Jedro

Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval profesor, ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, kar vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca. Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil dan prepozno. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar tožnik sestavi ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni. Sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno, saj dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki. Zato je tožnikov predlog za izločitev izvedenca v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP zakonito zavržen.

Iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela. Pri njem ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, saj je zmožen za določena dela z omejitvami. Tožnik je končal osnovno šolo in se nato priučil za monterja centralne kurjave, v okviru katerega lahko opravlja dela. V okviru teh del je opravljal tudi fizično nezahtevna dela, za katera je še sedaj sposoben, zato pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela. Zato je podana tožnikova dejanska zmožnost dela v njegovem poklicu za druga dela. Tožnik je tako invalid III. kategorije invalidnosti, njegov zahtevek, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izločitev člana izvedenskega organa prof. dr. A.A., dr. med. spec. ortopeda ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 6. 2009 in št. ... z dne 16. 4. 2009 ter da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami ter odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik. Glede izločitve izvedenca meni, da bi se moral izvedenec že sam izločiti, saj je sodeloval v izvensodnem postopku, ko je ocenil tožnikovo stopnjo invalidnosti po naročilu in proti plačilu toženke ter je tako podan dvom o nepristranskosti izvedenca. Meni, da zavrnitev zahteve s strani sodišča predstavlja procesno strogost, ki je značilna za pravdne postopke in se v socialnem sporu ne bi smela uporabiti ter tako zavrženje zahteve tožnika za izločitev ne predstavlja poštenega procesnega vodenja v smislu določbe člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Je pa odločitev tudi nepravilna zaradi dejstva, ker je tožnik izločitev izvedenca uveljavljal pravočasno, po pridobitvi dopolnitve izvedenskega mnenja, saj ni mogel pričakovati, da bo isti izvedenec sodeloval pri dopolnitvi izvedenskega mnenja, ker je bilo izvedensko mnenje zaupano instituciji, to je komisiji za izdelavo izvedenskih mnenj in ne posameznim izvedencem. To pomeni, da bi lahko dopolnitev izvedenskega mnenja izdelala navedena komisija tudi v drugačni sestavi. Zahteva je lahko podana pravočasno in bi ji sodišče, v smislu poštenega sojenja moralo ugoditi, ne pa iskati procesno argumentacijo za zavrnitev. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki ga je tožnik podal v 4. pripravljalni vlogi, v kateri je predlagal dopolnitev mnenja zaradi podaje določnega mnenja komisije glede vprašanja stopnje zmanjšanja tožnikovih delovnih zmožnosti pri poklicu ?monterja centralne kurjave?. Sodišče je izvedbo tega dokaza zavrnilo, razumnih razlogov za takšno odločitev ni podalo. Navedlo je zgolj, da je takšen dokazni predlog zavrnilo, ker je tožnik podal prepozno predlog za izločitev navedenega izvedenca iz izvedenske komisije. Glede tožbenega zahtevka tožnika se sodišče v razlogih sodbe ni določno opredelilo do zakonskega pojma ?poklic? tožnika, ampak je v razlogih sodbe zgolj ponovilo navedbe iz mnenja izvedenske komisije. Sodišče ponavlja ugotovitve izvedenskega mnenja tudi glede zmožnosti za dela, ki jih je tožnik sposoben opravljati, pri tem pa gre za ponujena ?hipotetična dela?, za katera tožnik nima ustrezne strokovne izobrazbe, dodatne usposobljenosti ali delovnih izkušenj, saj drugega kot dela na delovnem mestu monter centralne kurjave v času zaposlitve ni opravljal. Poklice, kot jih navaja izvedensko mnenje in povzema sodišče, standarda klasifikacija poklicev ne pozna. Pri opredeljevanju pojma poklica v smislu določbe člena 60/III ZPIZ-1 ni mogoče izhajati zgolj iz določenih del, pojem poklica je potrebno ugotavljati v smislu pojma drugega delovnega mesta, ne le dela del nekega delovnega mesta (poklica), kakor to navaja ustavna sodnica mag. B.B. v obrazložitvi v svojem pritrdilnem ločenem mnenju odločitve Ustavnega sodišča pod opr. št. U-I-40/09. Tudi Vrhovno sodišče je v ugodeni reviziji navedlo, da je pravno relevantno dejstvo, v predmetnem socialnem sporu, za koliko je zmanjšana delovna zmožnost za opravljanje poklica monter centralne kurjave. Pritožba nadalje meni, da so razlogi sodbe v nasprotju z odločitvijo sodišča, ker prvostopno sodišče v razlogih napadene sodbe povzema ugotovitev temeljnega izvedenskega mnenja, da tožnik ni več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu priučen monter centralne kurjave, če pa se šteje, da je tožnik še vedno, kljub omejeni delovni zmožnosti sposoben za fizično nezahtevna navedena dela, pa so ti razlogi nejasni, tako da jih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri opredeljevanju zakonskega pojma poklic. Sodišče tudi ponavlja obrazložitev dopolnitve izvedenskega mnenja, da med zdravstvenimi izvidi tožnika ni izvida psihiatra ali psihologa, ki bi opozoril, da tožnik ne bi bil zmožen enostavnega uvajanja v novo - psihofizično nezahtevno delo. Takšen zaključek izvedenskega mnenja zgolj potrjuje dosedanje ugovore tožnika o pristranosti tega mnenja, ki mu sodišče nekritično, v celoti, sledi v nasprotju s preiskovalnim načelom ter načelom materialne resnice. Tožnik meni, da je odločitev sodišča tudi v nasprotju z meddržavnim Sporazumom o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Tožnik je bil v Republiki Hrvaški invalidsko upokojen zaradi nezmožnosti upravljanja poklicnega oziroma pridobitnega dela. Odločitev toženke in sodišča v zvezi s tožnikom je torej v nasprotju z odločitvijo istovrstnega zavarovalnega zavoda v sosednji državi in v nasprotju z določilom člena 24 Sporazuma v smislu upoštevanja dejstev oziroma v smislu izenačenosti pravnih dejstev, ki bi jih po mnenju tožnika morala Republika Slovenija upoštevati glede na odločitev v Republiki Hrvaški v zvezi z invalidsko upokojitvijo tožnika. V zvezi s tem je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, obenem pa tožnika prikrajšalo v njegovi ustavni pravici do socialne varnosti v smislu določbe 50. člena Ustave RS. Pri tožniku je potrebno upoštevati tudi relevantno dejstvo, da živi v Republiki Hrvaški (par kilometrov od slovenske meje), da je hrvaški državljan in da se zaradi teh dejstev ne more prijaviti kot brezposelna oseba pri pristojnem uradu za delo v naši državi. V Republiki Hrvaški je tožnik upokojen, zaradi česar je tudi v tej državi takšna prijava z njegovim statusom nezdružljiva, kar pomeni, da tožnik kljub priznanemu statusu invalida III. kategorije v Republiki Sloveniji ni upravičen do nobenih prejemkov in je tako prikrajšan v primerjavi z našimi državljani v svojih pravicah iz socialnega zavarovanja, čeprav je večinski del svoje delovne dobe bil zaposlen v naši državi, v kateri je tudi plačeval ustrezne prispevke iz naslova invalidsko - pokojninskega zavarovanja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 17. 6. 2009, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enotes C. št. ... z dne 16. 4. 2009. S slednjo je toženka odločila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 3. 2008 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

**K sklepu:** Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval prof. dr. A.A., ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, saj je menil, da to dejstvo vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca in je s tem podan izločitveni razlog. V zvezi s tem pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil predlog tožnika za izločitev člana izvedenskega organa dan prepozno. V predmetni zadevi je sodišče v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa, ki ga je podal 1. 4. 2011. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar sestavi tožnik ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni, skladno z napotki Vrhovnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno. Logičen je zaključek sodišča prve stopnje, da dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki, saj samo dopolnjuje že v podano izvedensko mnenje. Tako je bilo tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ko je predlog tožnika, v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP, kot prepozen zavrglo, pravilno. Pritožbeno sodišče tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje iskalo le procesno argumentacijo in da bi moralo predlogu zaradi poštenega sojenja ugoditi. ZDSS-1 glede izločitve nima posebnih določb ter se tako, v skladu z 19. členom ZDSS-1, uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (ZPP).

**K sodbi:** Sodišče prve stopnje je pridobilo dopolnilno mnenje v okviru katerega je izvedenski organ podal mnenje za koliko je tožnikova delovnazmožnost za njegov poklic zmanjšana. Glede dopolnitve izvedenskega mnenja v drugačni sestavi je sodišče prve stopnje, v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga tako glede zaslišanja tožnika (ker je ocenilo, da njegova izpoved k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla) in tudi glede zavrnitve dokaznega predloga z dopolnitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v kateri ne bi sodeloval prof. dr. A.A. iz razloga, ker je bil takšen predlog za izločitev izvedenca podan prepozno. Pritožbeno sodišče pa ne more slediti pritožbeni navedbi, da na vprašanje glede stopnje zmanjšanja tožnikovih delovnih zmožnosti pri poklicu monter centralne kurjave, izvedenska komisija odgovora v dopolnilnem mnenju ni podala (stran 4 in 5 dopolnilnega mnenja).

Pritožba napada pravilnost izpodbijane sodbe glede razlage in uporabe zakonskega pojma poklica pri definiciji invalidnosti v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). Ta v drugem odstavku določa, da se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: - I. kategorija - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija - če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

ZPIZ-1 v tretjem odstavku 60. člena definira ?svoj poklic? kot delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za pritožnika je ugotovljeno, da ne more več delati kot priučen monter centralne kurjave, kar pomeni njegovo zmožnost dela glede na prvi del definicije ?svojega poklica?. V drugem delu definicije poklica je zahtevano preverjanje zmožnosti za delo glede na zavarovančevo strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba upoštevati dela, ki jih je zavarovanec v času zavarovanja opravljal in tudi v okviru tega oceniti zmožnosti za drugo delo po tretjem odstavku 60. člena ZPIZ-1 zapolniti tudi s presojo vpliva teh del in opravil na dejansko delovno zmožnost zavarovanca.

Pritožnik je kot priučen monter centralne kurjave opravljal opravila priprave materiala in orodja, razna montažna dela (montaža gradbenega odra, montiranje cevi, radiatorjev, peči, grelnikov vode, razteznih posod), prenašal material, orodja, razna bremena, vrtal, varil in opravljal vsa druga v zvezi s tem.

Iz mnenja izvedenskega organa določno izhaja, da je pritožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela kot so enostavna finomehanična dela, posluževanje enostavnih strojev, prebiranje, sortiranje, sestavljanje, delo varovanja, kurirska dela in da za ta dela ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela, ki vključujejo tudi elemente pritožnikovega dosedanjega dela.

Pri tožniku po izvedenskem mnenju, ki je skladno z zdravstveno dokumentacijo in tudi s predsodnimi upravnimi izvedenskimi mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje tožene stranke, ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, saj je zmožen za določena dela s predlaganimi omejitvami: izmenoma stoje in sede, brez vsiljenega tempa in ritma dela, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg (ne nad višino ramen), le občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice in le z občasnim pripogibanjem. Navedeno je posledica tega, da je pri tožniku ugotovljeno stanje po operaciji hernije diskusa, kronična lumboischialgična bolečinska simptomatika z omejeno gibljivostjo ledvene hrbtenice, ki jo zdravi pri fiziatru in zaradi tega občasno jemlje analgetike, pri tožniku je ugotovljena rahla omejena gibljivost vratne hrbtenice, radikulopatija L4 in L5, v letu 2007 pa je CT pokazal degenerativne spremembe ledvene hrbtenice s stenozo spinalnega kanala. Gibljivost aksialnega skeleta je še dokaj dobro ohranjena brez signifikantnega nevrološkega deficita, gibljivost ostalih sklepov pa letom primerna, kar zahteva razbremenitve, ki pomenijo, da naj fizično ne obremenjuje ledvene hrbtenice.

Upoštevajoč navedeno, pritožbeno sodišče šteje, da je tako ob celostni presoji poklica v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 glede na to, da je pritožnik končal osnovno šolo in se nato priučil za monterja centralne kurjave, v okviru katerega opravlja dela, navedena spredaj in je v okviru teh del opravljal tudi fizično nezahtevna dela, za katera je še sedaj sposoben, kakor to izhaja iz podanega izvedenskega mnenja, za to pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela, da je podana pritožnikova dejanska zmožnost dela v njegovem poklicu za druga (zgoraj navedena) dela.

Z navedenimi dodatnimi pojasnili k obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče zaključuje, da so v posledici navedenega neutemeljene pritožbene navedbe v smeri tega, da se sodišče ni opredelilo do pojma poklica tožnika, da je tožnik v tem delu prikrajšan za primerno obrazloženo sodno odločbo, ter da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zgolj nekritično sledilo izvedenskemu mnenju.

Dejstvo, da tožnik živi v Republiki Hrvaški (par kilometrov o slovenske meje), da je hrvaški državljan, da je v Republiki Hrvaški upokojen in da se ne more prijaviti kot brezposelna oseba pri pristojnem uradu za delo v naši državi, na rešitev same zadeve ne vplivajo. Predmet presoje v predmetni zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V zvezi s tem se upošteva kot materialni predpis ZPIZ-1, ki pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine opredeljuje v 67. členu. Relevantne okoliščine v zvezi s tem so kategorija invalidnosti, zmožnost za drugo delo brez poklicne rehabilitacije in starost ter izpolnjevanje pogojev zavarovalne oziroma pokojninske dobe. V zvezi z zadnje naštetim se lahko uporabijo tudi določila Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ-Ur. l. RS - MP, št. 21/1997) glede seštevanja zavarovalnih dob (22. člen BHRSSZ). Citirani BHRSSZ pa ne določa, da bi morala ena pogodbenica upoštevati stopnjo oziroma kategorijo invalidnosti, ugotovljeno pri drugi pogodbenici pri priznavanju svojih pravic iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti 24. člen BHRSSZ glede upoštevanja dejstev tega zato ne določa. Pritožbeno sodišče se v preostalem v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi in sklepu sodišča prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 2. točko 365. člena ZPP oziroma v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba oziroma sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).