Jedro

Smisel eventualnega sosporništva je v tem, da zajame tožnik v tožbi tožence, ki bi lahko prišli v poštev kot pasivno legitimirani. S tem se izogne morebitni materialnopravni prekluziji ali zastaranju tožbenega zahtevka. Če tekom postopka ugotovi, da je njegov zahtevek proti tožencu, ki ga je postavil na prvo mesto, vprašljiv, ne more biti njegov položaj slabši, če tožbo proti njemu umakne, kot če bi se tožbenemu zahtevku proti temu tožencu odpovedal in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe in postopek ustavi. Ugotovilo je, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v tožbi zajela dve toženi stranki, in sicer je zahtevala naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko v primeru, da bi bil tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pravnomočno zavrnjen, nasproti obema toženkama pa je bil postavljen isti zahtevek. Tožbeni zahtevek je bil torej postavljen v smislu eventualnega sosporništva toženih strank v skladu z določbo 192. čl. ZPP. Tekom postopka je tožeča stranka tožbo zoper prvo toženko umaknila in je bil postopek zoper prvo toženko ustavljen. Ker ni nastopil pogoj iz 192. čl. ZPP, da bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek zoper prvotoženko, je sodišče zaključilo, da po prvotni tožbi sploh ne more več odločati o tožbenem zahtevku zoper drugotoženko. Pripravljalno vlogo tožeče stranke, s katero je umaknila tožbo zoper prvo toženko je štelo kot subjektivno spremembo tožbe. Tožena stranka je subjektivni spremembi tožbe nasprotovala preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari in ker sodišče ne more svoje odločitve nadomestiti s privolitvijo tistega, na katerega naj se tožba razširi, sodišče odločilo, da spremembe tožbe ne dovoli in je postopek ustavilo.

Proti takšnemu sklepu je vložila tožeča stranka pritožbo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je s pripravljalno vlogo, s katero je umaknila tožbo zoper prvo toženko, spremenila tožbo, kar naj bi predstavljalo subjektivno spremembo tožbe. Tožba je bila vložena zoper zavarovalnico A. d.d. K. kot prvotoženo stranko in zoper V. J. kot drugotoženo stranko. Obe toženi stranki sta bili zajeti že v tožbi in z umikom tožbe zoper prvotoženo stranko nikakor ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe proti drugotoženi stranki. Drugotožena stranka je bila tožena že v tožbi in je imela možnost tožbi ugovarjati vse od njene vročitve, česar ni storila. Ugovarjala je šele potem, ko je bila tožba zoper prvotoženko umaknjena. Ker je bila ves čas stranka v postopku, s tem, ko je bila tožba umaknjena proti prvi toženi stranki, ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe. Odločitev izpodbijanega sklepa je napačna. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev sklepa in nadaljevanje s postopkom.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka subjektivno spremenila tožbo nima podlage v podatkih spisa. Kot že samo sodišče ugotavlja v razlogih izpodbijanega sklepa je tožeča stranka že v tožbi uveljavljala zahtevek tako proti primarno toženi stranki, kot proti podrejeno toženi, to je sedaj edino ostali stranki v postopku. Ne glede na subsidiaren odnos med obema zahtevkoma je v sodni praksi povsem jasno stališče, da imata toženca status stranke v takem primeru že od vložitve tožbe dalje. Odločitev, da je tožeča stranka subjektivno spremenila tožbo, je zato v nasprotju s povsem jasnimi podatki spisa in jo je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti po 3. tč. 365. člena ZPP in vrniti zadevo v nadaljnji postopek.

Stališče da ni nastopil pogoj za obravnavo tožbe proti drugi toženi stranki, ker je tožeča stranka umaknila tožbo proti prvi toženi stranki, ta pogoj pa bi nastopil le, če bi bil tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki pravnomočno zavrnjen, po mnenju pritožbenega sodišča ne vzdrži. Res je formulacija prvega odstavka 192. člena takšna, vendar te določbe ne gre razlagati zgolj dobesedno. Smisel eventualnega sosporništva je v tem, da zajame tožnik v tožbi tožence, ki bi lahko prišli v poštev kot pasivno legitimirani. S tem se izogne morebitni materialnopravni prekluziji ali zastaranju tožbenega zahtevka. Če tekom postopka ugotovi, da je njegov zahtevek proti tožencu, ki ga je postavil na prvo mesto, vprašljiv, ne more biti njegov položaj slabši, če tožbo proti njemu umakne, kot če bi se tožbenemu zahtevku proti temu tožencu odpovedal in bi odpovedi sledila sodba na podlagi odpovedi. Pri umiku tožbe se šteje, kot da tožba proti stranki proti kateri je bila umaknjena sploh ni bila vložena (4. odst. 188. čl. ZPP). Ker je bila umaknjena tožba proti primarno toženi stranki, se je postopek končal za to toženo stranko in s tem je nastopil pogoj za obravnavo tožbe proti drugi toženi stranki, ki jo je tožeča stranka tožila že od vsega začetka.