Jedro

Sodelovanje policista pri intervenciji v določenih okoliščinah pomeni opravljanje dela s povečano nevarnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 18/2014 z dne 10. 9. 2014 v zvezi s sklepom o popravi z dne 15. 10. 2014 odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 29. 7. 2012. Tega dne je bil tožnik telesno poškodovan, ko je kot policist sodeloval v intervenciji zaradi kršenja javnega reda in miru s strani Ž. G. Ker se je Ž. G. fizično upiral intervenciji policistov, je povzročil padec obeh policistov in tožnik je utrpel manjše poškodbe in sicer poškodbo, kot udarnino levega komolca in levega kolena. Na podlagi izvedenih dokazov pa je ugotovilo, da je bil povzročitelj nadpovprečno fizično močan, njegovo dejanje je bilo podkrepljeno z agresivnostjo in alkoholiziranostjo, zato ga policista kljub uporabljenemu strokovnemu prijemu nista mogla obvladati, kar vse je sodišču prve stopnje nudilo podlago za zaključek, da gre za elemente povečane nevarnosti in je zato po oceni sodišča za škodo, ki jo je tožnik zadobil kot policist pri intervenciji objektivno odgovoren zavarovanec tožene stranke. Kot materialnopravno podlago za odločitev pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbe člena 149 in 150 OZ, in sicer 149. člen OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. 150. člen OZ pa določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe prezrlo okoliščino, ki jo je tožena stranka navajala tekom postopka na prvi stopnji in sicer, da so na dan škodnega dogodka dne 29. 7. 2012 naloge patruliranja na javni prireditvi gasilske veselice v M. opravljali trije policisti in po zaprosilu reditelja za posredovanje so vsi trije odšli do točilnega pulta, kjer se je nahajal kršitelj. Sodba v pretežni meri govori o intervenciji zgolj dveh policistov, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami dokaznega postopka in zato vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Po pravilnem povzemanju vsebine listin dokaznega postopka je dejstvo, da so bili obravnavanega dne na kraju dogodka prisotni trije policisti in ena mladoletna vinjena oseba, nad katero se je hkrati s strani dveh strokovno usposobljenih in šolanih policistov izvajala intervencija. Na kraju dogodka so se nahajali tudi številni obiskovalci prireditve, ki pa se v intervencijo niso vmešali. Sodišče je tudi napačno povzelo dogajanje ob točilnem pultu, ko so h kršitelju pristopili vsi trije policisti. Zaradi udarca G. pa je bil D. že na tleh, tožnik in priča pa sta pristopila do G. in ga skušala opozoriti, naj preneha in se odstrani, to pa ne drži, saj iz uradnega zaznamka o uporabi prisilnih sredstev z dne 29. 7. 2012 izhaja, da je ob prihodu policistov k točilnemu pultu, kamor so bili napoteni s strani reditelja, J. D. že ležal ob točilnem pultu na tleh, vinjeni kršitelj pa je nad njim krilil z rokami ter vpil. Kršitelj tako ob prihodu policistov D. ni pretepal, udarjal ampak je zgolj krilil nad njim. Tožena stranka meni, da so materialnopravno zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da gre v navedenem primeru za objektivno odgovornost po določbah člena 149 in 150 OZ. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo velikost in težo v fizični kontakt vpletenih udeležencev. Sodišče pa je nerazumljivo izpostavilo nadpovprečno fizično moč kršitelja, podkrepljeno z agresivnostjo in alkoholiziranostjo, pri čemer pa z ničemer ne pojasni in obrazloži svojega stališča glede nadpovprečne fizične moči kršitelja, medtem, ko tudi predhodna izvajanja po prepričanju tožene stranke tega ne potrjujeta. Policista sta bila ustrezno usposobljena in natrenirana, medtem ko kršitelj ni bil vešč nobene borilne veščine, zato se tožena stranka ne strinja z zaključki sodišča o nadpovprečni fizični moči kršitelja v primerjavi s fizično močjo policistov. Sodna praksa intervencij na splošno ne šteje za nevarno dejavnost, temveč vsak primer oceni glede na okoliščine. Vrhovno sodišče RS se je tudi jasno opredelilo v zadevi II Ips 206/2011, da izvajanje intervencije in izvajanje dejanja prisilnega ukrepa zoper vinjeno osebo ni podlaga objektivne odgovornosti, v kolikor niso podane posebne okoliščine, ki dejavnost napravijo nevarno. Tožena stranka je prepričana, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka, konkretne intervencije, ki so jo izvajali tožnik, policist L. in policist M., ni mogoče obravnavati kot nevarno dejavnost, saj okoliščine primera tega ne opravičujejo. Izvajanje prisilnega ukrepa za posebej šolanega policista sama po sebi ni nevarna dejavnost, kajti že samo po sebi se predpostavlja nek odpor kršitelja. Policisti so bili dolžni ukrepati na veselici v množici obiskovalcev, zato to dejstvo ni spremenilo okoliščin dogodka do te mere, da je bilo intervencijo mogoče označiti kot nevarno dejavnost, saj ostali obiskovalci prireditve niso izkazovali agresije in se niso vmešavali v intervencijo. Odpor G. je bil lahko pričakovan, saj je bil vidno pijan in agresiven, opisana situacija za tožnika in za njegova sodelavca policista, ki so izurjeni za take in podobne primer in še celo hujše primere upiranja, ni predstavljalo večjega rizika od običajnega in pričakovanega v tem poklicu in okoliščina nadpovprečna fizična moč kršitelja, podkrepljena z alkoholiziranostjo in agresivnostjo in dolžnost ukrepanja policistov v gneči na veselici, s katerim prvostopenjsko sodišče utemeljuje konkretno policijsko intervencijo kot nevarno dejavnost, na sam potek intervencije niso imele takšnega vpliva, da bi zaradi njih intervencija postala nevarna. Posamezne zatrjevane okoliščine pa v dokaznem postopku tudi niso bile izkazane. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke pritožbena razlaga očitana kršitev določb ZPP in zmotna uporaba materialnega prava nista podana. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tretji policist v posredovanju varoval intervencijo pred morebitnim vpletanjem tretjih ljudi v postopek, kar je popolnoma v skladu s pravili postopanja in je to ustaljena praksa policistov. Tretji policist je imel v konkretnem primeru drugačno vlogo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zaradi kršitve javnega reda in miru sta policista na prireditvenem prostoru pristopila do kršitelja, ko se je pretep še odvijal. Že to dejstvo je samo po sebi pomenilo, da gre za okoliščine s povečano nevarnostjo. Kršitelja sta pozvala, da preneha s kršitvijo, česar pa kršitelj ni upošteval. Kršitelj je sam izpovedal, da je policista L. zgrabil za majico in ga vrgel pred šank, s tem so bili podani vsi pogoji za uporabo prisilnih sredstev, ki sta jih policista tudi zakonito uporabila. Kršitelj se je skušal prijema policistov otresti tako, da je zgrabil oba policista, nato pa so kršitelj in oba policista padli po tleh in ob tem je prišlo do poškodbe tožnika. Kršitelj ni upošteval navodil policistov, policista L. je tudi napadel in ga prijel, nadaljnji napad nanj pa je preprečil prav tožnik. Pomembna pa je tudi razlika v teži kršitelja in policistov, predvsem telesna teža kršitelja pomeni, da se je kršitelj lažje uprl in je bil težje obvladljiv, kar pa je v dodatnih okoliščinah javne prireditve z veliko udeleženci in omejena uporaba prisilnih sredstev, agresiven in alkoholiziran kršitelj, ki se je aktivno upiral in celo napadel policista, kar vse je vsekakor pomenilo, da je šlo za nevarno dejavnost. Policijska intervencija v okoliščinah, opisanih v sodbi sodišča prve stopnje je nepredvidljiv dogodek, ker kljub vsej potrebni previdnosti in strokovnosti nikoli ni mogoče izključiti poškodb. Tudi sodna praksa je v tej zvezi enotna. Delo policista samo po sebi sicer res ne predstavlja nevarne dejavnosti, lahko pa postane nevarno glede na vse konkretne okoliščine škodnega primera in glede na konkretna opravila in zadolžitve policistov. Primer iz sodne prakse, ki ga v pritožbi navaja tožena stranka II Ips 206/2011 je za obravnavano zadevo neprimerljiv. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podan očitani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14 in 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je korektno in pravilno v sodbo povzelo izpovedi tako kršitelja, tožnika in tudi izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo tudi vlogo T. M., to je tretjega policista, ki je varoval kraj kršitve javnega reda in miru, kajti obstajala je nevarnost, da ne bi kdo izmed obiskovalcev, katerih je bilo od 100 do 200 “sodeloval” pri intervenciji. Ravno iz tega razloga povečane nevarnosti, da bi tretje osebe sodelovale pri intervenciji, je tretji policist dejansko varoval druga dva policista, katera sta neposredno pristopila k intervenciji do kršitelja Ž. G. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče vloge tretjega policista ni ocenilo kot takšne, ki je bila potrebna zaradi povečane nevarnosti v konkretni situaciji, saj je šlo za intervencijo na javnem kraju, kjer je bilo prisotnih 100 do 200 ljudi in je tretji policist dejansko moral varovati ostala dva policista pred nevarnostjo vpletanja drugih oseb v intervencijo.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo nastalo situacijo pred točilnim pultom, v katero sta s svojo intervencijo posegla oba policista. Tožnik in drugi policist sta zaslišana navajala, da sta, ko sta videla, da se pretep še odvija, pristopila do G. in ga skušala opozoriti, naj preneha in se odstrani, ta pa po lastnih navedbah tega ni slišal. Sodišče prve stopnje je to situacijo povezalo tudi s poročilom PU Celje, službe direktorja z dne 26. 9. 2012, iz katere izhaja, da je bila uporaba prisilnih sredstev glede na upiranje Ž. G. zakonita in potrebna ter strokovna, saj kršitelj kljub pozivu ni hotel zapustiti prireditvenega prostora ter oditi do intervencijskega vozila, da bi tam bil opravljen nadaljnji postopek. Uporabljena je bila fizična sila s prijemom, potiskanjem ter uporabo lisic kot sredstvo za vklepanje in vezanje, nato pa pridržanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo konkretno situacijo v smislu obstoja nevarne situacije in s tem opravljanja nevarne dejavnosti s strani policistov, katera sta morala opraviti intervencijo glede na to, da sta izpovedala, da se pretep še odvija, torej da je G. še vršil pretep nad D. Dejanski in pravni zaključek sodišča prve stopnje je tako pravilen in izhaja iz pravilne dokazne ocene izpovedi vseh udeležencev v škodnem dogodku. Pravilna je tudi dokazna ocena in zaključek sodišče prve stopnje, da sta tožnik in drugi policist morala imeti stik z agresivnim in vinjenim kršiteljem in pri tem delovati v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da policista reakcij kršitelja nista mogla obvladovati, saj je bil vinjen in agresiven ter težji od policistov in je zato delo v takšnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost. Da je bil G. pod vplivom alkohola, je le-ta sam priznal, tožnik in priča L. sta pri oceni G. alkoholiziranosti ugotavljala, da je bil v stanju, ko alkohol poveča agresivnost, sodišče pa je podatke o višini in telesni teži vseh udeležencev pridobilo na podlagi izpovedi le-teh. Zaključek sodišča o nadpovprečni fizični moči kršitelja pa izhaja iz samega načina nastanka poškodbe, saj je Ž. G. s silo povzročil padec obeh policistov in samega sebe, pri tem si je tožnik poškodoval roko in komolec. Kršitelj je bil torej fizično sposoben takšnega upiranja, da sta policista, katera sta prijemala kršitelja, skupaj z njim padla po tleh in to zaradi fizičnega odpora kršitelja.

7. Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je G. pri intervenciji skušal odvrniti prijem policistov, nakar sta ga onadva zgrabila za roke, nakar je G. z desno roko prijel tožnik, tožnik je nekako hotel rešiti L., nato pa sta ga oba prijela za roke in ko se je še bolj aktivno uprl in krilil z rokami, so vsi trije padli čez mize in ob dejstvu, da sta policista delovala v gneči in na veselici in v izogib splošnemu pretepu, takšna situacija pomeni, da gre za elemente povečane nevarnosti in je zato po zaključku sodišča druge stopnje pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel škodo, ki jo je zadobil kot policist pri intervenciji s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da gre za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, katero je opravljal glede na konkretne okoliščine tožnik in, da za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, to pa je zavarovanec tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 149 in 150 OZ. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da sodna praksa intervencij na splošno ne šteje za nevarno dejavnost, strinja pa se s tem, da je potrebno vsak primer oceniti glede na okoliščine primera. Nadpovprečna fizična moč, podkrepljena z nezmožnostjo obvladovanja kršitelja, ki ga policista kljub uporabljenemu strokovnemu prijemu nista mogla obvladati, ter dejstvo, da sta bila policista dolžna ukrepati, nudijo podlago za zaključek, da konkretna situacija vsebuje elemente povečane nevarnosti.(1) Stik policista oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem pri opravljanju na primer redne kontrole prometa, predstavlja nevarno dejavnost.(2) V okoliščinah, v katerih je policist po službeni dolžnosti moral imeti stik z agresivnim in vinjenim kršiteljem in je pri tem moral delovati v okviru omejitev, ki jih predpisuje Pravilnik o policijskih pooblastilih, je bil tožnik v večji nevarnosti nastanka škode, ker vseh reakcij kršitelja ni mogoče obvladati, ne da bi kršil Pravilnik o policijskih pooblastilih, zato je delo v takšnih okoliščinah predstavljalo nevarno dejavnost.(3) Ti primerljivi primeri iz sodne prakse utemeljujejo materialno pravni zaključek, da je delo tožnika predstavljalo, v konkretni intervenciji, nevarno dejavnost. 9. Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru imelo dovolj podlage, da je izdalo vmesno sodbo, po določbi člena 315 ZPP. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je glede podlage stvar zrela za odločitev in je zato pravilno sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tako obstoj nevarne dejavnosti, katero je v konkretnih primerih izvajal tožnik, zadobil je škodo v obliki poškodovanja levega komolca in leve noge in ne gre za zanemarljivo škodo, ta škoda pa izvira iz nevarne dejavnosti. Sodišče druge stopnje je ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere v pritožbi očita tožena stranka, pripetile pa se mu tudi niso tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Glede na to, da se s pritožbo izpodbija vmesna sodba in pravdni uspeh pravdnih strank še ni dokončen, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in tožene stranke pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSL II Cp 1900/2013 z dne 13. 11. 2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSL II Cp 3036/2012 z dne 15. 5. 2013. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VSL II Cp 2059/2013 z dne 8. 1. 2014.