Jedro

Ker je bila ugotovljena tožničina dolgotrajna in intenzivna izpostavljenost pri delu z alergeni, to je z lepilom Loctite in kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je razvil alergijski kontaktni dermatitis, je mogoče dejavnost tožene stranke šteti za nevarno. Za škodo, ki jo je tožnica utrpela, zato tožena stranka objektivno odgovarja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se 1., 3. in 4. točka glasijo: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za plačilo 8.000,00 EUR s pp pa se zavrne.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.875,03 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna nakazati znesek sodnih taks v višini 319,98 EUR na račun sodišča št. 01100-8450086357, sklic 11 50148-7110006-12052206, v 15 dneh pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 454,80 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 40.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka), višji zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.663,27 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (točka 3 izreka) ter nakazati znesek sodnih taks v višini 617,35 EUR na račun sodišča v 8 dneh (točka 4 izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v 2. točki izreka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka, pri čemer se sklicuje na določbe 179. člena Obligacijskega zakonika. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da se je tožnica zdravila pri osebni zdravnici in dermatologih skupno 105 dni. V tem času je bila devetkrat na pregledu pri osebni zdravnici in štirikrat pri dermatologu. Zdravljenje se je izvajalo z mazili, morala je jemati antihistaminike v obliki tablet ter prenašati kožne izpuščaje, oči pa so bile rdeče ter se jo zelo pekle in se solzile. V tem času je tudi kašljala, zato je morala uporabljati inhalator. Močno srbenje je pri tožnici trajalo en teden po pojavu bolezni, zmerno pa kakšne tri tedne. Morala se je tudi soočiti s posmehom okolja, v katerem je delala, nadrejeni pa niso pokazali nobenega razumevanja za njene težave, kar je le še povzročalo dodatne psihične bolečine v času zdravljenja. Bila je zaskrbljena zaradi sprememb na koži, saj se s takšnimi težavami še ni srečala, zato se je kot laik bala, da ima raka. Alergijski kontaktni dermatitis, za katerim je zbolela, pušča trajne funkcionalne posledice, saj je koža celotnega telesa trajno senzibilizirana na alergije. Verjetnost, da se bo stanje izboljšalo, je zelo majhna in v skladu z ugotovitvami izvedenca zgolj teoretična. Trajno se mora soočiti s posledicami tega obolenja, jemati ustrezno zdravilo, kremo za oči in kapljice, kljub temu pa se kašelj še vedno pojavlja, oči pa ima pogosto rdeče in se ji megli. V vsakdanjem življenju jo izredno ovira dejstvo, da ne more uporabljati svetlečih loncev, pribora, ampak mora namesto tega uporabljati črne lonce in plastični pribor. Te omejitve je ne ovirajo le v domačem gospodinjstvu, temveč tudi v uživanju prostega časa in vsakič kadar je doma, uporablja medicinske rokavice, kljub temu pa se boji prijeti vsak kovinski predmet, zunaj doma pa se tega absolutno izogiba. Zaradi teh omejitev in neprestanega strahu pred ponovnim izbruhom bolezni je njeno življenje omejeno, življenjske aktivnosti pa močno zmanjšane. Ob neprimernem odnosu, ki ga je doživela v času zdravljenja, je še dodatno zaskrbljena, da bo morala ponovno doživljati posmeh in prezir. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti zmotno ugotovilo dejansko stanje. V razlogih sodbe je navedlo, da pri toženi stranki ni bilo ustreznih rokavic. Delavci so imeli na voljo le bombažne rokavice, drugih primernih rokavic pa naj ne bi bilo. Takšna ugotovitev ne drži, saj iz spisa izhaja, da delovni proces poteka tako, da je stik z lepilom minimalen in to le v fazi čiščenja ventila, v kolikor iz njega izstopi lepilo. Do takšnega izstopa lepila pride redko, ker je proizvodnja optimizirana. Priče so potrdile, da so rokavice bile na razpolago in da lepilo ni prišlo skozi bombažne rokavice, če pa bi se rokavice umazale, je lahko delavec vzel druge. Protispisna je pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je večina zaslišanih prič povedala, da pri toženi stranki ni bilo ustreznih rokavic. Med pravdo ni bilo nikoli sporno, da bombažne rokavice ne bi bile ustrezne, zato tudi dokazovanja v tej smeri ni bilo. Če bi sodišče prve stopnje v okviru procesnega materialnega vodstva, v skladu z 285. členom ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1, stranki opozorilo, da bo postopek vodilo tudi v smeri, ali so bombažne rokavice ustrezne, ne pa ali so bile na razpolago, bi imela tožena stranka možnost predlagati druge dokaze ali že obstoječim pričam zastavljati drugačna vprašanja. Zaradi navedenega sodba predstavljala presenečenje, saj sodišče prve stopnje sploh ni izpostavilo vprašanja o ustreznosti rokavic. Glede pravnega temelja sodbe je uporabilo 184. člen ZDR, pri tem pa je spregledalo, da je potrebno odškodnino presojati po pravilih civilnega prava, kar pomeni, da bi bilo dolžno ugotavljati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti, česar pa ni storilo. Spregledalo je tudi določila 32. in 33. člena ZDR, saj mora delavec spoštovati navodila delodajalca ter izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu. Če tega tožeča stranka ni storila, ni vzročne zveze med ravnanji in nastalo škodo. Tudi obseg škode ni znan, saj mora škodo dokazati tožeča stranka, tega pa vsaj v delu, ki se nanaša na alergijo na nikelj, ni uspela dokazati. Nikelj je kovina, ki je zelo pogosto prisotna v vsakdanjem življenju in tako ni podane vzročne zveze med alergijo na nikelj in delovnim procesom. Izpodbija tudi odločitev glede prisojenega zneska odškodnine, saj meni, da gre za pretirano odškodnino, ki odstopa od ustaljene sodne prakse. Pri tožnici so bila bolečinska obdobja izrazito kratka, zato je odškodnina za nevšečnosti med zdravljenjem previsoka oziroma ni podan temelj zahtevka. Pretirana je tudi odškodnina za strah, saj je utrpela le kratek sekundarni strah, ki pa ni bil intenziven, strah pred rakom pa je povsem hipotetičen in iracionalen. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je povsem nerealna in močno pretirana, saj tožnica v vsakodnevnem življenju nima stikov z lepilom, ki se uporablja v proizvodnji. Meni, da odškodnina ne bi smela presegati 4.000,00 EUR, pa še to zmanjšano za soprispevek tožnice in brez upoštevanja alergije na nikelj, ki ni izkazana kot posledica delovnega procesa. Meni tudi, da je sodišče zmotno odločilo glede stroškov postopka, saj je tožnica uspela le s 47,9 % svojega zahtevka in bi bilo potrebno odločiti v skladu s 154. in 155. členom ZPP, ne pa ločeno po temelju in po višini. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je le deloma zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odločitve o stroških postopka, sicer pa je sodba materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR), ki v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 150. členu določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. V skladu z 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Po določbi 1. odstavka 153. člena je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali, če skladno z 2. odstavkom 153. člena OZ dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je poklicna bolezen, kot je bila ugotovljena pri tožnici, posledica dejstva, da je tožnica pri delu prihajala v stik z lepilom Loctite 620 in kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je pri njej razvil alergijski kontaktni dermatitis (v nadaljevanju: AKD). Svojo odločitev je pravilno oprlo na ugotovitve imenovane sodne izvedenke za dermatološko stroko, prim. I.P., dr. med, spec. dermatologije, ki je izključila možnost, da bi tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu montažerja, prihajala v stik z lepilom tudi izven dela. Delo z lepilom Loctite 620 in delo (sestavljanje) izdelkov, ki vsebujejo nikelj, je za tožnico pomenilo povečano nevarnost, zato je za škodo, ki je tožnici nastala, tožena stranka objektivno odgovorna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda, ki je tožnici nastala, posledica njene izpostavljenosti pri delu z lepilom Locite 620 ter stikom s kovinskimi izdelki, ki vsebujejo nikelj.

Ker je ugotovljena tožničina dolgotrajna in intenzivna izpostavljenost pri delu z alergeni, je mogoče dejavnost tožene stranke šteti za nevarno v smislu 149. člena OZ, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, ki ni dokazala, da dejavnost ni bila vzrok za nastalo škodo, v smislu 153. člena OZ. Izvedenka je namreč izključila možnost stika z lepilom Locitite 620 izven delovnega okolja, prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi se AKD pri tožnici razvil zaradi stika z nikljem izven dela. Ker bi morala tožena stranka po ugotovitvah izvedenke tožnici zagotoviti takšne zaščitne rokavice, ki bi onemogočale stik kože z lepilom, v zvezi s tem vprašanjem pa je sodišče na podlagi ocene izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožnica takšnih rokavic ni imela na razpolago, je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke po določbi 131. člena OZ. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 305/2005 z dne 19. 9. 2006, v kateri se je strinjalo z zaključki nižjih sodišč, da izpostavljenost delovanju alergenov na delovnem mestu pomeni objektivno odgovornost delodajalca, če je škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, zaradi dela v neustreznem delovnem okolju pa je štelo, da je podana tudi krivdna odgovornost delodajalca (objavljeno v bazi sodb SOVS – Ius Info). S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti in je sodbo s tega vidika mogoče preizkusiti. Zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje odškodnine ni presojalo po pravilih civilnega prava ter ugotavljalo vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti.

Glede vprašanja uporabe zaščitnih rokavic je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, da je sama, tako kot tudi ostali delavci, večkrat prosila za rokavice, ki pa jih ni dobila, ker je tožena stranka varčevala. Ker iz izvedenih dokazov izhaja pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki primernih zaščitnih rokavic ni bilo na razpolago, ni odločilno, ali so bile rokavice, takrat ko so bile na voljo, primerne ali ne. Zato v tem delu tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je ni opozorilo, da bo postopek vodilo tudi v smeri, ali so bombažne rokavice ustrezne ali ne, kršilo določbo 285. člena ZPP (procesno materialno vodstvo) in da sodba s tega stališča za toženo stranko predstavlja presenečenje.

Ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo podlage za sklepanje o eventualni tožničini sokrivdi za nastalo škodo, kot to nakazuje pritožba tožene stranke s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo določila 32. in 33. člena ZDR, po katerih mora delavec spoštovati navodila delodajalca ter izvajati predpise o varnosti in zdravja pri delu. Tožena stranka namreč ni zagotavljala ustreznih zaščitnih sredstev ter je dopuščala, da delavci pri delu rokavic ne uporabljajo. Zaradi navedenega pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Kriterije za določitev odškodnine opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo 2.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek do 4.172,93 EUR pa zavrnilo, pri čemer je sledilo ugotovitvam izvedenke prim. I.P., dr. med., spec. dermatologije, da se je tožnica zaradi AKD zdravila skupaj 104 dni in sicer prvič od 8. 5. 2002 do 31. 5. 2002 in drugič od 7. 5. 2003 do 27. 7. 2004. V tem času je bila 9 krat pri osebni zdravnici in 4 krat pri specialistu dermatologu. Pri obeh izbruhih alergijskega vnetja je bila prizadeta koža rok, pri čemer je bilo vnetje pri prvem zmerno izraženo ter se je v naslednjih treh tednih umirjalo, pri drugem izbruhu, ki se je pojavil 7. 5. 2003 so bile spremembe močno izražene. Tožnica se je zdravila z visokopotentnim hormonskim mazilom in jemala antihistaminike v obliki tablet. Od 16. 5. 2003 je bila koža še pordela, vendar se je pričela luščiti, kar je trajalo do 22. 5. 2003, po tem času so bile spremembe znatne. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo prisotno intenzivno srbenje prizadetih delov kože vsaj en teden po pojavu bolezni, nato zmerno še tri tedne, da so tožnico pekle oči, ki so se solzile, je prisojena odškodnina primerna ter ustrezna satisfakcija za nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevajoč, da hujših fizičnih bolečin tožnica ni imela, je neutemeljeno njeno zavzemanje za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnica zaradi kožnih izpuščajev utemeljeno prestrašila raka, strah pa je trajal toliko časa, dokler ni izvedela za diagnozo. Ker je tožnica šele 6. 6. 2002, torej po enem mesecu od drugega izbruha bolezni dne 7. 5. 2002, izvedela za diagnozo, v tem času pa je bila zmerno zaskrbljena, kot to ugotavlja izvedenka, je odškodnina odmerjena v skladu z 2. odstavkom 179. člena OZ.

Glede prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je delno utemeljena le pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo, da se mora tožnica, ki je bila ob izbruhu bolezni stara 32 let, izogibati vsakemu stiku z nikljem, kar je v današnjem času nemogoče in da mora iz tega razloga uporabljati rokavice, plastičen jedilni pribor, prepričati se mora, v kakšni posodi je pripravljena hrana, zaradi česar je omejena v normalnem življenju; ob vsaki neprevidnosti pa lahko bolezen ponovno izbruhne, kar ugotavlja tudi izvedenka v svojem mnenju. Ker pa po ugotovitvah izvedenke AKD ne zapušča trajnih posledic v anatomskem in estetskem pogledu, je prisojena odškodnina v znesku 37.000,00 EUR previsoka in ni v skladu z določbo 2. odstavka 179. člena OZ, po katerem je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter odškodnino znižalo iz 37.000,00 EUR na 29.000,00 EUR, oziroma skupaj 32.000,00 EUR odškodnine za negmotno škodo, kar predstavlja 36,24 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji v maju 2008, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje (povprečna neto plača je po podatkih Statističnega urada RS za maj 2008 znašala 882,94 EUR). S takšno odškodnino so v celoti upoštevane vse omejitve življenjskih aktivnosti tožnice, zato njena pritožba v tem delu ni utemeljena, saj le ponavlja dejstva iz sojenja pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo sodno prakso v podobnih primerih. V zgoraj navedeni zadevi opr. št. VIII Ips 305/2005 je bila npr. prisojena odškodnina za celotno negmotno škodo v višini 30,36 povprečnih neto plač (5.500.000,00 SIT oziroma 22.951,09 EUR v novembru 2004, ko je povprečna neto plača znašala 181.138,00 SIT oziroma 755,87 EUR), s tem da je šlo za senzibilizacijo, pri kateri se je pri tožniku razvila bronhialna astma, ki je prav tako povzročala znatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (dušenje ob fizičnem naporu, itn).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo iz 37.000,00 EUR na 29.000,00 EUR, v skladu s 4. točko 358. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka oziroma ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP. Tožničin uspeh znaša 38,34 %, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo le končni uspeh tožnice, ne da bi posebej priznavalo stroške po temelju in po višini ter uspeh ugotovilo kot povprečje obeh uspehov, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo stroške postopka v znesku 4.121,98 EUR, toženi stranki pa 5.603,95 EUR, je ob upoštevanju uspeha obeh strank v pravdi tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.875,03 EUR.

Posledično je bilo potrebno znižati tudi znesek sodnih taks, ki ga mora tožena stranka plačati, ker je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks. Glede na uspeh je dolžna tožena stranka plačati sodno takso v znesku 319,98 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znaša 20 % (8.000,00 EUR od spornih 40.000,00 EUR). Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe pripada toženi stranki 1125 točk za pritožbo, oziroma skupaj z 2 % materialnimi stroški, 20 % DDV in sodno takso 1.642,00 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku je tožena stranka upravičena do povračila stroškov znesku 454,80 EUR (154. člen ZPP).