Jedro

Z uspehom na javnem razpisu prijavitelj še ne pridobi konkretne koristi (pridobitev sredstev iz naslova sofinanciranja), pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, ki šele daje ustrezen pravni naslov za pridobitev teh sredstev. Ker pri objavi javnega razpisa ne gre za enostransko izjavo volje v smislu določb civilnega prava, pač pa za izvajanje oblastne funkcije tožene stranke, sklep o izbiri ne more predstavljati izjave volje s pravno poslovnimi učinki. Sklep tako predstavlja šele vabilo izbranemu prijavitelju k sklenitvi pogodbe pod objavljenimi pogoji.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 4.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala sklenitev pogodbe o sofinanciranju projekta I. Zahtevek je utemeljevala s sklepom št. ... z dne 12. 11. 2008, s katerim je tožena stranka tožečo določila kot upravičenca do sredstev javnega razpisa za sofinanciranje investicij v športno – rekreacijsko infrastrukturo – II, ki se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESSR) v programskem obdobju 2007 – 2013. S podrednim tožbenim zahtevkom je zahtevala sklenitev enake pogodbe, le da naj bi se po njej sredstva sofinanciranja v celoti krila iz sredstev ministrstva (za razliko od primarnega tožbenega zahtevka, po katerem naj bi se 85% sredstev krilo iz ESSR). Z drugim podrednim zahtevkom je zahtevala plačilo 1.000.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Utemeljevala ga je z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, ki (protipravno) naj ne bi hotela skleniti pogodbe o sofinanciranju.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da zahtevek za sklenitev pogodbe o sofinanciranju ni izvršljiv, saj pogodba ne vsebuje podatkov o proračunskih postavkah, iz katerih naj bi se sredstva sofinancirala, prav tako je sodišče podvomilo v izvršljivost terminskega plana, kot ga je v vtoževani pogodbi opredelila tožeča stranka. Predmet pogodbe naj bi bil nemogoč, nedoločljiv in zato pogodba nična. Zahtevek na temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode zaradi izgubljenega dobička, nastanka vtoževanih stroškov (kot navadne škode) pa ni uspela izkazati. Ugotovilo je še, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in stroški po predloženih računih

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Drugače kot sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti tožbenih zahtevkov utemeljevalo s tem, da z izdajo sklepa o izboru z dne 12. 11. 2008 med strankama še ni bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje o sofinanciranju, prav tako tožeča stranka z njim ni pridobila pravice zahtevati sklenitev pogodbe. V času izdaje sklepa med pravdnima strankama (še) ni bilo soglasja o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o višini nastale ji škode nesubstancirane.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi oziroma da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga še, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje v II. III., IV. in V. točki izreka ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Tožeča stranka se je z vlogo z dne 10. 10. 2008 prijavila na javni razpis tožene stranke za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo (v nadaljevanju javni razpis).

8. Tožena stranka je 12. 11. 2008 izdala sklep št. ..., s katerim je odločila, da se vloga tožeče stranke sofinancira v znesku 1.000.000,00 EUR.

9. Dne 19. 3. 2009 je tožena stranka izdala sklep št. ..., s katerim je odstopila od podpisa pogodbe o sofinanciranju. Sklep je Upravno sodišče RS s sodbo IV U 180/2009 dne 8. 9. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je 11. 2. 2010 izdala sklep št. ..., s katerim je odpravila sklep z dne 12. 11. 2008 in zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje projekta. Tudi ta sklep je Upravno sodišče s sodbo IV U 54/2010 z dne 8. 11. 2011 odpravilo. Zoper sodbo Upravnega sodišča RS je tožena stranka vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS dne 12. 12. 2012 zavrglo s sklepom X Ips 494/2010. Razlogi revizije

10. Revizija sodišču druge stopnje očita, da se je pri odločitvi o zavrnitvi primarnega in prvega podrednega zahtevka oprlo na drugačno dejansko in pravno podlago, glede katere tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o njej izjavi, onemogočena pa ji je bila tudi pravica do rednega pravnega sredstva. Vztraja, da je zahtevek za sklenitev pogodbe utemeljen, saj je s pravnomočnostjo sklepa tožene stranke št. ... z dne 12.11.2008 „prišlo do soglasja volj (konsenza) obeh pravdnih strank in sicer glede bistvenih sestavin njunega pogodbenega razmerja iz naslova sofinanciranja.“ Zahtevek naj bi bil utemeljen tudi na določbi 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Šestmesečni rok iz petega odstavka 33. člena OZ je tekel šele od sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 494/2011 z dne 12. 12. 2012. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka na odškodninski podlagi revidentka uveljavlja, da so bile njene trditve o nastanku in višini navadne škode zadostne. Škodo je utemeljevala s stroški, ki jih je imel njen zasebni partner, družba A., d. o. o. in ki so bili plačani v breme tožeče stranke. Zmanjšanje premoženja nastane že z vzpostavitvijo obveznosti do tretjega subjekta. Sodišču druge stopnje revizija še očita, da je toženi stranki zmotno prisodilo stroške odgovora na pritožbo.

Razlogi za delno zavrženje revizije

11. Tožeča stranka v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep,(1) je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije v preostalem (dovoljenem) delu

12. Revizija glede očitka, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko in pravno podlago, v zvezi s katero tožeči stranki ni bila dana možnost izjave, navaja, da je sodišče druge stopnje poseglo v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje brez opravljene glavne obravnave. Za revidentko naj bi zato izpodbijana sodba pomenila sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče je glede primarnega in prvega podrejenega zahtevka zavrnila pritožbo na podlagi materialnopravnih razlogov, ki niso terjali ugotavljanja dejstev, pač pa so temeljili na dejstvih, ki so bila med strankama postopka nesporna. Vsekakor revizija ne pojasni, katera so tista dejstva, ki naj bi jih sodišče druge stopnje drugače ugotovilo in so bila zanjo sporna. Zato se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba spustiti v presojo utemeljenosti tega revizijskega očitka.

13. V nadaljevanju revizija ponovi očitek, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na povsem novi pravni oceni (npr. 33. člen OZ), vključno s potekom materialnega prekluzivnega roka za tožbo za sklenitev glavne pogodbe, za kar naj bi bila bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka ni navajala oziroma predlagala, saj jih niti ob vsej skrbnosti ni mogla oceniti kot bistvene. Vendar tudi na tem mestu revizija ne navede, katera so ta (bistvena) dejstva in dokazi, iz sodbe sodišča druge stopnje pa izhaja, da je odločitev v zadevi oprlo na ista (med strankama sicer nesporna) dejstva, kot jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje.(2)

14. Stališče revizije, da naj bi sklep z dne 12. 11. 2012 predstavljal sprejem ponudbe in posledično sklenitev pogodbe v smislu 28. člena OZ, je zmotno. Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče(3), da z uspehom na javnem razpisu prijavitelj še ne pridobi konkretne koristi (pridobitev sredstev iz naslova sofinanciranja), pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, ki šele daje ustrezen pravni naslov za pridobitev teh sredstev. Ker pri objavi javnega razpisa ne gre za enostransko izjavo volje v smislu določb civilnega prava, pač pa za izvajanje oblastne funkcije tožene stranke, sklep o izbiri ne more predstavljati izjave volje s pravno poslovnimi učinki. Sklep tako predstavlja šele vabilo izbranemu prijavitelju k sklenitvi pogodbe pod objavljenimi pogoji. Navedeno potrjuje tudi določba 228. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 50/07), ki po izdaji sklepa o izboru predpisuje njegovo posredovanje prejemniku sredstev ter poziv k podpisu pogodbe. Če se prejemnik v roku 8 dni od prejema poziva nanj ne odzove, se šteje, da je vlogo za pridobitev sredstev umaknil. V nadaljnjem členu Pravilnik predpisuje še, da se za dodelitev sredstev sklene pogodba med neposrednim uporabnikom in prejemnikom ter določa njene obvezne sestavine. Na sklenitev pogodbe se sklicuje tudi sklep z dne 12. 11. 2008. V njegovi obrazložitvi je tožena stranka zapisala, da bo dinamika sofinanciranja opredeljena v pogodbi. Navedeno potrjuje pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da pogodba o sofinanciranju med pravdnima strankama zgolj na podlagi izdanega sklepa o izbranem prijavitelju (še) ni bila sklenjena.

15. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bila med strankama sklenjena predpogodba. Z izdajo sklepa o izbiri je tožeča stranka uresničevala svojo oblastno funkcijo, ki ima javnopravno podlago. Ta faza postopka je nastopila pred predvideno sklenitvijo (upravne) pogodbe o sofinanciranju. Sam sklep o izbiri zato ni mogel imeti civilnopravnih posledic niti kot predpogodba. Zakon (33. člen OZ) zanjo predvideva soglasje obeh strank o bistvenih sestavinah pogodbe, ki bo pozneje sklenjena. To pomeni, da (zgolj) enostranski sklep o izbiri takšnega soglasja ne predstavlja, upoštevaje, da je imela njegova izdaja podlago v določbah javnega razpisa, ki je predvideval nadaljnjo fazo sklepanja in sklenitve pogodbe o sofinanciranju.

16. Sklep, ki ima učinke vabila k sklenitvi pogodbe oziroma dajanju ponudbe, torej nima enakih učinkov kot sama ponudba. To ne pomeni, da je predlagatelj prost v odločitvi, ali bo pogodbo sklenil ali ne. Tožena stranka je v postopku javnega razpisa sprejela odločitev, da bo tožeči stranki namenila sredstva skladno z objavljenim razpisom v višini 1.000.000,00 EUR. Na podlagi takšne odločitve je bila zavezana, da bo tožečo stranko pozvala, naj z njo sklene pogodbo. Svoje odgovornosti za sklenitev pogodbe o sofinanciranju se ne more razbremeniti, razen če dokaže, da pogodbe ni sklenila iz utemeljenega razloga. Če ta ne bi bil podan, bi tožeča stranka ravnala protipravno. Dolžna bi bila tožeči stranki povrniti nastalo ji škodo, če bi bile izpolnjene vse (ostale) predpostavke odškodninske odgovornosti.(4)

17. Tožeča stranka v reviziji odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička ne napada, zato je predmet revizijske presoje zgolj odločitev sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova navadne škode.

18. Tožeča stranka je drugi podredni tožbeni zahtevek, ki ga je utemeljevala na odškodninski podlagi, postavila v tretji pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2012. Škodo je utemeljila kot stroške zasebnega partnerja A., d. o. o., ki jih je ta nosil skladno s sklenjenim javno-zasebnim partnerstvom in ki bodo bremenili tožečo stranko. Zasebni partner je bil izbran za izvedbo projekta, ki je predmet sofinanciranja po spornem javnem razpisu. Tožeča stranka je pojasnila, da je moral zasebni partner kljub dejstvu, da tožeča stranka sredstev sofinanciranja še ni prejela, vseeno izvesti svoj del obveznosti po sklenjenem javno-zasebnem partnerstvu, v višini sofinanciranja pa ima terjatev do tožeče stranke.

19. Vendar pa so se izkazale trditve tožeče stranke za neizkazane, kar v pritožbenem postopku ni bilo grajano (23. točka izpodbijane sodbe). Zato v tem delu ne more uspeti niti v revizijskem postopku.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 4.780,00 EUR in zajemajo 4.760,00 EUR priglašenih stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300) ter 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002).

(1) Primerjaj Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4. (2) Primerjaj točko 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točko 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

(3) Primerjaj smiselno odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015, III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013 in III Ips 231/2008 z dne 20. 12. 2011. (4) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 8/2003 z dne 2. 3. 2004