Jedro

Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je pravilno določena v znesku 7.500 EUR, kajti po nezgodi tožnik šepa in ima številne večje brazgotine po obeh spodnjih udih in v področju medenice.

Glede obsega tuje pomoči je bil zahtevek utemeljeno zavrnjen za obdobja, ko je bil tožnik hospitaliziran, saj mu je bila v tem obdobju zagotovljena tuja pomoč in nega v okviru institucij, zaradi česar pomoč družinskih članov ni bila objektivno potrebna.

Odškodninska terjatev iz naslova nepremoženjske škode zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda - kar je praviloma s koncem zdravljenja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi posledic prometne nesreče, do katere je prišlo 14. 12. 2015, ko je vanj na parkirišču trčila zavarovanka tožene stranke.

2. Sodišče prve stopnje je postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 35.000 EUR in glede zahtevka za plačilo 1.000 EUR odškodnine za premoženjsko škodo ustavilo (I. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 35.275 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016, 1.811,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 ter 163,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2016 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo nad zneskom 35.275 EUR do zneska 145.000 EUR, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov: 5.000 EUR od 21. 2. 2016 do 4. 3. 2016; 5.000 EUR od 21. 2. 2016 do 6. 7. 2016 in 35.000 od 21. 2. 2016 do 19. 9. 2016, zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova prevozov nad 163,54 EUR do 327,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči nad 1.811,09 EUR do 10.920 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožniku prisodi še 108.500 EUR odškodnine, 8.143,50 EUR odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči ter od prisojene odškodnine vtoževane zakonske zamudne obresti. Pritožnik obsežno povzema ugotovitve izvedencev in sodišča prve stopnje. Glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter prestanih neugodnosti, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika, meni, da bi mu moralo sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi odškodnino v celotni vtoževani višini. Zahtevano višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po pritožnikovem prepričanju narekuje tudi sodna praksa; sklicuje se na odločbi VS II Ips 52/97 in II Ips 73/97. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca travmatologa je prisojena odškodnina prenizka, saj so ugotovljene posledice nezgode za tožnika katastrofalne.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odmero odškodnine iz naslova dodatka za tujo pomoč in nego. Primarno ugovarja višini urne postavke za tujo pomoč, ki bi morala znašati 7 EUR in ne 5 EUR. Zmoten je zaključek sodišča, da tožniku ne pripada odškodnina za tujo pomoč in postrežbo v času hospitalizacije in rehabilitacije. Travmatolog je res navedel, da takšna pomoč v času hospitalizacij in rehabilitacij ni bila potrebna, bila pa je dobrodošla, poleg tega se je hči odjavila iz službe v Nemčiji in prišla v Slovenijo, kjer je tožniku ves čas hospitalizacij in tudi kasneje nudila pomoč. Napačen je zaključek sodišča, da obdobje od 4. 3. 2016 do 4. 4. 2016 predstavlja 31 dni. Gre za 32 dni, enako velja za obdobje od 29. 4. 2016 do 3. 6. 2016, ki zajema 36 in ne 35 dni. Tudi ne drži stališče sodišča, da je tožnik zahteval dodatek za tujo pomoč in postrežbo le za čas do 30. 6. 2016, saj je v prvem pripravljalnem spisu podal trditev, da je tudi po 30. 6. 3016 potreboval tujo pomoč in postrežbo. Izpodbija še odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo nad zneskom 22.750 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova skaženosti. Pri odločanju se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca travmatologa; upoštevaje njegovo mnenje pa toženka meni, da odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela presegati 22.000 EUR, odškodnina iz naslova skaženosti pa ne 5.000 EUR.

6. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Kot je razvidno iz gornjega povzetka pritožb, obe pravdni stranki sprejemata ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in vrsti tožnikovih poškodb, stopnji in trajanju telesnih bolečin ter nevšečnosti, trajnih posledicah ter zmanjšanju življenjske aktivnosti in duševnih bolečinah, ki so njihova posledica, skaženosti in strahu. V pritožbah izpodbijata odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo predvsem z vidika objektivne pogojenosti odškodnine, tožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo subjektivne okoliščine.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa prof. dr. D. D. ugotovilo, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel odprti zlom desne goleni, zlom leve goleni, serijski zlom 3. - 11. rebra desno, udarnino pljuč z vdorom zraka in krvi v desno prsno votlino, zlom prečnih izrastkov 1. - 5. ledvenega vretenca desno in 4. - 5. vretenca levo in retroperitonealni hematom, zlom obeh vej desne pubične kosti in zlom v področju levega križnično črevničnega sklepa z diastazo, zlom trtice in podhladitev. Opisano predstavlja zelo hudo poškodbo po Fisherjevi lestvici poškodb. Tožnik je bil šestkrat operiran v splošni in regionalni anesteziji (urgentna operacija obeh goleni, operacija medenice, nekrektomija s kritjem defekta z režnjem in kožnim presadkom, reosteosinteza desne goleni z IM žebljem, spongioplastika, OSM - ex). V bolnišici je bil hospitaliziran 71 dni (4 hospitalizacije), na Zavodu za rehabilitacijo se je stacionarno zdravil 54 dni, tri tedne je bil na stacionarni rehabilitaciji v X. toplicah. Štiri mesece je bil vezan na voziček; šest mesecev je uporabljal bergle. V prsno votlino je imel tri tedne vstavljeno drenažno cevko, ki je bila po odstranitvi speta s sponko. Ker mu je po namestitvi cevka izpadla, je bila ponovno nameščena. Približno 14 dni je imel vstavljen stalni urinski kateter, rane so bile po vsaki operaciji večkrat prevezane, šivi in sponke pa so bile odstranjene, 17 dni je imel nameščene infuzije, po katerih je dobival tekočine, pomirjevala, antiulkusno zaščito in antibiotike. Antibiotike je prejemal več tednov, antitrombotično zaščito skupaj 4 mesece. Vsaj 50 krat je bil RTG slikan, opravljena je bila CT preiskava celotnega telesa, 1 krat je bila opravljena UZ preiskava. Ves čas zdravljenja je 3 mesece redno, sicer pa občasno, jemal analgetike. Osemkrat je bil na kontroli pri specialistu travmatologu in kirurgu plastiku. Kot neugodnost je tožnik trpel čakanje na prvo in nujno medicinsko pomoč ter transport, transport v rešilnem avtu, prvi pregled v urgentni kirurški ambulanti, diagnostične postopke, hemodinamsko stabilizacijo in pripravo na operacijo. Glede bolečinskega obdobja je sodni izvedenec travmatolog ugotovil, da je tožnik po nezgodi trpel zelo hude bolečine 7 dni; zaradi teh je prejemal analgetike in pomirjevala v infuzijah in intravenskih inekcijah. Zelo hude bolečine je trpel tudi po dva dni po vsaki operaciji, dodatnih 10 dni, oziroma skupaj 17 dni. Trajne hude bolečine je trpel 4 tedne, trajne srednje hude bolečine pa kumulativno 3 mesece. Trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami ob večjih naporih in obremenitvah ter spremembi vremena je trpel do zaključenega zdravljenja, skupaj približno 8 mesecev. Tožnik je izpovedal, da ima stalne bolečine v gležnjih, ki so pred spremembo vremena hujše, oba gležnja mu otekata, desna golen mu oteka, od bolečine kar poskoči, boli ga tudi križ in koleno. Ima tudi bolečine v kolkih in krče v nogah. Ob spremembah vremena in večjih obremenitvah se tožniku pojavijo bolečine, ki so lahko srednje intenzitete. Lajša jih z močnejšimi analgetiki popolnoma; z blažjimi pa tako, da jih še lahko prenaša. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 37.000 EUR (179. člen OZ).

10. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca travmatologa ugotovilo, da ima tožnik zaradi nezgode trajne funkcionalne posledice, ki so posledica zloma obeh goleni - zmanjšano gibljivost obeh golen lažje stopnje, levega gležnja srednje in desnega gležnja lažje stopnje. Tožniku je po zlomu desne goleni ostala 10 stopinj omejena gibljivost kolena in omejena dorzifleksija gležnja, po zlomu leve goleni pa nekaj stopinj omejena gibljivost kolena in omejena gibljivost gležnja. Pri hoji šepa. Zarastline po poškodbah mehkih tkiv prsnega koša in zarastline v prsni votlini ga omejujejo pri težjih fizičnih naporih - trpi bolečine v prsnem košu in medenici, pri hoji po stopnicah, navkreber in navzdol pa predvsem v desnem kolenu. Hodi lahko le do 500 m, potem ga začne boleti koleno, tako da vedno, ko kam gre, računa, kako bo prišel nazaj. Hojo po stopnicah komaj zmore. Ne zmore rekreativnih dejavnosti, ki jih je izvajal pred nezgodo, niti težjih gospodarskih opravil, dela na vrtu. Tudi stati ne more dalj časa, seksualnega življenja nima več. Brez pomoči rok iz stola ne more vstati. Njegova hoja je antalgična, nekako nekordinirana in nekoliko šepajoča. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini od 20 do 25 %. Tožnik se po nezgodi ne more več ukvarjati s tenisom, namiznim tenisom, pohodništvom in kolesarjenjem, kar vse je počel pred nezgodo. Kognitivnih sprememb zaradi nezgode pa sodni izvedenec psiholog dr. A. A. pri tožniku ni ugotovil. Na podlagi ugotovljenega je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo pravično denarno odškodnino 32.000 EUR. Pritožba tožnika, ki se zavzema za prisojo višje odškodnine iz tega naslova, kakor tudi pritožba toženke, ki se zavzema za nižjo odškodnino iz tega naslova, zato nista utemeljeni.

11. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 7.500 EUR. Tožnik meni, da je odškodnina iz tega naslova določena prenizko, toženka pa, da je določena previsoko. Po presoji pritožbenega sodišča je denarna odškodnina iz tega naslova materialno pravno pravilno določena, zlasti upoštevaje dejstvo, da tožnik po nezgodi šepa, poleg tega pa ima, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca, kot posledico nezgode številne večje brazgotine po obeh spodnjih udih in v področju medenice. Pritožbi, ki grajata višino odškodnine v tem delu, zato nista utemeljeni.

12. Tožniku je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode skupaj priznalo 81.500 EUR1, kar v času sojenja predstavlja 76 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča je takšna denarna odškodnina (gledano celokupno) pravična, zaradi česar pritožbeni očitki o zmotni uporabi 179. člena OZ niso utemeljeni. Tožnik je v obravnavani nesreči utrpel zelo hudo poškodbo po umestitvi na Fisherjevo lestvico. Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno primerjanje s primeri, v katerih je oškodovancem nastala katastrofalna škoda. Posledice pri oškodovancih v odločbah VS II Ips 52/97 in II Ips 73/97, ki ju izpostavlja tožnik, z obravnavanimi niso primerljive. V zadevi VS II Ips 52/97, kjer je bila prisojena odškodnina 143 neto plač, je oškodovanec, komaj petnajstletni fant, utrpel zlom desne strani medenice in sklepne ponvice, zdrobljen zlom desne goleni, raztrganino sečnice in okvaro sedničnega in stegenskega živca desne spodnje okončine.2 Po presoji pritožbenega sodišča navedeni primer z obravnavanim ni primerljiv zaradi teže poškodb in posledic mladoletnega oškodovanca. Prav tako z obravnavanim ni primerljiva situacija v odločbi VS II Ips 73/1997, kjer je bila oškodovancu, ki je bil ob nezgodi star 19 let, prisojena denarna odškodnina 171 neto plač.3 Šlo je za težje poškodbe in mnogo težje posledice bistveno mlajšega oškodovanca. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena denarna odškodnina v višini 76 plač pravična in je tudi ustrezno umeščena med podobno hude (primerjaj predvsem z odločbo VS II Ips 103/20114, tudi z II Ips 111/20005 in II Ips 214/20016), blažje (primerjaj z odločbo II Ips 196/20007) ter hujše (analizirano zgoraj, tudi II Ips 311/20038 in II Ips 454/20019) primere.

13. Tožnik je s tožbo vtoževal tudi odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči v obdobju do 30. 6. 2016. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi tudi odškodnino iz tega naslova po 30. 6. 2016. Glede obsega tuje pomoči je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo za obdobja, ko je bil hospitaliziran, saj je bila v tem obdobju tožniku tuja pomoč in nega zagotovljena v okviru institucij, kjer je bil hospitaliziran, zaradi česar pomoč družinskih članov ni bila objektivno potrebna, kar je potrdil tudi sodni izvedenec dr. D. D. ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja. Očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje za obdobji od 4. 3. 2016 do 4. 4. 2016 ter 29. 4. 2016 do 3. 6. 2016 napačno ugotovilo trajanje tuje pomoči, ki je po navedbah tožnika v prvem obdobju znašala 32 in ne 31 dni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v drugem obdobju pa 36 in ne 35 dni, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik 4. 3. 2016 še v U. enako tudi 29. 4. 2016, kjer pa mu je bil tuja pomoč zagotovljena. Ker tožnik ni specificiral, koliko pomoči je zato potreboval 4. 3. 2016 in 29. 4. 2016, ko se je še nahajal v U. (oziroma, kdaj je bil odpuščen od tam), je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča trajanje tuje pomoči v obdobjih, ki jih izpostavlja pritožnik, povsem pravilno upoštevalo. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek glede višine urne postavke za tujo pomoč, ki skladno z ustaljeno sodno prakso znaša 5 EUR na uro, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku od prevoznih stroškov priznalo zakonske zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka, odkar je toženka prejela tožbo. Glede na to, da tožnik v svojem predpravdnem zahtevku (priloga A5) od toženke ni zahteval tudi povrnitve prevoznih stroškov, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku zakonske zamudne obresti od prevoznih stroškov priznalo šele od poteka 15 dnevnega roka, odkar je toženka prejela tožbo (299. člen OZ).

15. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode, slednja pa zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda - kar je praviloma s koncem zdravljenja (tako sodba VS II Ips 199/2013 in II Ips 945/2008). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zamuda ni nastopila že s prejemom predpravdnega zahtevka iz junija 2016 (priloga A5), saj takrat zdravljenje še ni bilo zaključeno. Da bi bilo zdravstveno stanje tožnika ustaljeno do te mere, da bi bilo mogoče višino škode opredeliti že s prejemom predpravdnega zahtevka, pa tožnik, potem ko je toženka v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti podala konkretiziran ugovor še nezaključenega in neustaljenega zdravljenja, ni zatrjeval (glej odgovor toženke na tožbo, 5. točka, list. št. 15 ter prvo pripravljalno vlogo tožnika, XII. točka vloge na list. št. 40).

16. Ker pritožbeni razlogi tožnika in toženke niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sta na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Za strah je tožniku prisodilo 5.000 EUR, odmera v pritožbenem postopku ni problematizirana. 2 Zaradi nezgode je sposoben hoje le na krajše razdalje od 500 do 1000 m, ni več sposoben za hojo po neravnem terenu, v hrib ali po stopnicah, težjih del ne more opravljati, nosi lahko le predmete, lažje od 5 kg, ni sposoben za dela, kjer bi bilo treba počepati ali stopati na višje predmete, pri čemer bo z leti prišlo do poslabšanja, tako da nikoli ne bo sposoben za stoječa fizična dela. Sodišče je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi to, da bodo opisane omejitve zaznamovale celotno bodoče življenje oškodovanca in njegovo poklicno usmeritev. 3 Oškodovanec je utrpel stisnjen zlom telesa tretjega in petega vratnega vretenca, stisnjen zlom telesa šestega in sedmega prsnega vretenca, odkrušenje telesa drugega vratnega vretenca, zlom trnastega podaljška prvega prsnega vretenca, udarnino levega komolca, medenice in ledij, zlom obeh koželjnic nad zapestjem, zlom obeh čolničkov in zvin vrta levega skočnega sklepa. Kot posledico nezgode je utrpel zmanjšano gibljivost hrbtenice in omejeno gibljivost zapestnega sklepa, zaradi nastale depresije po nesreči pa ni sposoben za študij ali kakršnokoli delo; nastal pa je še preplet depresije in osebnostne dezorganizacije, zaradi česar ni prav nobene možnosti, da bi bil oškodovanec učinkovit pri študiju ali pri delu. 4 Kjer je bila 54 letnemu oškodovancu prisojena denarna odškodnina 76 plač, pri čemer je v nezgodi utrpel zlom križnice, obeh sramnih kosti, desne sednice in desne črevnice, raztrganje sečnice, udarec v trebuh, krvavitev v trebušno votlino, udarnino in serom levega stegna. Kot posledica se je pri njem razvila recidivna zožitev membranoznega dela sečnice, nezmožnost zadrževanja urina, nezmožnost spolnih odnosov, depresivno anksiozna motnja. 5 Sedemnajstletna oškodovanka je utrpela podobno hude poškodbe kot tožnik s krajšim bolečinskim obdobjem in hospitalizacijo ter primerljivimi posledicami. 6 Triindvajsetletni oškodovanec je utrpel podobno hude poškodbe kot tožnik, bil je več dni v nezavesti, uporabljal je bergle (ne pa vozička), trajne posledice so podobno težke. 7 Štirinajstletni oškodovanec z nekoliko blažjimi poškodbami, primerljivo dolgim bolečinskim obdobjem, manjšim obsegom nevšečnosti, ki so mu ostale brazgotine po obrazu in 13 odstotna invalidnost - ne more hoditi več kot dva kilometra. Prisojenih mu je bilo 70 povprečnih plač. 8 Oškodovanec je sicer utrpel manj poškodb, zdravljenje pa je bilo primerljivo, oškodovanec močno šepa, nositi mora ortopedsko obuvalo, vezan je na uporabo bergel, podano je 50 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Prisojenih mu je bilo 93 povprečnih plač. 9 Oškodovanec (42 let) je sicer utrpel manj poškodb, zdravljenje pa je bilo dolgotrajnejše, prestajal je več nevšečnosti, poleg fizičnih posledic (mišična kila na goleni, šepanje) se je pri njem razvila trajna osebnostna spremenjenost (po nesreči ni več sposoben za pridobitno delo in je omejen na vseh življenjskih področjih). Prisojenih mu je bilo 89 povprečnih plač.