Jedro

Sodišče druge stopnje se z odločilnim vprašanjem, ali je šlo pri delu tožnice za takšno dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, sploh ni ukvarjalo. Ugotovilo je le, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, pomenilo povečano nevarnost zanjo, kar pa ne zadošča. Če neko delo za zdravje ljudi ni na splošno nevarno, ampak je nevarno le v posebnih okoliščinah posameznikove preobčutljivosti, ki lahko sproži alergično reakcijo, delodajalec ne more objektivno odgovarjati za nastop delavčevega poklicnega obolenja s škodnimi posledicami. V kolikor bi šlo tudi v predmetni zadevi za tak primer, bi moralo sodišče presojati obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, ki jo je tožnica utemeljevala z očitkom, da ji le-ta ni zagotavljala ustreznih zaščitnih sredstev.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi poklicne bolezni na delovnem mestu montažer. Pri svojem delu je prihajala v stik z lepilom ... in s kovinskimi izdelki, ki so vsebovali nikelj, zaradi česar se je pri njej razvil alergijski kontaktni dermatitis. Tožbo utemeljuje z objektivno in krivdno odgovornostjo tožene stranke kot delodajalca.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 83.458,52 EUR, delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da ji plača znesek v višini 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje na sicer popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je presodilo, da odmerjena višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 32.000 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede temelja tožbenega zahtevka se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka, ter poudarilo, da le-ta odgovarja tako po pravilih o objektivni kot tudi krivdni odškodninski odgovornosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta revizijo vložili obe pravdni stranki.

5. Tožnica je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za vtoževano nepremoženjsko škodo in poleg prisojenega zneska zahteva še nadaljnjih 51.458,52 EUR. Formalno uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar le-tega v nadaljevanju revizije ne substancira.

6. Tožena stranka je vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je šlo pri delu, ki ga je opravljala tožnica, za nevarno dejavnost. Po njeni oceni gre pri lepljenju ventilov za povsem običajno industrijsko opravilo, kjer ni mogoče pričakovati povečane nevarnosti za zdravje delavcev, med strankama pa je sporno zgolj to, ali je tožena stranka izvajala vse predpisane ukrepe za varstvo pri delu. Gre torej za vprašanje obstoja krivdne, ne objektivne odgovornosti. Nadalje navaja, da je izvajala vse predpisane ukrepe za preprečitev poklicnih bolezni, kar so potrdile v postopku pred sodišče prve stopnje zaslišane priče. Ugotovitev sodišča, da je večina zaslišanih prič izpovedala, da pri toženi stranki ni bilo ustreznih rokavic, enostavno ne drži (navaja citate iz zapisnikov). Sodišče druge stopnje se do teh njenih pritožbenih navedb ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana tudi v zvezi z neobrazloženim zaključkom sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dopuščala, da delavci delajo brez rokavic. Ob tem opozarja na dolžnost delavca, da v skladu z določbami členov 32. in 33. Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) sam poskrbi za to, da izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka izpodbija tudi obstoj vzročne zveze, saj je bila tožnica v obdobju pred ugotovitvijo alergij zelo pogosto odsotna z dela. Tožnica je nagnjena k alergijam, kar je njena osebna okoliščina, poleg tega pa tudi ni uporabljala zaščitnih rokavic, ki so ji bile na voljo, tako da tožena stranka ne more biti odgovorna za vtoževano škodo. Najmanj kar je, pa je tožnica bistveno prispevala k nastanku škode. Tožena stranka ugovarja tudi višini odškodnine, za katero meni, da odstopa od sodne prakse. Sodišče je tožnici v nasprotju s pravnim standardom pravične denarne odškodnine prisodilo previsoko odškodnino, s tem pa zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe tožene stranke in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo nasprotne stranke zavrne in v celoti ugodi njeni reviziji. Tožnica je svojemu odgovoru na revizijo priložila tudi nov dokaz - Varnostni list za lepilo ..., kar v revizijskem postopku ni dovoljeno, zato revizijsko sodišče pri svoji odločitvi tega dokaza ni upoštevalo.

8. Reviziji sta utemeljeni.

9. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. ZDR v 184. členu, vsebinsko enako kot pred njim veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) v 73. členu, določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), in sicer tako krivdno kot tudi objektivno. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku navedenega člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

11. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje pravna podlaga, na podlagi katere je sodišče presojalo obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, ni izrecno navedena, iz vsebine obrazložitve pa je razbrati, da gre za krivdno odgovornost delodajalca. Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da je delo tožnice z lepilom … in sestavljanje izdelkov, ki vsebujejo nikelj, za tožnico pomenilo povečano nevarnost, zato je tožena stranka kot delodajalec za škodo objektivno odgovorna. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela na razpolago ustreznih zaščitnih rokavic, je na strani tožene stranke ugotovilo tudi krivdno odgovornost. 12. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je odgovornost za škodo praviloma krivdna (subjektivna), medtem ko je objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo) izjemna oblika odgovornosti. Slednja je podana pri škodi, ki izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Nevarna stvar ali nevarna dejavnost pa je po določbi drugega odstavka 131. člena OZ tista, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico. Gre za nedoločen pravni pojem ali pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Ta je postavila tudi nekaj splošnih razmejitvenih kriterijev med objektivno ter krivdno odgovornostjo. Med njimi je tudi opredelitev, da se pravila o objektivni odgovornosti ne morejo uporabiti takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna zaradi dejanj ali opustitev imetnika oziroma tistega, ki se z dejavnostjo ukvarja. Tako dejanje ali opustitev utemeljuje krivdno odgovornost. 13. Vsebinska zapolnitev pravnega standarda nevarne dejavnosti sodišča druge stopnje v smeri objektivne odgovornosti je po presoji revizijskega sodišča preširoka oziroma vsaj preuranjena. Sodišče druge stopnje se namreč z odločilnim vprašanjem, ali je šlo pri delu tožnice za takšno dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, sploh ni ukvarjalo. Ugotovilo je le, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, pomenilo povečano nevarnost zanjo, kar pa ne zadošča. Če neko delo za zdravje ljudi ni na splošno nevarno, ampak je nevarno le v posebnih okoliščinah posameznikove preobčutljivosti, ki lahko sproži alergično reakcijo, delodajalec ne more objektivno odgovarjati za nastop delavčevega poklicnega obolenja s škodnimi posledicami.(1) V kolikor bi šlo tudi v predmetni zadevi za tak primer, bi moralo sodišče presojati obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, ki jo je tožnica utemeljevala z očitkom, da ji le-ta ni zagotavljala ustreznih zaščitnih sredstev.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pri toženi stranki primernih zaščitnih rokavic ni bilo na razpolago, saj so imeli delavci na razpolago, kot je izpovedala večina zaslišanih, le bombažne ali rokavice iz velurja, pa še teh ne vedno. Kot v reviziji pravilno izpostavlja tožena stranka, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je večina zaslišanih izpovedala, da delavci rokavic niso imeli vedno na razpolago, protispisna. Iz zapisnikov o zaslišanju tožnice in prič, ki se nahajajo v sodnem spisu, je razvidno, da je tako izpovedala le tožnica, vse tri priče, ki so bile o tem prav tako zaslišane, pa so izpovedale drugače, in sicer, da so imeli delavci zaščitne rokavice vedno na razpolago. Navedeno kršitev je tožena stranka izpostavila že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jo je skušalo odpraviti z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje pač sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice. Takšno razlogovanje nima opore v dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, temelji na izpovedi „večine zaslišanih“.

15. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji revizijskega sodišča pa sodišče prve stopnje teh napotkov pri izdelavi dokazne ocene ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa temelji celo na protispisni ugotovitvi, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je na to kršitev opozorila že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo, zato je s tem samo ponovilo enako kršitev. Sodišče druge stopnje je namreč pomanjkljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje potrdilo, obrazložitev le-te pa je nato dopolnilo s svojimi razlogi. Ob izhodišču, da pri toženi stranki zaščitnih rokavic ni bilo na razpolago, (za katero je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da izhaja iz izpovedb večine zaslišanih), se z vprašanjem primernosti rokavic sploh ni ukvarjalo.

16. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zgoraj opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka dejansko stanje nepopolno ugotovili oziroma nekaterih pomembnih dejstev nista ocenili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ter prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče skladno z gornjimi izhodišči ugotoviti oziroma oceniti vsa relevantna dejstva. V ta namen bo moralo po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek. Šele po tem bo lahko presodilo, ali so izpolnjene vse štiri temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti.

17. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo reviziji tožene stranke, posledično, glede na še sporen temelj odškodninske obveznosti, pa tudi tožničini reviziji. Ob takem stanju stvari, ko bo torej sodišče prve stopnje o podlagi odškodninskega spora ponovno odločalo, revizijsko sodišče ni zavzelo stališča glede višine odškodnine.

18. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 663/2008 z dne 26. 8. 2009.