Jedro

Tožnik vedel, da je izvedenec sodeloval že pri osnovnem izvedenskem mnenju in je že takrat izvedel za izločitveni razlog, pa izločitve ni zahteval. Zahteva za izločitev, ki jo je podal šele kasneje v ponovnem sojenju, pa je prepozna.

Tožnik sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi za poklic štelo tudi vsako posamezno fazo izvajanja del določenega delovnega mesta. Kaj takega iz obrazložitve ne izhaja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za izločitev člana izvedenskega organa prof. dr. V. A., dr. med. spec. ortopedije, ter zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 5088503 z dne 17. 6. 2009 in št. 2 5 5088503 z dne 16. 4. 2009 ter da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrglo tožnikovo zahtevo za izločitev izvedenca prof. dr. V. A. Izdelava osnovnega izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve je bila zaupana instituciji, in sicer Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju KFIM), ne pa posameznim izvedencem, zaradi česar naj tožnik ne bi mogel vedeti, da bo dopolnitev izvedenskega mnenja pripravil prof. dr. V. A., ne glede na to, da je ta sodeloval že pri podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Podana naj bi bila pristranskost navedenega izvedenca, saj je ta sodeloval v invalidski komisiji tožene stranke pri podaji mnenja za tožnika in bi tako moral že sam zahtevati izločitev iz sodnega postopka. Obrazložitev zavrženja tožnikove zahteve za izločitev izvedenca naj bi bila protispisna in nerazumna, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in kršena tožnikova ustavna pravica do primerno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave RS. Takšna procesna strogost naj bi bila značilna za pravdne postopke, ne pa za vodenje dokaznih postopkov v socialnih sporih. V slednjih naj bi bilo še vedno ohranjeno načelo materialne resnice in celo preiskovalno načelo. Zavrnitev tožbenega zahtevka naj bi temeljila predvsem na izvedenskem mnenju, ki naj bi bilo pridobljeno s kršitvijo tožnikovih pravic, zaradi česar naj bi sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 247. členom in 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP. Glede opredelitve pojma ?poklic? naj bi bila sodba sodišča druge stopnje nerazumljiva, saj naj ne bi bilo jasno, ali posamezne faze del na delovnem mestu monterja centralne kurjave, kot jih ugotavlja sodišče v 11. točki obrazložitve, predstavljajo dela, kot jih sodišče navaja v 12. točki obrazložitve v skladu s pridobljenim izvedenskim mnenjem. Sodišče naj bi pri razlagi pojma poklic zmotno uporabilo materialno pravo. Pri opredelitvi tega pojma naj ne bi bilo mogoče izhajati zgolj iz določenih del posameznega delovnega mesta, kot je to storilo sodišče, ampak je treba ta pojem razumeti v smislu drugega delovnega mesta. Nesporno naj bi bilo dejstvo, da je tožnik vse do upokojitve opravljal delo monterja centralne kurjave na podlagi priučitve in da nima nobene strokovne izobrazbe, dodatne usposobljenosti oziroma delovnih izkušenj za kakršnakoli druga dela. Sodbe v tem delu naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenci naj se ne bi opredelili do tožnikove preostale delovne zmožnosti za opravljanje posameznih delovnih opravil v okviru njegovega poklica - monter centralne kurjave - ampak so podali mnenje o njegovi procentualni zmanjšani delovni zmožnosti za določena fiktivna dela, ki jih tožnik ni nikoli opravljal. Odločitev sodišča naj bi bila tudi v nasprotju z meddržavnim Sporazumom o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/1997), saj bi morala Republika Slovenija upoštevati odločitev Republike Hrvaške v zvezi z invalidsko upokojitvijo tožnika.

4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Neutemeljen je tožnikov očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 247. členom in 6. točko prvega odstavka 70. člena ZPP, ko je zavrglo predlog tožnika za izločitev člana izvedenskega organa (KFIM), prof. dr. V. A., ker je slednji v tožnikovi zadevi sodeloval že v invalidski komisiji tožene stranke II. stopnje. V skladu z drugim in šestim odstavkom 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če zve stranka za razlog izločitve šele po tem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo.

6. Tožnik se je s sestavo izvedenskega organa, v katerem je sodeloval tudi sporni izvedenec, seznanil že najkasneje takrat, ko je prejel osnovno mnenje izvedenskega organa z dne 1. 4. 2011. Sestavi izvedenskega organa takrat ni nasprotoval in ni predlagal izločitve izvedenca. To je storil šele po prejemu dopolnilnega mnenja izvedenskega organa z dne 22. 8. 2013, ki ga je sodišče pridobilo v ponovnem sojenju. Šlo je zgolj za dopolnitev osnovnega mnenja, kjer je za pričakovati, da bo podano v isti sestavi. Pomembno je, da je tožnik vedel, da je ta izvedenec sodeloval že pri osnovnem izvedenskem mnenju in je že takrat izvedel za izločitveni razlog, pa izločitve ni zahteval. Zahteva za izločitev, ki jo je podal šele kasneje v ponovnem sojenju, pa je prepozna, zato jo je sodišče pravilno zavrglo na podlagi šestega odstavka 72. člena ZPP. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevane protispisnosti razlogov sodb nižjih sodišč v zvezi s tožnikovo zahtevo za izločitev izvedenca.

7. Tožnik navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, ko je zavrnilo dokazni predlog za njegovo zaslišanje. Kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka) se na revizijski stopnji lahko uveljavlja le, če je bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Te kršitve tožnik v pritožbi ni uveljavljal, zato do nje v postopku pred sodiščem druge stopnje ni moglo priti.

8. Glede navedbe, da so zaključki sodišča o tožnikovi preostali delovni zmožnosti za opravljanje svojega poklica ?v nasprotju z izvedenimi dokazi, razen z izvedenskim mnenjem,? zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da gre dejansko za nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. V reviziji so zatrjevane še nekatere druge postopkovne kršitve, vendar pa so nezadostno konkretizirane oziroma ni navedeno, katero določbo pravdnega postopka naj bi sodišče z zatrjevanim ravnanjem kršilo, zaradi česar jih ni bilo mogoče upoštevati.

10. Tožnik sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi za poklic štelo tudi vsako posamezno fazo izvajanja del določenega delovnega mesta. Kaj takega iz obrazložitve ne izhaja. V 10. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno navedlo, da je treba utemeljenost priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presojati celostno tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske, ne le teoretične usposobljenosti za drugo delo. Tudi v 14. točki obrazložitve navaja zgolj to, da je tožnik v okviru dosedanjega dela opravljal dela, za katera je še zdaj sposoben. Iz navedenega ni mogoče zaključiti, da je sodišče za poklic na splošno štelo tudi posamezno fazo določenega delovnega mesta.

11. Neutemeljen je očitek, da je odločitev sodišča v nasprotju z meddržavnim Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/1997) in bi morala Republika Slovenija upoštevati odločitev Republike Hrvaške v zvezi z invalidsko upokojitvijo tožnika, saj 6. in 24. člen navedenega sporazuma določata izenačenost pravnih dejstev oziroma upoštevanje dejstev. Pri vprašanju, ali je pri nekom nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti, gre za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretnem primeru je pomembno zgolj to, kako to vprašanje ureja slovenski predpis (konkretno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1), oziroma v katero kategorijo invalidnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodi tožnik na podlagi določb 60. člena ZPIZ-1. Izenačenost pravnih dejstev v smislu 6. člena sporazuma se nanaša na opravljanje določene dejavnosti ali obvezno zavarovanje, ki ima učinek na določene dajatve iz socialnega zavarovanja, upoštevanje dejstev na podlagi 24. člena sporazuma pa na zavarovalne dobe, zato se ne nanaša na tožnikov primer.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.