Jedro

V prvem odstavku 82. člena OZ je postavljeno pravilo pri razlagi pogodb – njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Takšna uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega (pogodbenega) prava. Šele uporaba pravila iz drugega odstavka 82. člena, ki omogoča iskanje skupnega namena pogodbenikov tudi zunaj pomena uporabljenih izrazov, lahko upravičuje ugotavljanje dejanskega stanja (na primer resnične skupne volje pogodbenikov). Vendar pravilo drugega odstavka pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je pri iskanju pomena spornega zapisnika uporabljalo materialno (pogodbeno) pravo. Iz tega sledi, da se je odločilo uporabiti (razložiti) določbo spornega zapisnika tako, kot se glasi. S takšno razlago pomena pogodbenih določb, katerih vsebina je bila ugotovljena na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ni poseglo v dejansko stanje. S takšnim ravnanjem tožena stranka tudi ni bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku. Pravno stališče pritožbenega sodišča za toženo stranko ne more predstavljati presenečenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 157.149,00 evrov (1. točka izreka) ter v višini 8.663,61 evrov, ne pa tudi v višini 17.319,04 evrov (2. točka izreka) in 125.136,03 evrov (3. točka izreka); da obstaja terjatev tožeče stranke v višini 822.659,43 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2006 do plačila (4. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke po spremenjeni tožbi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 928.403,33 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2006 do plačila, in sicer v delu nad zneskom 822.659,43 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2006 do plačila (5. točka izreka); odločilo je, da mora tožena stranka po pobotanju plačati tožeči stranki 665.510,43 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 822.659,43 evrov od 10. 3. 2006 do plačila (6. točka izreka); in sklenilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 14.079,38 evrov pravdnih stroškov (7. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke obstaja še za znesek 105.743,90 evrov (skupaj tožbena terjatev torej v višini 928.403,33 evrov) in je po pobotu tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 762.590,72 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2006 do plačila. Pritožbo tožene stranke zoper odločitve, s katerimi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke in delni neobstoj terjatev tožene stranke, je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki. Ta na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta dne 11. 8. 2005 sklenili gradbeno pogodbo (pogodba), na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala v času od 16. 8. 2005 do 16. 11. 2005 izvesti pripravo platoja za izvedbo komunalne infrastrukture na poslovnem objektu Poslovna cona ... (pogodbena dela). Tožeča stranka je nastopala kot podizvajalec v zvezi z gradbeno pogodbo ... (glavna pogodba), ki jo je tožena stranka sklenila z naročnikom G. d. d.; dogovorjena vrednost pogodbenih del po sistemu „cena na enoto“ je znašala 299.875.984,00 SIT (1.251.360,30 evrov), vrednost teh istih del, za katerih izvedbo se je z glavno pogodbo zavezala tožena stranka kot izvajalec G. kot naročniku, ravno tako po sistemu „cene na enoto“ pa je znašala 1.564.425,72 evrov (374.898.980,00 SIT); dne 2. 9. 2005 sta stranki podpisali zapisnik (tudi: sporni zapisnik), v katerem sta se dogovorili, da bo določen delež pogodbenih del izvedla tožena stranka in pa, da se po posnetku dejanskega stanja geometra na gradbišču za drugi del izvajalca P. procentualno uredi razlika med pogodbenim zneskom med L. d. o. o. in P. s. p. in med G. d. d. in L. d. o. o.; upoštevaje izmere, opravljene v oktobru 2005, je tožeča stranka izvedla 75%, tožena sama pa 25% del. Upoštevaje dogovorjeno ceno na enoto je znašala vrednost del, ki jih je dotlej izvedla tožeča stranka, 998.601,53 evrov, vrednost del, ki jih je tožeča stranka opravila po tem, do 16. 11. 2005, pa je znašala še 35.894,00 evrov; tožeča stranka je pogodbena dela opravila kvalitetno in v dogovorjenem roku; tožena stranka je za dela, izvedena na podlagi pogodbe, plačala tožeči stranki znesek 579.009,44 evrov (138.753.823,09 SIT).

B.

Revizijske navedbe

6. Med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjske sodbe naj bi obstajala nasprotja, zaradi katerih naj bi pravilnosti sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. Ugotovitev o obstoju tožbene terjatve v višini 822.659,43 evrov naj bi pritrjevala tožbenim navedbam, da je tožeča stranka dela iz 2. in 3. začasne situacije obračunala po cenah, ki so bile na novo dogovorjene (povišane) z zapisnikom z dne 2. 9. 2005. Ob tem pa sodišče v obrazložitvi navaja, da tega zapisnika ni mogoče šteti kot dodatek k pogodbi, s katerim bi stranki spremenili pogodbeni dogovor o načinu določitve cene.

7. Drugostopenjsko sodišče te kršitve, ki bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti, ni odpravilo. Namesto tega naj bi samo, ne da bi opravilo obravnavo, drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo pravi namen pravdnih strank, to je dejansko stanje: sprejelo je stališče, da sta se stranki v navedenem zapisniku dogovorili za spremembo cene. S tem naj bi bila kršena določba 355. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker ni opravilo obravnave, naj bi sodišče druge stopnje storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje naj bi tudi ne opozorilo tožene stranke na domnevno pomanjkljivost njenih navedb v zvezi z ugovorom iz naslova pogodbene kazni. Tako naj bi ne izpolnilo nalog, ki mu jih nalaga materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Pritožbeno sodišče naj bi ta pritožbeni očitek neutemeljeno zavrnilo.

9. Končno pa naj bi sodišči tudi napačno ugotovili količino dela, ki naj bi ga bila opravila tožeča stranka.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revidentka ni izrecno navedla, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča druge stopnje. Iz revizijskih navedb izhaja, da nasprotuje odločitvi o obstoju tožbene terjatve v celoti in odločitvi o tem, da ne obstaja njena nasprotna terjatev iz naslova pogodbene kazni (v višini 125.136,03 evrov).

11. Revidentka utemeljeno opozarja na nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ko sodišče prve stopnje na eni strani navaja, da zapisnika z dne 2. 9. 2005 ni mogoče šteti kot dodatek k pogodbi in dogovora na sestanku tudi ni mogoče razlagati, da bi z njim stranki spremenili način določitve cene (zadnji odstavek na 6. strani obrazložitve), ob tem pa v izreku ugotovi obstoj tožbene terjatve, katere višino je tožeča stranka izračunala z upoštevanjem spremembe cene, ki naj bi bila dogovorjena ravno v navedenem zapisniku. Te kršitve tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala. Sodišče druge stopnje bi jo moralo upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), če gre za pomanjkljivost, zaradi katere se sodba ne more preizkusiti.

12. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje (lahko) preizkusilo in je ugotovilo, da je glede razlage vsebine spornega zapisnika napačna: določbo 1. točke spornega zapisnika je razložilo tako, da predstavlja dogovor o spremembi cene. Drugačna, čeprav zmotna presoja sodišča prve stopnje, torej ni predstavljala kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojo razlago navedene določbe zapisnika je sodišče druge stopnje tudi prepričljivo utemeljilo (glej drugi odstavek na 3. strani obrazložitve sodišča druge stopnje). Revizijsko sodišče takšni razlagi v celoti pritrjuje, se sklicuje nanjo in je ne ponavlja.

13. Glede na povedano je revizija neutemeljena v delu, kjer se v zvezi z razlago sodišča prve stopnje glede pomena spornega zapisnika sklicuje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. V prvem odstavku 82. člena OZ je postavljeno pravilo pri razlagi pogodb – njihova določila se uporabljajo tako, kot se glasijo. Takšna uporaba (razlaga) pogodb pomeni uporabo avtonomnega (pogodbenega) prava. Šele uporaba pravila iz drugega odstavka 82. člena, ki omogoča iskanje skupnega namena pogodbenikov tudi zunaj pomena uporabljenih izrazov, lahko upravičuje ugotavljanje dejanskega stanja (na primer resnične skupne volje pogodbenikov). Vendar pravilo drugega odstavka pride v poštev le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.(1)

15. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je pri iskanju pomena 1. točke spornega zapisnika uporabljalo materialno (pogodbeno) pravo. Iz tega sledi, da se je odločilo uporabiti (razložiti) določbo spornega zapisnika tako, kot se glasi. Glede na to, kar je navedeno v predhodni točki, je takšen pristop sodišča materialnopravno pravilen. Sodišče druge stopnje je prepričljivo utemeljilo, da bi bil brez smisla tisti del besedila 1. točke spornega zapisnika, ki določa procentualno ureditev razlike med pogodbenimi zneski …, če bi zapisnik razlagali tako, da sta se stranki v njem dogovorili le o spremembi obsega del, ne pa tudi o spremembi cen. Pri tem se je (utemeljeno) sklicevalo tudi na kontekst, v katerem je bil zapisnik oblikovan (zmanjšanje prvotno dogovorjenega obsega dela tožeče stranke). Iz povedanega pa sledi, da s takšno razlago pomena pogodbenih določb, katerih vsebina je bila ugotovljena na prvi stopnji, pritožbeno sodišče ni poseglo v dejansko stanje. Med strankama ni bilo sporno, kako se glasijo določbe zapisnika z dne 9. 2. 2005. Tožena stranka tudi ni prerekala navedb tožeče stranke, da so zapisnik podpisale osebe, ki so bile pooblaščene za zastopanje pri dogovoru udeleženih in v zapisniku navedenih subjektov. Pravni pomen na ta način ugotovljene vsebine dogovora med pravdnima strankama lahko pritožbeno sodišče razlaga, ne da bi opravilo obravnavo.

16. Glede na navedeno sodišče druge stopnje tudi ni prekršilo določbe 355. člena ZPP. S takšnim ravnanjem tožena stranka tudi ni bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku. Pravno stališče pritožbenega sodišča za toženo stranko ne more predstavljati presenečenja. Pred sodiščem prve stopnje sta obe stranki podali in utemeljili svojo razlago glede pravnega pomena sporne določbe zapisnika. Pritožbeno sodišče v svojo razlago ni vneslo razmislekov, do katerih se pravdni stranki ne bi mogli opredeliti že v svojih številnih pripravljalnih vlogah.

17. Neutemeljen oziroma za rešitev tega spora nepomemben je tudi očitek revidenta glede pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom pobota iz naslova pogodbene kazni. Obe sodišči sta odločitev, da ta pobotna terjatev ne obstaja, res utemeljevali tudi s tem, da so bile revidentove navedbe pomanjkljive oziroma nesklepčne. Poleg tega pa sta ugotovili, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila v celoti, pravočasno in kvalitetno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, v katerega revizijsko sodišče ne more posegati (glej tretji odstavek 370. člena ZPP), bi tudi popolnejše oziroma sklepčne navedbe tožene stranke ne mogle utemeljiti obstoja obveznosti tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni.

18. Sodišče pa v revizijskem postopku ni moglo presojati tudi revidentkinih navedb o tem, da je tožeča stranka opravila manjši obseg dela, kot sta ugotovili sodišči. Tudi tu gre za dejanske ugotovitve, v katere pri odločanju o reviziji ni mogoče posegati.

19. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako o tem Vrhovno sodišče npr. v sodbi III Ips 76/2003.