Jedro

Glede na to, da tožniku škoda ni nastala zaradi motornega vozila ali samovoznega delovnega stroja, ampak zaradi neustrezno organiziranega delovnega procesa in neupoštevanja ukrepov za varno delo (kar je privedlo do približevanja stroja električni napeljavi in do poškodbe tožnika, ko je skozi njegovo telo stekel električni tok), niso izpolnjeni pogoji za izključitev jamstva tožene stranke (zavarovalnice).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 41.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku (za znesek 1.422,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 6.776,24 EUR v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (II. točka izreka).

Zoper prvi odstavek I. točke in II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je izključitev po 13. točki 3. člena v nasprotju s 2. točko 2. odstavka 1. člena splošnih pogojev zavarovanja. Meni, da se določba 2. odstavka 1. člena navedenih pogojev ne nanaša na osebna in tovorna dvigala, ki naj bi se nahajala na tovornih vozilih. Razlaga sodišča je iztrgana iz konteksta in ne upošteva, da se navedeno določilo nanaša na dvigala, ki se nahajajo v zgradbah in prostorih, ki jih zavarovanec uporablja izključno za namene svoje dejavnosti. Tovorna dvigala so večji lifti oziroma dvižne ploščadi za prevoz oseb in materiala v objektih, ponavadi na gradbiščih. Tovorno dvigalo in hidravlično dvigalo na tovornjaku nista ena in ista stvar. Do delovne nezgode je prišlo med uporabo hidravličnega dvigala (HIAB z dvižno ročico za prijem materiala), ki je nameščeno na tovorno vozilo, dokazano pa je tudi, da je bilo tovorno vozilo v času delovanja v funkciji samovoznega delovnega stroja. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo jasna določila splošnih pogojev, bi moralo ugotoviti, da je tožbeni zahtevek izključen iz zavarovalnega kritja. Šlo je za uporabo samovoznega delovnega stroja, ki v času nezgode ni bil v mirovanju. Dokazano je, da je do nezgode prišlo med dvigovanjem tovora in aktivnim delovanjem vozila (stroja). Stališče sodišča, da bi moralo predmetno zavarovanje kriti vse vrste škod, ni sprejemljivo, saj ne pogodbeno ne zakonsko določeno zavarovanje ne more kriti vseh škod. Ker je iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti razvidno, da so izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo tako z uporabo motornih vozil kot samovoznih delovnih strojev, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Napačen je zaključek sodišča, da s strani delodajalca tožniku ni bil dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi postopki ali veljavnimi postopki. Kršitev predpisov na strani zavarovanca (delodajalca) je bila ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja. S tem, ko je delodajalec pustil delavca samega pri opravljanju dela pod daljnovodom, je ob ugotovljenih kršitvah mogoče sklepati o zavestnem ravnanju delodajalca. Sodišče bi moralo ugotoviti, da navodilo ni bilo ustrezno, upoštevaje zakonska določila in določila pravilnikov. Navodilo je bilo dano v nasprotju s predpisi, ki so zavezovali delodajalca. Opustitev skrbnosti kaže na hudo malomarnost delodajalca in z gotovostjo dokazuje zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom. Ni utemeljena ugotovitev sodišča, da bi določila splošnih pogojev nasprotovala namenu sklenjene pogodbe ali dobrim poslovnim običajem.

V odgovoru na tožbo tožnik ocenjuje, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Meni, da je obveznost plačila odškodnine podana že iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti za tovorno vozilo s tovornim dvigalom. Zadošča, če je škoda nastala pri uporabi in posesti takšnega vozila. Sicer pa se je škodni dogodek pripetil v okoliščinah, ki jih je potrebno opredeliti kot prometno nesrečo. Določba 13. točke tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev zavarovanja za telesno poškodbo tožnika ne more veljati, saj je po argumentu specialnosti izključena. Tudi po jamstvu zavarovalnega agenta so bila sklenjena zavarovanja takšna, da so pokrila primere, za katere po sodni praksi odškodninsko odgovarja delodajalec. Če bi sledili interpretaciji tožene stranke, bi sklenjena polica splošnega zavarovanja odškodninske odgovornosti krila le primere objektivne odgovornosti delodajalca, ne pa tudi njegove krivdne odgovornosti. Zato bi sodišče moralo zavrniti uporabo splošnih pogojev zavarovanja. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zato smiselno uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Iz police za zavarovanje splošne odgovornosti ...izhaja, da je imel tožnikov delodajalec pri toženi stranki zavarovano odgovornost, ki izvira iz dejavnosti zidarstva in gradbeništva, vključno z dodatnim kritjem delodajalčeve odgovornosti po klavzuli ..., s katerim so bili kriti odškodninski zahtevki zaradi telesnih poškodb delavcev.

Po 13. točki 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (v nadaljevanju: splošni pogoji) so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki "zaradi škod, ki nastanejo v zvezi uporabo ali posestjo zračnih in vodnih plovil vseh vrst, kakor tudi kopenskih motornih vozil, prikolic in drugih vozil na motorni pogon (samovoznih delovnih strojev, avtodvigal, traktorjev, motokultivatorjev, ipd.). Tovorno vozilo s hidravličnim dvigalom je v obravnavanem primeru sicer res imelo delovno funkcijo, vendar pa to ne pomeni, da gre že za samovozni delovni stroj (kot sta npr. bager, viličar, ipd.), kot to skuša prikazati tožena stranka. Omenjeno določilo splošnih pogojev je potrebno razlagati restriktivno v skladu z namenom sklenjene zavarovalne pogodbe (police in klavzule o dodatnem kritju delodajalčeve odgovornosti). Sodišče prve stopnje je na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) pravilno štelo, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, ker je opustil dolžnost, da delavcu zagotovi delo v takih pogojih, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo varno delo. Do delovne nezgode je prišlo zaradi prekoračitve dovoljene meje približevanja ročice k daljnovodu oziroma zato, ker delodajalec ni poskrbel za predpisane varnostne ukrepe in bi moral zagotoviti pristojno usposobljeno osebo, ki bi tožnika vodila med delom.

Na podlagi navedenih ugotovitev je potrebno zaključiti, da tožniku škoda ni nastala zaradi "motornega vozila ali samovoznega delovnega stroja", pač pa zaradi slabo organiziranega delovnega procesa in neupoštevanja ukrepov za varno delo. Vzročno verigo je sprožila slaba organizacija raztovarjanja armaturnih mrež na parceli, preko katere je potekal daljnovod. Če bi bilo delo pravilno organizirano oziroma če bi zavarovanec poskrbel za ustrezne varnostne ukrepe (poskrbel za nadzor delovnega procesa), potem ne bi prišlo do prekoračitve varnostne razdalje med ročico dvigala in vodnikom visoke napetosti in posledično do poškodbe tožnika. Celotno vzročno zaporedje je treba tako pripisati slabi organizaciji dela (pa tudi neupoštevanju varnostnih ukrepov), ne pa uporabi tovornjaka s hidravličnim dvigalom (ki je le eden od členov vzročno posledičnega zaporedja). Ker se je z delom (raztovarjanjem armaturnih mrež s kesona) ukvarjal tožnikov delodajalec (on je tisti, ki je to delo vodil in organiziral v okviru svoje dejavnosti), ne gre za primer iz 13. točke 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev. Uporaba dvigala na tovornem vozilu ni vzrok, ki bi mu bilo mogoče pripisati povzročitev škode, ob tem da je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik, ki je upravljal z ročico dvigala, ni prispeval k nastanku škode. Tako se pokaže, da uporaba dvigala na tovornem vozilu ni neposredni vzrok, ki bi mu bilo mogoče pripisati povzročitev škode, temveč je to slaba organizacija dela in neupoštevanje varnostnih ukrepov s strani delodajalca (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 77/2003 z dne 15. 1. 2004). Omenjena določba splošnih pogojev velja le za primere, ko je škodo (izključno) povzročila raba in posest kopenskega motornega vozila ali samovoznega delovnega stroja.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni podan izključitveni razlog po 4. točki 2. odstavka klavzule .... Po tej določbi zavarovanje delodajalčeve odgovornosti ne krije odškodninskih zahtevkov za škodo, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca (delodajalca) dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti ali veljavnimi delovnimi postopki. Delo (raztovarjanje mrež s tovornjaka) je tožniku odredil delodajalec in mu povedal, da mora delati počasi. Takšnemu naročilu delodajalca za izvršitev dela še ni mogoče očitati protipravnosti. Ta je podana zaradi opustitve izvedbe varstvenih ukrepov oziroma zato, ker je bila kršena dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi delo v varnih delovnih pogojih. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bilo dano navodilo v nasprotju z delovnimi postopki pri delodajalcu. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je delodajalec opustil ravnanja, ki se od njega zahtevajo po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) in podzakonskih predpisih, sprejetih na njegovi podlagi, ne pa notranjih (splošnih) aktov, zavarovalno kritje ni izključeno z navedeno določbo klavzule za dodatna kritja.

Tožena stranka glede na obrazloženo ne more uspešno uveljavljati izključitve zavarovalnega jamstva, odločitev sodišča prve stopnje pa je pravilna in zakonita tudi glede višine prisojene odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina, ki jo je tožena stranka (zavarovalnica) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ dolžna kriti v mejah svoje obveznosti oziroma zavarovalne vsote, namreč ustreza merilom po 179. členu OZ.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije svoje stroške te vloge na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.