Jedro

Od trenutka, ko je tožena stranka v okviru upravnega postopka, v katerem je nastopala kot oblastveni organ, opravila izbor med prijavljenimi potencialnimi upravičenci, ki so se prijavili na javni razpis, ni mogoče več govoriti v civilnopravnem smislu o vabljenju k dajanju ponudb, temveč je potrebno razmerje med pravdnima strankama presojati predvsem z vidika, ali je z izborom tožeče stranke s strani tožene stranke med njima že nastalo pogodbeno razmerje oziroma ali je tožeča stranka s tem izborom pridobila materialnopravno podlago za uveljavljanje zahtevka na sklenitev takšnega pogodbenega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 4.780,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o sofinanciranju projekta „Izgradnja javne športno - rekreacijske infrastrukture, namenjene konjeniški dejavnosti“ z vsebino, kot jo je tožeča stranka opredelila v tem primarnem tožbenem zahtevku. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka utemeljevala na uspehu na javnem razpisu za zbiranje predlogov za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo – II, ki se sofinancira iz evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) v programskem obdobju 2007 – 2013, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 86/08. Tožeča stranka je bila kot upravičenec izbrana s sklepom št. 54451-9/2008-31 z dne 12. 11. 2008. Upravičeni stroški za povrnitev sredstev iz ESRR naj bi se sofinancirali 85 % iz sredstev ESRR in 15 % iz lastne udeležbe nosilca proračunske postavke (p.p. 6951, konto 43.?) (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi prvi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev pogodbe o sofinanciranju istega projekta kot je bil naveden v pogodbi iz primarnega tožbenega zahtevka. Vsebina pogodbe iz prvega podrejenega zahtevka pa se je od primarnega zahtevka razlikovala v tem, da naj bi se upravičeni stroški za povrnitev sredstev krili iz sredstev ministrstva (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi drugi podredni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1,000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2008 dalje do plačila (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo povrnitev plačila pravdnih stroškov v višini 7,457.050,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka(1)) izpodbijane sodbe.

4. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Podrejeno temu pa je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

6. Pritožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vseh treh zahtevkov oprlo na naslednjo dejansko podlago, katere tožeča stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija: - tožeča stranka se je z vlogo z dne 10. 10. 2008 prijavila na javni razpis tožene stranke za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo – II; - dne 12. 11. 2008 je tožena stranka izdala sklep št. 54451-9/2008-31 (priloga A2), s katerim je odločila, da se vloga tožeče stranke sofinancira v višini 1,000.000,00 EUR; - 19. 3. 2009 je tožena stranka izdala sklep opr. št. 54451-13/2009-6 (priloga A14), s katerim je odstopila od podpisa pogodbe, ker je ugotovila, da je projekt tožeče stranke predmet državnih pomoči; - v upravnem sporu, ki ga je sprožila tožeča stranka, je Upravno sodišče RS s sodbo IV U 180/2009 z dne 8. 9. 2009 (priloga A6) tožbi tožeče stranke ugodilo in sklep tožene stranke z dne 19. 3. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; - tožena stranka je 11. 2. 2010 izdala sklep št. 54451-13/2009-23 (priloga A7), s katerim je odločila, da se sklep z dne 12. 11. 2008 odpravi, vloga tožeče stranke z dne 10. 10. 2008 za sofinanciranje projekta pa zavrne; - v upravnem sporu je Upravno sodišče RS tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in odpravilo sklep tožene stranke z dne 11. 2. 2010; - s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 494/2011 z dne 12. 12. 2012 je bila revizija tožene stranke zoper sodbo Upravnega sodišča RS zavržena; Glede pritožbe zoper zavrnitev primarnega in prvega podrednega zahtevka

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek na osnovi ugotovitve, da sta tožbena zahtevka, kot ju je opredelila tožeča stranka, neizvršljiva, ker naj bi v obeh primerih manjkali podatki o proračunskih postavkah, iz katerih naj bi se pogodba sofinancirala. Zaradi pomanjkanja teh podatkov v pogodbah, katerih sklenitev je tožeča stranka uveljavljala primarnem in prvem podrednem zahtevku, naj bi bil predmet pogodbe nemogoč in nedoločljiv, v posledici česar naj bi bila takšna pogodba nična. K temu pa je prvostopenjsko sodišče dodalo še utemeljitev, da naj bi javni razpis izpolnjeval elemente vabila k dajanju ponudb iz 24. člena OZ, zato v takšnem primeru pošiljatelj ni zavezan k sklenitvi pogodbe, saj njegovo vabilo ni namenjeno določeni osebi.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev dejstva, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, s čimer naj bi strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravice do izjave v postopku. Tožeča stranka na ta način v pritožbi smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na določbo 24. člena OZ, je podalo zgolj materialnopravno razlago položaja strank v primeru sklepanja pogodbe ob predhodno izvedenem postopku javnega razpisa na strani ene od pogodbenih strank. Do te materialnopravne razlage se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve. To pa pomeni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ne temelji na ugotovitvi nobenega pravno relevantnega dejstva, do katerega se tožeča stranka v postopku ni mogla opredeliti.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na ničnost pogodbe o sofinanciranju, kot je opredeljena tako v primarnem kot v prvem podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč na nedoločljivost in neizvršljivost tožbenega zahtevka sklepalo zgolj iz ugotovitve, da v obeh pogodbah, sklenitev katerih tožeča stranka uveljavlja s primarnim in prvim podrednim zahtevkom, manjkajo podatki o proračunskih postavkah, iz katerih naj bi se pogodba sofinancirala (5. člen osnutka pogodbe), kar naj bi bilo ključnega pomena za izvršljivost takšnega tožbenega zahtevka).

11. O ničnostni sankciji je mogoče govoriti samo v primeru, kadar se okoliščine iz 35. člena OZ nanašajo na sam predmet pogodbene obveznosti, torej na samo vsebino izpolnitve posamezne pogodbene stranke. V tem smislu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je bila bistvena vsebina pogodbene obveznosti tožene stranke, kot je opredeljena v primarnem in prvem podrednem zahtevku, izplačilo denarnega zneska 1,000.000,00 EUR tožeči stranki iz sredstev ESRR. Iz katerih proračunskih postavk bi tožena stranka svoje obveznosti poravnavala, je vprašanje, ki je v sferi same tožene stranke. Tudi če ta postavka v sami pogodbi ni opredeljena, to ne pomeni, da tako opredeljene denarne obveznosti tožene stranke ne bi bilo mogoče prisilno izterjati. Zato nevsebovanje proračunskih postavk, iz katerih bi morala tožena stranka pokrivati pogodbene obveznosti, ne predstavlja pomanjkljivosti pogodbe v smislu, da naj bi bil predmet pogodbe nemogoč oziroma nedoločljiv.

12. Ne glede na navedeno zmotno presojo prvostopenjskega sodišča o ničnosti pogodb, ki sta predmet primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je med pravdnima strankama nesporno, odločitev o zavrnitvi primarnega in prvega podrednega tožbenega zahtevka pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožeča stranka v smislu obeh prvih podrejenih zahtevkov uveljavlja dajatveni zahtevek, s katerim od tožene stranke zahteva izjavo volje na sklenitev pogodbe. Vendar bi imela sodba glede na postavljena zahtevka tudi oblikovalni učinek, saj bi neposredno nadomestila izjavo volje tožene stranke, v kolikor tožena stranka v naloženem roku pogodbe ne bi sklenila. Relevantno vprašanje je, ali ima tožeča stranka materialnopravno podlago za tovrstni zahtevek.

13. Tožeča stranka se je z oddajo vloge za sofinanciranje operacije „Izgradnja javne športno rekreacijske infrastrukture, namenjen konjeniški dejavnosti“ vključila v postopek, ki ga je vodila tožena stranka v okviru javnega razpisa za izbor operacij za sofinanciranje investicij v športno rekreacijsko infrastrukturo - II, ki se sofinancira iz ESRR. Neposredna podlaga toženi stranki za izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike je v določilih Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. 7. 2006 o splošnih določbah o evropskem skladu za regionalni razvoj, evropskem in socialnem skladu in kohezijskem skladu. Način vodenja postopkov s tem v zvezi je bil v Republiki Sloveniji urejen v Uredbi o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 – 2013 (Ur. l. RS št. 41/2007 – v nadaljevanju Uredba).

14. Vodenje postopka razdeljevanja sredstev kohezijske politike s stališča tožene stranke predstavlja izvajanje njene oblastne funkcije. Vendar se skozi ta postopek izoblikujejo tudi elementi pogodbenega razmerja, v katerega vstopi tožena stranka na podlagi pogodbe o sofinanciranju, ki jo sklene z upravičencem v smislu devetega odstavka 14. člena Uredbe. Pritožbeno sodišče v tem delu deloma pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da postopek javnega razpisa izpolnjuje elemente vabila k dajanju ponudb pod objavljenimi pogoji, kot ga ureja 35. člen OZ. Takšno stališče je potrjeno v sodni praksi pri presojanju upravičenj udeleženih oseb v postopkih na podlagi Zakona o javnih naročilih(2). Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da ni mogoče več govoriti o položaju, primerljivem iz 24. člena OZ od trenutka dalje, ko je tožena stranka v okviru upravnega postopka, v katerem je nastopala kot oblastveni organ, opravila izbor med prijavljenimi potencialnimi upravičenci, ki so se prijavili na javni razpis tožene stranke. Takšen izbor je tožena stranka izvršila s sklepom št. 54451-9/2008-31 z dne 12. 11. 2008 (priloga A2). Od tega trenutka dalje ni mogoče več govoriti v civilnopravnem smislu o vabljenju k dajanju ponudb, temveč je potrebno razmerje med pravdnima strankama presojati predvsem z vidika ali je z izborom tožeče stranke s strani tožene stranke med njima že nastalo pogodbeno razmerje oziroma ali je tožeča stranka s tem izborom pridobila materialnopravno podlago za uveljavljanje zahtevka na sklenitev takšnega pogodbenega razmerja.

15. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožnice, da naj bi bila v posledici sprejetja sklepa z dne 12. 11. 2008 (A2) že sklenjena pogodba med pravdnima strankama. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Iz sklepa tožene stranke z dne 12. 11. 2008 (A2) je razvidna odločitev o sofinanciranju operacije, ki jo je prijavila tožeča stranka, v višini 1,000.000,00 EUR. Skladno z 12. členom Uredbe je predstavljal del razpisne dokumentacije pri toženi stranki tudi vzorec pogodbe o sofinanciranju (B7), v katerem pa še niso bili na konkretizirani ravni opredeljeni način in pogoji za izvajanje sofinanciranja. To je tudi logično, saj je ta vprašanja potrebno urediti z upravičencem, ki je v postopku javnega razpisa uspel. Tudi iz obrazložitve sklepa z dne 12. 11. 2008 je razvidno, da bo dinamika sofinanciranja opredeljena v pogodbi. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje pritožnice, da naj bi bilo soglasje glede bistvenih elementov pogodbe med pravdnima strankama podano že s pravnomočnostjo sklepa z dne 12. 11. 2008 (A2)(3).

16. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da tudi v primeru, da bi bilo šteti, da je bila z izdajo sklepa o izbiri tožeče stranke (A2) sklenjena sama pogodba o sofinanciranju, ne bi bila podana utemeljenost oblikovalnega tožbenega zahtevka, kot ga uveljavlja tožeča stranka s primarnim in prvim podrednim tožbenim zahtevkom, saj bi tožeča stranka ob že sklenjeni pogodbi lahko uveljavljala le ustrezen ugotovitveni zahtevek (ob izkazanem pravnem interesu) ali pa dajatveni zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti.

17. Iz ugotovitve, da pogodba med pravdnima strankama še ni bila sklenjena, izhaja, da sta bili pravdni stranki šele v fazi oblikovanja prave vsebine pogodbene volje o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Takšen položaj je zato primerljiv s položajem, ki ga ureja 20. člen OZ. V tem položaju tožeči stranki zato ni mogoče priznati pravice do zahtevka na sklenitev pogodbe, katere vsebino je enostransko opredelila tožeča stranka v tistem delu, v katerem vzorec pogodbe o sofinanciranju (B7) še ni bil konkretiziran. V tem delu predstavljajo bistvene elemente pogodbe, ki jih je enostransko opredelila tožeča stranka, vsaj določbe v 6. in 7. členu pogodbe, kot sta opredeljena v primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku. Gre za opredelitev časovne dinamike zapadlosti posameznih zneskov plačil, ki naj bi jih morala plačati tožena stranka tožeči stranki. Za takšno enostransko oblikovalno upravičenje ni najti podlage niti v Uredbi niti v splošnih določbah OZ.

18. Pravica zahtevati sklenitev pogodbe mora imeti izrecno podlago v zakonu (prvi odstavek 17. člena OZ). V okviru splošnih določb OZ takšno upravičenje ureja zgolj v 33. členu na podlagi predhodno sklenjene predpogodbe. Ker pa med pravdnima stranka ob izdaji sklepa tožene stranke z dne 12. 11. 2008 še niso bile usklajene vse bistvene sestavine pogodbe, že doseženega soglasja v posledici navedenega sklepa tudi ni mogoče razlagati v smislu sklenjene predpogodbe. Poleg tega pa je uveljavljanje zahtevka na sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe omejeno na materialni prekluzivni rok šestih mesecev v smislu petega odstavka 33. člena OZ. Tožeča stranka je tožbo vložila 28. 6. 2011, medtem ko je iz njenih navedb razvidno, da naj bi tožena stranka sklenitev pogodbe odklanjala najmanj od izdaje sklepa ministra za šolstvo in šport št. 54451-13/2009-6 z dne 19. 3. 2009 (priloga A4). Tožeča stranka tudi na tej podlagi ne bi mogla uspeti z zahtevkom na sklenitev pogodbe, kot ga je uveljavljala v primarnem in prvem podrednem tožbenem zahtevku.

19. Iz navedenih materialnopravnih razlogov se izkaže glede na med strankama nesporno dejansko stanje kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je zavrnilo primarni in prvi podredno uveljavljani zahtevek na sklenitev pogodbe. V tem delu je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti v utemeljitvi razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je odpravilo pritožbeno sodišče v okviru dosedanje obrazložitve te sodbe.

Glede pritožbe zoper zavrnitev drugega podrednega (odškodninskega) zahtevka

20. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi tega dela izpodbijane sodbe pravilno povzelo, da je tožeča stranka v smislu odškodninske odgovornosti tožene stranke uveljavljala povrnitev navadne škode, ki naj bi se kazala v stroških zasebnega partnerja tožeče stranke D. d.o.o., kot tudi plačilo izgubljenega dobička. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tožeče stranke utemeljilo na naslednjih ugotovitvah: - da bi tožeča stranka lahko uveljavljala le škodo po pravilih 20. člena OZ do višine negativnega pogodbenega interesa, to je do obsega premoženja, ki bi ga tožeča stranka imela, če ne bi sklepala nikakršne pogodbe, ne pa tudi do škode v višini pozitivnega pogodbenega interesa, to je do premoženja, ki bi ga imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena; - da tožeča stranka v zvezi z zatrjevano škodo ni podala konkretiziranih navedb in dokazov glede posameznih postavk, ki jih je uveljavljala kot nastalo škodo.

21. Tožeča stranka v pritožbi zoper ta del sodbe prvostopenjskega sodišča uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obseg odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer pritrjuje stališču pritožnice, da je izhodišče, iz katerega je izhajalo prvostopenjsko sodišče v smislu možne odškodninske podlage po 20. členu OZ preozko. Tožena stranka je v položaju izvajanja oblastne funkcije izvajala javni razpis, preko katerega je sprejela odločitev o izboru upravičenca. Temu bi moral slediti postopek sklepanja pogodbe, v kateri bi bili dogovorjeni pogoji, pod katerimi bi bila na izbranega upravičenca prenesena sredstva v višini odobrenega zneska sofinanciranja. Tožena stranka v tej fazi postopka ni imela diskrecijske pravice brez zakonitih razlogov odstopiti od nadaljnjega postopka v smislu realizacije sklepa o odobritvi sredstev za sofinanciranje s sklenitvijo pogodbe z izbranim upravičencem. V kolikor bi tožena stranka samovoljno brez zakonitih razlogov ne postopala v skladu z devetim odstavkom 14. člena Uredbe, bi bila v takšnem ravnanju lahko podana podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke v smislu 26. člena Ustave RS. Tožena stranka je sicer podajala trditvene navedbe o razlogih za ravnanje tožene stranke, ki naj bi izključevali protipravnost njenega ravnanja. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo v posledici zmotne presoje obsega odškodninske odgovornosti tožene stranke.

22. Vendar bi se ta materialnopravno zmotna ocena prvostopenjskega sodišča izkazala za relevantno le, v kolikor bi tožeča stranka v pritožbi uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati druge nujne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je nastale škode, kot jo je uveljavljala v tem postopku. Tožeča stranka teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče zato v tem delu v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča o nesubstanciranih trditvah tožeče stranke glede višine nastale škode v posledici ravnanja tožene stranke.

23. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka uveljavljala dve vrsti škode (navedbe v točki XI. in XII. tretje pripravljalne vloge z dne 10.10.2012). Postavko navadne škode v višini 535.532,54 EUR je tožeča stranka utemeljevala kot stroške zasebnega partnerja, ki jih bo šele morala poravnati, pri čemer pa pritožnica ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti tovrstnih stroškov niti vzročne zveze med tako zatrjevanimi stroški in ravnanjem tožene stranke. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da ji glede na njene trditve, da teh stroškov D. d.o.o. še ni plačala, ta škoda še ni nastala.

24. Zatrjevano škode v obliki izgubljenega dobička pa je tožeča stranka utemeljevala kot izgubo prihodkov najmanj v višini 1,480.253,00 EUR. Ta znesek je zgolj opisno opredelila, da naj bi bile v teh prihodkih upoštevane: štartnine, odbojka + nogomet, delavnice, tečaji jahanja, terensko jahanje + izleti in terapevtsko jahanje. Glede tega zneska tožeča stranka ni ponudila nobenih ustreznih pojasnil v smislu povezave s prikazanimi tabelami na 5. in 6. strani tretje pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2012. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavzelo tudi stališče, da izgubljenega dobička pojmovno ni mogoče enačiti s prihodkom, brez da bi bili upoštevani tudi stroški, ki predstavljajo odbitno postavko pri izračunu dobička.

25. Ob takšnih pravilnih izhodiščih prvostopenjskega sodišča in s pritožbo neizpodbijane dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni uspela dokazati nastanka zatrjevane škode, se tako izkaže kot materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti tudi drugega podrednega tožbenega zahtevka.

Odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi

26. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških postopka

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti potrebne stroške toženi stranki v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 (4.760,00 EUR) in pavšalni znesek po tar. št. 6002 (20,00 EUR). V primeru neplačila v naloženem roku je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS z dne 13.6.2006. Op. št. (1): Gre za očitno pomoto v številčenju točk izreka sodbe.

Op. št. (2): Glej 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I 169/00-33 z dne 14. 11. 2002 in sodba VS RS III Ips 147/2009, 9. točka obrazložitve.

Op. št. (3): Sodba VS RS III Ips 231/2008