Jedro

Ker tožena stranka ni imela ne pripomb na izvedeniško mnenje, niti ni nikdar nasprotovala zvišanju tožbenega zahtevka, oziroma se o njem sploh ni izrekla, bi ob upoštevanju 2. odstavka 185. člena ZPP prvostopno sodišče tako moralo šteti, da je tožena stranka konkludentno privolila v spremembo tožbe.

Tožena stranka prejela izvedensko mnenje 26. 5. 2008, pa vse do glavne obravnave, dne 13. 2. 2009, nanj ni odgovorila. Morebitne ugovore in zahteve v zvezi z mnenjem, podane na naroku, bi bilo tako moč presojati tudi z vidika zlorabe procesnih pravic in jih v skladu z dol. 1. odst. 11. čl. ZPP ne dopustiti.

Pobotni ugovor ni nepopoln oziroma nerazumljiv, če vsebuje vse potrebne sestavine, torej, če je iz njega mogoče razbrati, kaj tožena stranka z njim uveljavlja in če je umeščen v dejstveni kompleks historičnega dogodka in zato individualiziran. Ni pa nujno takšen ugovor tudi sklepčen, če iz dejstev, ki jih tožena stranka zatrjuje, ne izhaja zatrjevana pravna posledica. Ker nesklepčen ugovor ni formalno pomanjkljiv, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določb 108. člena ZPP in tožene stranke ni pozvalo na dopolnitev pobotnega ugovora.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 5. točki izreka tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke še v višini 105.743,90 EUR; v 6. točki izreka tako, da je po pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 762.590,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; ter v 7. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 14.718,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1., 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 3.024,39 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 157.149,00 EUR (1. tč. izreka) ter v višini 8.663,61 EUR, ne pa tudi v višini 17.319,04 EUR (2. tč. izreka) in 125.136,03 EUR (3. tč. izreka); da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 822.659,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila (4. tč. izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po spremenjeni tožbi z dne 20.6.2008, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 928.403,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila in sicer v delu nad zneskom 822.659,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006 do plačila (5. tč. izreka); odločilo je, da mora tožena stranka po pobotanju plačati tožeči stranki 665.510,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 822.659,43 EUR od 10.3.2006 do plačila (6. tč. izreka); sklenilo pa je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 14.079,38 EUR pravdnih stroškov (7. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu v višini 105.743,90 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka se smiselno zoper obsodilni del prvostopne sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo odločanje o njenem razširjenem tožbenem zahtevku. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 20.06.2008 (l.št. 135-137) navedla, da je izvedenec za gradbeništvo izračunal, da ji za izvršeno delo pripada višji znesek od vtoževanega, zato je zvišala svoj tožbeni zahtevek s prvotno vtoževanih 822.659,43 EUR na 928.403,33 EUR. Povečanje obstoječega zahtevka predstavlja spremembo tožbe (2. odst. 184. čl. ZPP). V 1. odstavku 185. člena ZPP je sicer določeno, da je po tem, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev. Vendar pa je v 2. odstavku istega člena določeno tudi, da se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremembi tožbe, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da tožena stranka ni imela ne pripomb na zgoraj omenjeno izvedeniško mnenje, niti ni nikdar nasprotovala zvišanju tožbenega zahtevka, oziroma se o njem sploh ni izrekla (gl. narok za glavno obravnavo z dne 13.02.2009, l.št. 153-154 v spisu). Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 185. člena ZPP bi prvostopno sodišče tako moralo šteti, da je tožena stranka konkludentno privolila v spremembo tožbe. Ker pa omenjene določbe ni upoštevalo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP).

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenim stališčem tožeče stranke, da je zapisnik sestanka z dne 2.9.2008 (priloga A6, v nadaljevanju zapisnik) mogoče šteti za dodatek h Gradbeni pogodbi z dne 11.8.2005, sklenjeni med pravdnima strankama (priloga A2, v nadaljevanju pogodba). Kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v pritožbi, je prvostopno sodišče zmotno ocenilo določbo 1. točke zapisnika, iz katere izhaja, da bo določena dela, ki naj bi jih po pogodbi opravila tožeča stranka, sedaj izvedla tožena stranka, ter da se "po posnetku dejanskega stanja geometra na gradbišču na drugi del izvajalca P. P. procentualno uredi razlika med pogodbenim zneskom med L. d.o.o. in P.P. s.p. in med G.d.d. in L. d.o.o.“ Na podlagi takšnega zapisa ni mogoče zaključiti, da sta se stranki dogovorili zgolj, da se dela, ki jih bo opravila tožena stranka, odštejejo od pogodbeno dogovorjenega zneska. Po mnenju pritožbenega sodišča prav iz drugega stavka 1. točke zapisnika izhaja pravi namen pravdnih strank, to je, da sta se dogovorili za procentualno delitev razlike med pogodbenim zneskom med G. d.d. in toženo stranko in med pogodbeno dogovorjenim zneskom pravdnih strank, kar je tožeča stranka zatrjevala vse od vložitve tožbe dalje (gl. vloge tožeče stranke na l.št. 4, 49 in 69 v spisu). Tožeča stranka v pritožbi tudi pravilno opozarja, da če bi se stranki z zapisnikom dogovorili le o delitvi del, kot je nepravilno zaključilo prvostopno sodišče, potem v nadaljevanju zapisnika sploh ne bi omenjali procentualne ureditve „razlike“ med obema pogodbenima zneskoma. Če bi z zapisnikom želeli spremeniti le obseg del, ki naj bi ga izvedla tožeča stranka, potem bi nedvomno zadostoval že prvi stavek 1. točke zapisnika. Ob pravilni uporabi materialnega (pogodbenega) prava, torej ob upoštevanju pravilne vsebine 1. točke zapisnika, pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sta pravdni stranki z zapisnikom spremenili s pogodbo določeno ceno tako, da sta (očitno zaradi zmanjšanja obsega dela tožeče stranke) dogovorili participacijo tožeče stranke tudi pri razliki med zgoraj navedenima pogodbenima zneskoma, procentualno, glede na obseg opravljenega dela. Ta bi sicer, v kolikor ne bi prišlo do spremembe dogovora o obsegu del, ki jih je bila dolžna opraviti tožeča stranka po pogodbi z dne 11. 8. 2005, pripadla le toženi stranki. Ker je tožeča stranka opravila 73% prvotno dogovorjenih del, ji glede na zgoraj navedeno pripada 73% razlike med zgoraj navedenima pogodbenima zneskoma, to je 73% od zneska 75.022.966,00 SIT, kar znese 54.526.380,00 SIT oziroma 227.534,57 EUR. Upoštevaje pri tem, da pritožba tožene stranke zoper obsodilni del prvostopne sodbe, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni utemeljena.

Glede pritožbe tožene stranke Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zavrnilo vse preostale dokazne predloge s pavšalno obrazložitvijo, da so le-ti nepotrebni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 13.2.2009 (l.št. 153-154 v spisu) sicer res zavrnilo ostale dokazne predloge, ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Je pa to storilo v dokaznem sklepu v sodbi. Iz 5. strani sodbe izhaja, da je sodišče „zavrnilo vse predloge strank za zaslišanje prič, saj sta obe pravdni stranki predložili obsežno listinsko dokumentacijo, ki vključuje pisno gradbeno pogodbo, gradbene dnevnike, dopise med strankama in ostalo dokumentacijo, nastalo med izvajanjem del. Na vsa, v tej pravdi pomembna (strokovna) vprašanja pa je odgovoril tudi postavljeni izvedenec. Zato zaslišanje prič nikakor ne bi pripomoglo k odgovoru na vprašanja glede obsega opravljenih del, glede procentualne razdelitve del med pravdnima strankama, glede morebitne zamude, ipd.“ Prvostopno sodišče je podalo tehtne razloge za zavrnitev dokaznih predlogov in tudi dovolj podrobno navedlo, zakaj jih je zavrnilo (2. odst. 287. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem tožene stranke, da je prvostopno sodišče z opisanim ravnanjem napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Za slednjo bi namreč šlo v primeru, če bi sodišče zaključilo, da so že izvedeni dokazi o nasprotnem tako prepričljivi, da jih novi dokazi ne bi mogli ovreči. Takšnega zaključka pa prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni napravilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v dokaznem postopku obravnavalo dokaze, predlagane s strani obeh pravdnih strank, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče prav tako ne soglaša s pritožbenim očitkom tožene stranke, da je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Sicer pa tožena stranka v pritožbi podrobneje ne navaja, kateri aspekt dejanskega stanja naj bi ostal nerazjasnjen. Zato pritožbeno sodišče na takšen pavšalen pritožbeni očitek ne more odgovoriti.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je 15-dnevni rok, v katerem je bila pozvana naj se opredeli do ugotovitev izvedenca K., sodni rok, ki je lahko podaljšljiv (2. odst. 110. čl. ZPP), vendar pa ZPP v tretjem odstavku 110. člena določa tudi, da je potrebno podaljšanje roka predlagati, preden se rok izteče. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožena stranka ni nikdar predlagala podaljšanja roka za podajo pripomb na izvedensko mnenje; ne pred in ne po izteku 15-dnevnega roka. Poleg tega iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.2.2009 (l.št. 153-154 v spisu) ni razvidno, da bi tožena stranka na naroku poskušala dati kakšne konkretizirane pripombe na izvedensko mnenje in da ji sodišče tega ni dopustilo, kot to zatrjuje v pritožbi. Zatrjevanih kršitev določb pravdnega pa tudi ni uveljavljala v skladu z dol. 1. odst. 286.b člena ZPP. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka prejela izvedensko mnenje 26. 5. 2008, pa vse do glavne obravnave, dne 13. 2. 2009, nanj ni odgovorila. Morebitne ugovore in zahteve v zvezi z mnenjem, podane na naroku, bi bilo tako moč presojati tudi z vidika zlorabe procesnih pravic in jih v skladu z dol. 1. odst. 11. čl. ZPP ne dopustiti (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 499).

Upoštevaje navedeno, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da je zaradi tega, ker ji na naroku ni bilo dopuščeno podati pripombe na izvedensko mnenje, prvostopno sodišče zašlo v napačno smer pri ugotavljanju dejanskega stanja, ker naj bi izhajalo iz napačne predpostavke, da so pravilni podatki, na katere je izvedenec oprl svoje ugotovitve o obsegu opravljenih del. Tožena stranka je imela možnost podati svoje pripombe na izvedensko mnenje, torej tudi takšne, da se je izvedenec pri svojih ugotovitvah o obsegu opravljenih del oprl na napačne podatke, pa te svoje pravice ni izkoristila.

Zmotno je stališče pritožnika, da bi tožeča stranka le s knjigo obračunskih izmer lahko dokazovala dejanske količine opravljenega dela. Kot je tožena stranka v pritožbi sama navedla (v 1. odst. 2. tč. pritožbe na str. 4), pozna ZPP pet enakovrednih vrst dokaznih sredstev, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. Dejanske količine opravljenega dela je tožeča stranka v predmetnem sporu dokazovala z različnimi listinami ter z izvedencem, ki je na podlagi listin v spisu ugotavljal količino opravljenih del s strani obeh pravdnih strank. Izveden dokazni postopek je potrdil resničnost navedb tožeče stranke, s čimer je bilo dokazno breme glede količine opravljenih del prevaljeno na toženo stranko. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča slednja le-tega ni zmogla, zato je prvostopno sodišče, glede količine opravljenih del, pravilno sledilo navedbam tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim stališčem tožene stranke, da je obrazložitev prvostopne sodbe v delu, ki se nanaša na zamudo tožeče stranke, pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je najprej obrazložilo, da zamude tožeče stranke ni bilo (gl. 1. odst. 9. str. sodbe), ker je „tožena stranka niti ni izpostavila, ampak je zgolj pavšalno pripisovala zamudo tožeči stranki, četudi iz listinske dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja, da so bila dela končana pravočasno“. Podrobneje pa je vprašanje zamude obrazložilo v nadaljevanju in sicer v delu glede pobotnega ugovora iz naslova pogodbene kazni (str. 11-12 sodbe). Takšna obrazložitev po mnenju pritožbenega sodišča nikakor ni pomanjkljiva. Poleg tega je prvostopno sodišče tudi jasno navedlo, na katere izvedene dokaze je oprlo svojo odločitev (npr. na prilogo A17, zapisnik (A6), izvedenca), kot tudi, da tožena stranka glede zamude ni zmogla niti trditvenega bremena. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo listinskih dokazov tožene stranke, s katerimi je dokazovala zamudo, saj mora stranka, zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (1. odst. 7. čl. v povezavi z 212. čl. ZPP), najprej postaviti ustrezne (konkretizirane) trditve, resničnost le-teh pa sodišče preveri s predlaganimi dokazi. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Iz navedenih razlogov prvostopnemu sodišču ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova pogodbene kazni (3. tč. izreka). Tožena stranka je v pobot uveljavlja svojo terjatev iz naslova pogodbene kazni in sicer zaradi zamude z izročitvijo del v višini 10% pogodbene vrednosti del (gl. vlogo tožene str. z dne 2.2.2007, l.št. 35 v spisu). Pravdni stranki sta v 7. členu pogodbe dogovorili pogodbeno kazen v višini 10% od pogodbene vrednosti del, če izvajalec dela ne konča deloma ali v celoti (2. odst. 7. čl. pogodbe), torej za primer neizpolnitve, za primer zamude pa sta dogovorili pogodbeno kazen v višini 0,5% pogodbene vrednosti del za vsak dan zamude (3. odst. 7. čl. pogodbe). Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeča stranka zamujala z deli, prav tako pa tožena stranka nikoli ni izrecno navedla, za koliko dni zamude sploh uveljavlja pogodbeno kazen - navedla je le, da jo uveljavlja v višini 10% pogodbene vrednosti.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da bi prvostopno sodišče v opisanem primeru moralo postopati po določbah 108. člena ZPP, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg z dne 18.10.2006. Ob tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pri svoji odločitvi vezano zgolj na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ne pa tudi višjih sodišč. Poleg tega ena odločba še ne predstavlja ustaljene sodne prakse, katero bi bilo pritožbeno sodišče dolžno spoštovati pri svoji odločitvi. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče opozarja, da določbe 108. člena ZPP urejajo postopek, če je vloga formalno pomanjkljiva, to je, če je nerazumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (je nepopolna). Tožena stranka je v pobotnem ugovoru iz naslova pogodbene kazni najprej navedla, da je tožeča stranka z deli zamujala in da del tudi ni izvedla v celoti, pri čemer se je sklicevala na 2. odstavek 7. člena pogodbe (ki določa kazen za neizpolnitev), v nadaljevanju pa je navedla, da je tožečo stranko pozivala, da naj dela konča, ker zamuja z deli, hkrati pa si je pridržala pravico do pogodbene kazni. Zato sedaj iz tega naslova zahteva 10% pogodbene vrednosti del. Po mnenju pritožbenega sodišča takšen pobotni ugovor ni nepopoln oziroma nerazumljiv, saj vsebuje vse potrebne sestavine. Iz njega je mogoče razbrati, kaj tožena stranka z njim uveljavlja, umeščen je v dejstveni kompleks historičnega dogodka in zato individualiziran, ni pa sklepčen (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 1. in 4. knjiga, komentar 108. člena). Iz dejstev, ki jih tožena stranka zatrjuje, to je, da je tožeča stranka zamujala z deli, namreč ne izhaja pravna posledica pogodbene kazni v višini 10%, saj je le-ta v tej višini v 7. členu pogodbe predvidena le za neizpolnitev del. Za zamudo sta pravdni stranki dogovorili 0,5% pogodbene vrednosti del za vsak dan zamude, tožena stranka pa nikdar ni navedla, koliko dni naj bi tožeča stranka z dokončanjem del sploh zamujala. Ker je takšen pobotni ugovor nesklepčen in ne formalno pomanjkljiv, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko ni uporabilo določb 108. člena ZPP in tožene stranke ni pozvalo na dopolnitev pobotnega ugovora.

Ob povedanem se izkaže, da je tožeča stranka izkazala obstoj terjatve po spremenjeni tožbi, na katero tožena stranka ni niti odgovorila, v višini 928.403,33 EUR, ki izhaja iz naslova: opravljenih izkopov, nasipov ter rušitvenih del po pogodbi v vrednosti 910.138,26 EUR, razlike po točki 1. dodatka v višini 227.534,57 EUR, dodatnih del v vrednosti 125.662,33 EUR, del, ki so bila opravljena v času od 26. 10. 2005 ob 16. 11. 2005, in jih tožeča stranka v prvotno postavljenem zahtevku in končni situaciji ni upoštevala, v vrednosti 35.948,71 EUR, kar znese skupaj 1.299.283,38 EUR, povečano za 20% DDV pa 1.559.140,66 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka zmanjšala za prejeto delno plačilo v višini 579.009,44 EUR, 2.4% gradbiščne stroške od zneska 1.559.140,66 EUR, v znesku 37.419,38 EUR, znesek kompenzacije Š. v višini 5.012,79 EUR in znesek za čiščenje cest 9.295,72 EUR.

Terjatev tožeče stranke je izkazana z listinskimi dokazi in mnenjem izvedenca, ki ga je prvostopno sodišče v celoti sprejelo. To mnenje je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno utemeljeno in prepričljivo. Izvedenec je pri svojem izračunu upošteval tudi spremembe višine izkopa (strani 5, 9 izvedenskega mnenja). Zato očitki pritožnika v to smer niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je, upoštevaje navedeno, neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v 1., 2., 3. in 4. točki izreka, saj so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi tožene stranke, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo ter ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. čl. ZPP) in ob odpravi kršitev določb pravdnega postopka (6. alineja 358. čl. ZPP) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 5. in 6. točki izreka tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi po spremenjeni tožbi (gl. vlogo tožeče stranke z dne 20.6.2008, l.št. 135-137 v spisu), kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe.

Sprememba odločitve o tožbenem zahtevku je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP), ki temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbami Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) tožeči stranki po specificiranem stroškovniku (l.št. 155 v spisu) priznalo 20.470,28 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa po njenem specificiranem stroškovniku (l.št. 156) 11.484,18 EUR pravdnih stroškov. Odmerjene stroške je pritožbeno sodišče upoštevalo v skladu z uspehom strank v pravdi: ker je tožeča stranka v pravdi uspela z 82% (762.590,72 EUR od vtoževanih 928.403,33 EUR), ji je dolžna tožena stranka povrniti 82% njenih pravdnih stroškov, kar znese16.785,63 EUR; tožena stranka pa je v pravdi uspela z 18%, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 18% njenih pravdnih stroškov, kar znese 2.067,15 EUR. Po pobotanju je pritožbeno sodišče spremenilo tudi 7. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 14.718,48 €.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške, tožena stranka pa je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki, v skladu z določbami veljavne Odvetniške tarife ter ZST-1, priznalo 1625 točk za sestavo pritožbe (745,88 €), materialne stroške v višini 12,05 EUR, 20% DDV (151,58 €) ter 2.114,88 € sodne takse za pritožbo, kar skupaj znese 3.024,39 €.