Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilno revidentovo stališče, da glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o intenzivnosti telesnih poškodb, trajanju telesnih bolečin, med zdravljenjem pretrpljenih nevšečnosti ter zmanjšanju revidentove življenjske aktivnosti prisojena odškodnina ni v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ in tudi ne v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Pri tem opozarja, da se revident pri primerjavi sklicuje zgolj na starejše odločbe Vrhovnega sodišča (do vključno leta 2000), ki ne omogočajo več ustrezne primerjave, vendar tudi novejše primerljive odločbe kažejo na neustreznost višine teh odmer, in sicer tako po posameznih škodnih postavkah, kot tudi glede njihove skupne določitve, le da ne v takšni meri, kot prikazuje revident.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se po spremembi I. točka v celoti glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I. spremeni tako, da se znesek 6.611,00 EUR nadomesti z zneskom 18.211,00 EUR, izrek o pravdnih stroških v III. točki pa se spremeni tako, da je sedaj tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 704,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku za nepremoženjsko škodo plača še odškodnino v znesku 6.611,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo plačilo stroškov postopka toženi stranki.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je toženka dolžna še plačati tožniku, zvišalo na 9.211,00 EUR. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 388/2014 z dne 8. 1. 2015 tožniku dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

4. Tako je na podlagi tega sklepa tožnik vložil revizijo zoper zavrnilni del drugostopenjske sodbe. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi neustrezno odmerilo predvsem odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče naj ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je revidentovo zdravljenje trajalo dve leti, da je bil v tem obdobju kar 150 dni hospitaliziran in trikrat operiran, da je prejemal številna zdravila, tudi visoke odmerke protibolečinskih zdravil, kar potrjuje trpljenje hudih bolečin. Prav tako naj ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je po nesreči revidentova fizična gibljivost, moč in vztrajnost trajno izjemno omejena. Utrpel je namreč več kot 50 % omejenost gibljivosti leve roke in več kot 20 % omejenost leve noge, poleg tega pa je utrpel tudi bistveno izgubo moči v levi roki, ki je njegova dominantna roka, ter levi nogi. Zaradi navedenega ne more več opravljati svojega poklica tesarja oz. zidarja, upoštevati pa je treba tudi, da je revident že dopolnil 50 let, zato dejansko nima (več) možnosti za zaposlitev, hkrati pa je njegova pričakovana življenjska doba še dolga, predvidoma 20 do 30 let. Čeprav se izvedenec do obsega zmanjšanosti revidentove življenjske aktivnosti ni opredelil v odstotku, revident meni, da je podana vsaj 50 % zmanjšanost njegove življenjske aktivnosti, poleg tega pa je pričakovati še stopnjevanje težav v smislu poslabšanja gibljivosti ter stopnjevanja bolečin, česar pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo v zadostni meri. Očitka pritožbenemu sodišču o prenizki odmeri odškodnine za pretrpljeni strah in duševne bolečine za skaženost revident ni obrazložil. Stališče, da je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi odmerilo prenizko odškodnino glede na primerljive odškodninske zadeve, revident utemeljuje z zadevami Vrhovnega sodišča II Ips 494/97, II Ips 608/2000, II Ips 94/93, II Ips 569/92, II Ips 104/98I, II Ips 267/99, II Ips 585/95, II Ips 464/97, II Ips 416/2000. 5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusilo sodbo sodišča druge stopnje samo glede dopuščenega vprašanja.

8. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine sodišče upošteva sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

9. Iz ugotovitev prvo in drugostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnik – fizični delavec, ob nezgodi star 45 let – dne 14. 9. 2012 pri delu na gradbišču padel z višine 4 do 5 metrov na betonska tla z levim delom telesa in utrpel več zlomov vzdolž leve strani (odprti zlom v predelu levega komolca, in sicer končnega dela leve nadlahtnice, z več odlomki, ki so bili premaknjeni; večdelni zlom končnega dela leve koželjnice; zlom levega kolka in leve sramnične kosti) in popolno strganje mišic leve rame. Poškodbe so mu pustile trajna prikrajšanja v smislu manjše gibljivosti obeh levih okončin in izgube njune moči. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 20.000,00 EUR, za strah 3.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.400,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 23.000,00 EUR, skupaj torej 47.900,00 EUR. Tožniku je nato ob upoštevanju 10 % soprispevka k nastanku škode in že plačanega revaloriziranega zneska 36.599,00 EUR prisodilo še 6.611,00 EUR. Sodišče druge stopnje je odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 2.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja telesne aktivnosti za 1.000,00 EUR ter tako ocenilo, da pravična odškodnina za celotno pretrpljeno nepremoženjsko škodo znaša 50.900,00 EUR (kar predstavlja 48 povprečnih neto mesečnih plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka in izplačane odškodnine je tako znesek, ki ga je toženka dolžna še plačati tožniku zvišalo na 9.211,00 EUR.

10. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilno revidentovo stališče, da glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o intenzivnosti telesnih poškodb, trajanju telesnih bolečin, med zdravljenjem pretrpljenih nevšečnosti ter zmanjšanju revidentove življenjske aktivnosti prisojena odškodnina ni v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ in tudi ne v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Pri tem opozarja, da se revident pri primerjavi sklicuje zgolj na starejše odločbe Vrhovnega sodišča (do vključno leta 2000), ki ne omogočajo več ustrezne primerjave, vendar tudi novejše primerljive odločbe kažejo na neustreznost višine teh odmer, in sicer tako po posameznih škodnih postavkah, kot tudi glede njihove skupne določitve, le da ne v takšni meri, kot prikazuje revident (na primer zadeve II Ips 285/2012, II Ips 273/2013, II Ips 281/2014, II Ips 775/2007, II Ips 862/2008). Primerjava odmer skupne odškodnine v odločbah revizijskega sodišča pokaže namreč, da je višina skupne odškodnine, ki jo je v obravnavanem primeru določilo pritožbeno sodišče (48 povprečnih neto plač), enaka višini, ki jo revizijsko sodišče priznava v primerih, ko oškodovanec utrpi milejše škodne posledice (II Ips 285/2012, II Ips 862/2008).

11. Po oceni revizijskega sodišča pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ni v zadostni meri upoštevalo trajanja revidentovega zdravljenja (dve leti) in dolžino njegove hospitalizacije (150 dni), ki sta bila posledica več hudih poškodb (Fisher IV) ter zapletov med zdravljenjem. Revident je namreč poleg operativne naravnave leve koželjnice in levega kolka utrpel kar trikratno kirurško oskrbo na levem komolcu. Posledično je trpel številne kontrolne preglede, dolgotrajnejšo postoperativno in diagnostično obdelavo ter fizikalno terapijo, prejemal je več vrst zdravil, tri mesece je uporabljal bergle in en mesec je nosil mavčno longeto. Ves čas dolgotrajnega zdravljenja je trpel tudi tesne bolečine: sprva hude stalne bolečine, ki jih je trpel pet dni, in občasne, ki jih je trpel do tri mesece, nato zmerne hude telesne bolečine pretežno stalne do enega meseca ter občasne do treh mesecev, vse čas pa je trpel lahke občasne bolečine, ki jih še vedno trpi in jih bo tudi v prihodnosti. Zato je revizijsko sodišče ocenilo, da pravična odškodnina iz tega naslova znaša 27.000 EUR.

12. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo individualnih okoliščin tožnikovega primera. Škodni dogodek je oškodovancu pustil trajna prikrajšanja na poklicnem, zasebnem in prostočasnem področju, ki se kažejo v omejenosti gibljivosti levih okončin (revident trpi za 55 % omejeno gibljivost leve rame, 50 % omejeno gibljivost levega komolca, 21 % omejeno gibljivost levega zapestja in 26 % omejeno gibljivost levega kolka), slabši moči mišic leve roke in noge, bolečinah ponoči in ob poslabšanju vremena ter mravljinčenju. Revident je omejen pri počepanju, sedenju, dolgotrajni hoji, plezanju, premagovanju neravnin, koordinaciji, moči okončin, dvigovanju itd. Postal je invalid III. kategorije in je sposoben le še za dela, ki ne zahtevajo daljše hoje, stanja, grobe in fine moči levice, stalnih gibov v zapestju in komolcu. Zaradi omejitev je težko zaposljiv oz. se dejansko ne more zaposliti in ne početi stvari, ki jih je počel pred nesrečo: ne more več obdelovati vrta, voziti tovornega vozila, hitro se utrudi, šepa, pri hoji bi moral uporabljati bergle. Zaradi navedenega se počuti prizadet in nekoristen. Po oceni revizijskega sodišča je zato primerna odškodnina za revidentove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 29.000,00 EUR. Treba je namreč upoštevati, da tožnik kljub temu, da je z določenimi prilagoditvami sposoben opravljati delo s polnim delovnim časom, mizarskih, tesarskih ali zidarskih dela, za katera se je usposobil in jih opravljal pred škodnim dogodkom, ne more več opravljati in zato ostaja nezaposlen. Poleg tega ima revident, ki mu je poškodba trajno prizadela gibljivost sklepnih predelov levega komolca, zapestja in kolka ter izgubo moči mišic leve roke in noge, prizadeti obe okončini na levi strani, ki je povrhu še njegova dominantna stran.

13. Ker revident ni pojasnil zakaj oziroma v čem naj bi pritožbeno sodišče pri določitvi višine odškodnine za pretrpljeni strah in skaženost ravnalo nezakonito, revizijsko sodišče v odločitev sodišča o višini odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode ni posegalo. Sicer pa je revident s svojim zahtevkom za pretrpljeni strah v celoti uspel že na prvi stopnji, kar je pritožbeno sodišče potrdilo.

14. Ob upoštevanju vseh navedenih konkretnih okoliščin revidentovega primera, ob upoštevanju določenih odškodnin za podobne vrste škode, ki jih priznava sodna praksa, ter ob upoštevanju razmerij med prisojenimi odškodninami v primerih z milejšimi in hujšimi škodnimi posledicami, je revizijsko sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo tako zvišalo za 10.000,00 EUR skupaj na 60.900,00 EUR in ob upoštevanju revidentovega nespornega 10 % soprispevka k nastali škodi (6.090,00 EUR) in valorizirane že izplačane odškodnine (36.599,00 EUR) odločilo, da mora tožena stranka tožniku plačati še 18.211,00 EUR. Tako je reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških postopka. Glede na zvišanje prisojene odškodnine v revizijskem postopku je uspeh tožnika v pravdi sedaj 36 %, uspeh toženke pa 64 %. Upoštevajoč stroške, ki jih je strankama priznalo sodišče prve stopnje, tožniku v znesku 2.623,98 EUR (47. točka obrazložitve) in toženki v znesku 374,96 EUR (49. točka obrazložitve), je tožnik upravičen do povrnitve 944,63 EUR, toženka pa 239,97 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sedaj toženka dolžna tožniku povrniti 704,66 EUR pravdnih stroškov. Revizijsko sodišče je obdržalo odločitev o stroških pritožbenega sodišča (odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je odpadla, ker stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zaradi neuspeha s svojo pritožbo pa tožnica sama trpi svoje stroške postopka; prvi odstavek 154. člena). Odpadla je tudi odločitev o stroških revizijskega postopka: revident povrnitve revizijskih stroškov ni zahteval, tožena stranka pa na revizijo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - Zodv-C).