danes.

− Tožnica v obdobju med leti 1966 in 1976 ni bila zaposlena, ker je skrbela za otroke, pred in po tem pa je bila zaposlena. Toženec je bil zaposlen, njegov dohodek pa je bil še enkrat višji od tožničinega. Za gospodinjstvo in za otroke je v celoti skrbela tožnica, iz osebnega dohodka je plačevala sprotno hrano in obleko ter pridelovala zelenjavo na vrtu. Pri gradnji hiše je tožnica pomagala z najemom dveh kreditov (leta 1979 in 1981) in tudi z lastnim delom. Toženec je kupoval večje količine hrane in ozimnico ter plačeval režijske stroške. Živeli so skromno.

− V času trajanja zakonske zveze je bila kupljena še ena nepremičnina (zemljišče), ki jo je toženec nato prodal in kupnino zadržal zase. Enako velja za kupnino za neporabljen in naprej prodan gradbeni material. − Na toženčevo ime se glasi tudi več različnih delnic.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da podedovana polovica nepremičnine pomeni posebno premoženje toženca, druga polovica, ki jo je toženec med zakonsko zvezo kupil od svoje sestre (sodišče ni sledilo toženčevim navedbam, da je šlo dejansko za darilo), pa pomeni skupno premoženje pravdnih strank. Na zemljišču sta skupaj zgradila novo hišo in prizidek, kar oboje pomeni skupno premoženje. Skupno premoženje – glede na s pomočjo izvedenca ocenjeno vrednost – pomeni 73 % celotne nepremičnine. Skupno premoženje so tudi v času trajanja zakonske zveze kupljene delnice in denar na toženčevem tekočem računu, ki izvira iz njegovega dohodka in pokojnine ter iz kupnine za prodano parcelo, ki je sodila v skupno premoženje, in kupnine za prodani gradbeni material, ki je bil kupljen s skupnimi sredstvi (sodišče ni sledilo toženčevim navedbam, da je ta denar razdal otrokom). Deleža pravdnih strank na skupnem premoženju sta enaka, saj je tožnica kljub manjšemu osebnemu dohodku prispevala k nastanku tega premoženja tudi na drug način (izključna skrb za otroke in gospodinjstvo, fizična in druga pomoč pri gradnji hiše).

7. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene očitke, ki so temeljili na tezi, da med pravdnima strankama ni obstajala ekonomska skupnost, ker naj bi vsak upravljal s svojim denarjem. V času trajanja zakonske zveze pridobljeni denar je skupen, ne glede na to, ali se je nahajal v skupni blagajni. Pritožniku je pojasnilo, da zgolj višina dohodkov ni odločilna za določitev deležev na skupnem premoženju; prav tako ni odločilno, kdo od zakoncev je v času trajanja zakonske zveze pridobil in odplačal kredit. Tudi zemljiškoknjižno stanje ni odločilno za odločitev o skupnem lastništvu nepremičnine, saj gre za izvirno pridobitev lastninske pravice. Dokumentacija za gradnjo, ki naj bi se glasila še na ime toženčeve matere, ne dokazuje, kdo je dejansko gradil – ugotovljeno je bilo, da sta skupaj gradila tožnica in toženec. Zgolj sklicevanje na darilno pogodbo, sklenjeno s toženčevo sestro, ne dokazuje, da je res šlo za darilo; pritožnik spregleduje vse ostale izvedene dokaze, ki potrjujejo, da je šlo za nakup. Pripombe na vrednotenje zemljišča je toženec imel možnost podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedbe, da delnice (z izjemo delnic B.) izvirajo iz postopka lastninjenja in niso bile kupljene, so pritožbena novota.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revident uveljavlja postopkovne kršitve zagrešene pred sodiščem prve stopnje, ker naj bi ga slednje ne opozorilo na njegove procesne pravice in ne opravilo materialnega procesnega vodstva, posledično pa naj bi mu bila kršena pravica do izjave. Sodišče naj bi ga ne spodbudilo k navajanju dejstev in dokazov, zlasti glede obstoja darilne pogodbe, sklenjene za sestrino polovico podedovane nepremičnine, glede pred zakonsko zvezo privarčevanega denarja, glede denarja, za katerega je trdil, da ga je razdal otrokom, ipd. Svetovati naj bi mu moralo, kakšne dokaze lahko predlaga. Pred sodiščema nižjih stopenj je nastopal kot laik; v tej luči naj bi bilo treba upoštevati tudi njegove pobude v postopku, ki bi morale biti razumljene kot dokazni predlogi (za zaslišanje moža pokojne sestre, za pridobitev izpiskov trajnikov na tekočem računu) in kot ugovori višjega deleža na premoženju, ter njegove pritožbene navedbe, kjer naj bi smiselno uveljavljal iste procesne kršitve (z navedbo, da sodnica „v določenih zadevah sploh ne zahteva dokaze od mene ali jih ignorira“ in „večkrat odloči v nasprotju z mojimi predloženimi ali navedenimi dokazi“), a se pritožbeno sodišče o njih ni izreklo. Glede darilne pogodbe naj bi tožnica nikoli ne zatrjevala, da je bila sklenjena v korist obeh zakoncev. Nasprotnega zato tožencu ni bilo treba dokazovati. Tudi glede nefiktivnosti te pogodbe naj bi bilo dokazno breme v celoti neupravičeno prevaljeno nanj. Vztraja, da njegova lastninska pravica na nepremičnini, ki je bila predmet pogodbe, izhaja iz zemljiške knjige, kjer je kot podlaga za vknjižbo navedena prav ta pogodba. Tožnica glede višine kupnine ni podala nobenih trditev, niti ni trdila, da je bila plačana iz skupnega premoženja.

9. Revident zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica ni trdila, da je stvarnopravna upravičenja pridobila na podlagi Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTRL), ker naj bi z gradnjo nastala nova stvar, temveč zaradi financiranja gradnje na skupni nepremičnini iz sredstev skupnega premoženja. Tudi sicer pa naj bi po mnenju revidenta ne nastala nova stvar. Že prej je bilo zemljišče stavbno in je na njem stala hiša, ki je bila celo v boljšem stanju kot trenutna novozgrajena hiša. Vrednost nepremičnine se ni povečala. Tudi njegovi krediti naj bi morali biti upoštevani pri določitvi deležev na skupnem premoženju. Stališče pritožbenega sodišča, da sta višina in odplačevanje najetih kreditov za odločitev nepomembna, naj bi bilo zmotno. S krediti, ki jih je sam odplačeval, je toženec namreč več prispeval k povečanju skupnega premoženja. Prav tako toženec ni priznal, da prizidek sodi v skupno premoženje. V nobenem primeru ne gre za dejstvo, ki bi ga bilo mogoče priznati, temveč gre za materialnopravno presojo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Rdeča nit revizije je očitek o pomanjkanju materialnega procesnega vodstva ter pouka o uveljavljanju procesnih pravic v postopku pred sodiščem prve stopnje, povezan z očitkom, da je take (smiselne) pritožbene navedbe pritožbeno sodišče spregledalo. Revident svoj neuspeh v pravdi očitno pripisuje (tudi) dejstvu, da je v postopku nastopal kot laik brez strokovnega pooblaščenca, zato ni pravočasno podal določenih trditev ali dokaznih predlogov oziroma vseh svojih navedb ni formuliral v pravniškem jeziku; vendarle pa naj bi lahko sodišči njihov smisel razbrali in jih ustrezno upoštevali.

12. V 12. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo.

13. Revident konkretno očita, da ni bil spodbujen k navajanju dejstev in dokazov, kar pa ne drži. Že ob vročitvi tožbe v odgovor je bil na dolžnost navajanja dejstev in dokazov opozorjen; svojo dolžnost je očitno tudi razumel, saj je celo zaprosil za dodaten rok za pripravo natančnega in dokumentiranega odgovora na tožbo (čemur je sodišče ugodilo). O svojih trditvah je nato tudi sam izpovedal med zaslišanjem. V vlogah in na narokih je navajal, da so druge priče, ki bi lahko njegove trditve potrdile, sicer že pokojne. Navajal je tudi, da bi določena dejstva lahko potrdil sestrin še živi mož in da bi lahko pridobil izpiske trajnikov s tekočega računa. Vendar v reviziji ne pojasni, kako bi ti dokazi lahko vplivali na izid postopka. Trditve, ki naj bi jih lahko potrdil sestrin mož, se nanašajo na to, da je bila v stari hiši gneča in da je toženec po poroki kupil pralni stroj ter v sod prinašal vodo iz šterne. Ne gre torej za pravno pomembna (odločilna) dejstva; tudi sicer sodišče ni ugotovilo ničesar v nasprotju s temi navedbami. Izpiski iz trajnikov pa naj bi potrdili, da je toženec plačeval bivalne stroške (elektriko, vodo, telefon, ipd.); toda tudi tu sodišče ni ugotovilo nasprotno, temveč je izrecno navedlo, da je toženec režijske stroške res plačeval (glej 24. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

14. Očitek, da bi sodišče toženca moralo pozvati k predložitvi darilne pogodbe, je neutemeljen. Sodišče namreč ni dvomilo, da je bila pogodba formalno sklenjena in je bila tudi podlaga za vknjižbo; je pa ugotovilo, da je šlo le za pro forma izvedbo dejanske prodaje deleža na zemljišču, kar je potrdilo tudi več prič. Sama predložitev darilne pogodbe tako ne bi ničesar spremenila. Zato je povsem drugotnega pomena tudi pomislek prvostopenjskega sodišča (in hkrati s tem povezani revizijski očitki), da bi se celo ob njeni predložitvi utegnilo izkazati, da je bila sklenjena v korist obeh zakoncev. Tožencu ni bilo treba dokazovati, da ni bilo tako. Bistveno je to, da je tožnica dokazala, da je bil sestrin delež na zemljišču kupljen (ne podarjen!) s skupnimi sredstvi, pri čemer je višina kupnine nepomembna. Dokazno breme glede tega dejstva je bilo res na tožnici (in ni bilo prevaljeno na toženca, kar povsem neutemeljeno trdi v reviziji) in ta ga je po presoji sodišč nižjih stopenj tudi zmogla. V dokazno oceno in ugotovljena dejstva pa se revizijsko sodišče ne sme spuščati, saj ne gre za dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Sodišče tožencu tudi ni bilo dolžno svetovati s kakšnimi konkretnimi dokazi lahko dokazuje, da je denar iz prejete kupnine za prodano parcelo razdal ali drugače porabil. Nenazadnje usoda tega denarja niti ni odločilna. Denar, ki se na njegovem tekočem računu sedaj nahaja, je bil po njegovih lastnih navedbah privarčevan iz dohodka in pokojnine; za te prihodke pa mu je bilo pojasnjeno, da pomenijo skupno premoženje. To pomeni, da gre – tako ali drugače – pri denarnih sredstvih za skupno premoženje. Tudi velja tudi za delnice; naknadne navedbe o tem, da gre za delnice iz privatizacije, pa so bile utemeljeno zavrnjene kot pritožbene novote. Sodišče prve stopnje pri tožencu ni bilo dolžno samoiniciativno poizvedovati oziroma ga spodbujati k natančnejšim (ali celo drugačnim) navedbam, kdaj in kako je pridobil katere od spornih delnic, če pa je trdil, da je premoženje pridobljeno iz prihrankov od dohodka.

16. Glede na navedeno ne gre za nobeno procesno kršitev, ki bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa navkljub pritožbenim očitkom ne odpravilo. Tudi zato pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da se ni izrecno in obširno opredeljevalo do povsem pavšalne (laične) pritožbene navedbe, da prvostopenjska sodnica od toženca ne zahteva dokazov ali jih ignorira, kar naj bi bilo (po mnenju revidenta) treba razumeti kot očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu.

17. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revident obširno nasprotuje temu, da bi pravno podlago za tožničin stvarnopravni zahtevek pomenil ZTLR, a povsem spregleduje, da je sodišče navedlo zgolj to, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen celo v primeru, da bi se ugotovilo, da je zemljišče v celoti posebno premoženje toženca – v tem primeru bi zahtevek presojalo kot vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca po ZTLR v smislu nastanka „nove stvari“ (glej 8. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). A sodišče tega ni ugotovilo – zgolj polovični solastniški delež pomeni toženčevo posebno premoženje, druga polovica pa je skupno premoženje zakoncev. Materialnopravni pristop sodišča torej ni temeljil na ZTLR. Upoštevaje dejstvo, da je bil skupen polovični solastniški delež in da sta bila tudi hiša in prizidek zgrajena iz skupnih sredstev, „vložek“ drugega solastniškega deleža v lasti toženca pomeni kvečjemu vložek posebnega premoženja v skupno premoženje. Nepomembno je tudi to, ali je toženec sploh lahko „priznal“ obstoj skupnega premoženja na prizidku, če pa gre za materialnopravno presojo. Revident namreč tudi tu spregleduje dodatno pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da „[č]etudi tega ne bi potrdil, bi sodišče tudi za prizidek ugotovilo enako, saj iz izpovedbe strank izhaja, da je tudi pri prizidku tožnica sodelovala tako finančno kot fizično“ (glej 15. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe).

18. Pojasnilo pritožbenega sodišča o nepomembnosti dejstva, kdo je pridobil in odplačal kredite, je pravilno. Vsi krediti so bili namreč pridobljeni in odplačani še v času trajanja zakonske zveze, torej s prihodki obeh pravdnih strank od dela. Ti prihodki so – kot je bilo tožencu večkrat pojasnjeno – skupno premoženje pravdnih strank, ne glede na to, na čigav tekoči račun so pritekali. Vsak kredit, poplačan iz teh prihodkov je bil torej tako ali tako poplačan iz skupnih sredstev, torej dejstvo, kdo ga je najel, samo po sebi ne more vplivati na drugačen delež na skupnem premoženju, ki je nastajalo tudi s pomočjo teh kreditov (dejansko: s pomočjo dohodkov, ki so te kredite poplačali, in so tako ali tako skupno premoženje). Gre za prelivanje skupnega premoženja v skupno premoženje. Da so bili njuni prihodki različni (toženčevi še enkrat višji od tožničinih), pa je sodišče ustrezno upoštevalo; prav tako je upoštevalo, da je tožnica k nastajanju skupnega premoženja pomembno prispevala na drugačen način – predvsem z dolgoletno izključno skrbjo za otroke in gospodinjstvo. Pri tem revizijsko sodišče še dodaja, da ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče toženca ni spodbudilo k ugovoru višjega deleža na skupnem premoženju. Take navedbe je namreč očitno podal, saj so izrecno povzete v 20. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe („Tožena [pravilno: tožeča] stranka zatrjuje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, tožeča [pravilno: tožena] pa temu nasprotuje ter zatrjuje, da je gradnjo hiše pretežno financiral sam iz svojih sredstev.“), vendar je svoje trditve o enakem deležu uspela dokazati tožnica, toženec pa svojih ne.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).