Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je naročil vsadni indukcijski plošči vredni nad 600,00 EUR, ne da bi pri tem ravnal v skladu s pravilnikom tožene stranke, za indukcijski plošči pa tudi ni pridobil ustrezne dokumentacije za iznos in o iznosu indukcijskih plošč ni obvestil odgovornih oseb, čeprav bi to, glede na interni pravilnik, moral, naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je glede na delo, ki ga je opravljal (predsednik sindikata pri toženi stranki), s kršitvijo jasnih navodil tožene stranke, kako ravnati v primeru naročanja ocenjenih izdelkov oziroma ocenjenih vzorčnih izdelkov, izgubil zaupanje tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo, mu plačati vse zaostale plače ter druge denarne terjatve, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnih neto denarnih terjatev do plačila in za sporno obdobje plačati vse prispevke in davke iz delovnega razmerja ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi navedla, da naj bi tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti s tem, ko je vzel lastnino tožene stranke z namenom, da si jo protipravno prilasti, kar naj bi storil tako, da je v vzorčni delavnici naročil izdelavo dveh vgradnih indukcijskih kuhališč, ne da bi pri tem postopal po postopku, ki ga predvideva organizacijski predpis. Brez ustreznih predpisanih dokumentov je vgradni indukcijski kuhališči hotel odpeljati s svojim vozilom, kar pa mu je preprečila varnostna služba. Iz opisa dejanja jasno izhaja, da se tožniku očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine, kar je odpovedni razlog po 1. in ne po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je napačno kvalificirala dejanje kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da bi se izognila dokazovanju elementov kaznivega dejanja tatvine, ki ne obstajajo in zato jih tudi ni mogla dokazati. Tatvina iz malomarnosti ni mogoča, zato bi bilo potrebno dokazati naklep, tega pa tožnik nikoli ni imel in mu tožena stranka tudi ne bi mogla dokazati. Odpoved razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sta različna po vsebini, vendar ekvivalentna po teži, saj so za oba predvidene enake pravne posledice. Dejanje, ki predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in drugih delovnih obveznosti nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ampak je teža kršitve tako velika, da je posledica primerljiva s kaznivim dejanjem. Očitno ravnanje tožnika glede na vsebino konkretne kršitve in glede na nastale posledice ni kaznivo dejanje niti ne dosega pravnega standarda hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je materialnopravno napačno presodilo, da je tožnik, s tem ko kuhalni plošči ni naročil skladno z organizacijskim predpisom in ni pridobil ustrezne dokumentacije o iznosu ter ni obvestil odgovornih oseb, huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Taka presoja je napačna, saj neupoštevanje določb organizacijskega predpisa ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. Sam organizacijski predpis v 12. točki izrecno opredeljuje kakršnokoli neupoštevanje njegovih določb zgolj kot kršitev in ne kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni bil neposredno zavezan k spoštovanju določil tega predpisa, saj se predpis ni nanašal na njegovo delovno področje, niti na kakšno drugo splošno področje pri delodajalcu. Predpis določa le, da mora biti naročilo oddano na posebnem obrazcu, ki pa bi ga moral po naravi stvari naročniku ob naročilu ponuditi v izpolnitev izvajalec naročila. Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu vodilnega strokovnega sodelavca in je opravljal dela in naloge predsednika sindikata. Pravilno poslovanje z vzorci ni bila njegova pogodbena niti druga splošna obveznost iz delovnega razmerja, zato mu ni mogoče naložiti strožje odgovornosti kot za neupoštevanje teh pravil. Še posebno neutemeljen je očitek, da tožnik vzorca sploh ne bi smel naročiti, kot tudi da bi se moral prepričati, ali sta vzorca zavedena v kakršnikoli evidenci delodajalca. Organizacijski predpis ne omejuje kroga naročnikov. Pretežen del kršitev predpisa je torej odpadel na izvajalca A.A.. Ravnanje A.A. pa je tožena stranka opredelila zgolj kot kršitev delovnih obveznosti in mu je izrekla ukrep opozorilo pred redno odpovedjo. Sodišče je neutemeljeno prezrlo, da je bil takšen ukrep zoper tožnika diskriminatoren, nesorazmeren in nezakonit glede na to, da je tožena stranka tožnika obravnavala strožje kot A.A.. Napačna pa tudi presoja sodišča glede podane krivde tožnika, saj tožnik ni naklepno kršil predpisa. Tudi A.A. je potrdil, da poslovanje z vzorci ni potekalo dosledno in da se je kdaj opravilo tudi brez pisne dokumentacije. Tožnik je kvečjemu ravnal malomarno potem, ko je kuhalni plošči že prevzel in ju hotel odpeljati brez urejene izvozne dokumentacije. Tožnik pojasnjuje, da se je v takšnih primerih dopuščalo, da se dokumentacija uredi naknadno, sploh kadar je šlo za sindikat ali za vodilne delavce. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da bi naj očitano ravnanje tožnika pomenilo hujšo kršitev tudi iz razloga, ker naj bi tožniku omogočilo protipravno pridobitev premoženjske koristi v primeru prodaje kuhalnih plošč. Tožnik takšnega naklepa nikoli ni imel in mu ga tožena stranka tudi ni dokazala. Tožnik je bil moteč kot predsednik sindikata. Predvsem to je bil razlog za podano odpoved. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedi zaslišanih prič B.B. in C.C. glede strogosti izrečenega ukrepa, saj sta priči, kot predsednik sindikata poslovnega sistema in delavski direktor, seznanjeni s tovrstnimi primeri in sta izpovedali, da ne poznata nobenega primera iz preteklosti, ko bi bil za takšno ravnanje izrečen takšen ukrep. Prav tako pa toženi stranki ni nastala materialna škoda, saj je kuhalni plošči obdržala. Sodišče tudi ni navedlo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi potrjevale trditve tožene stranke o porušenih odnosih in izgubi zaupanja in tudi ni upoštevalo ravnanja tožnika po dogodku, ko si je na vse načine prizadeval, da bi vzpostavil ponovno zaupanje in iz tega razloga odstopil z mesta predsednika sindikata, s čemer se je prostovoljno odrekel tudi vsem privilegijem povezanim s tem položajem. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato ni bila dolžna presojati, ali so podani znaki kaznivega dejanja. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da ga organizacijski predpis tožene stranke ne zavezuje, ker se ni nanašal na delovno področje tožnika. Predmetni organizacijski predpis jasno in nedvomno določa pristojne podpisnike odobritve naročila vzorcev, hkrati pa gre v primeru te pritožbene navedbe za nedopustno pritožbeno novoto. Zmotno pa je tudi stališče tožnika, da naj ne bi bil podan naklep pri kršitvi pogodbenih obveznosti tožnika, saj naj bi tožnik ravnal skladno z ustaljeno prakso delodajalca. Ni res, da se določbe predpisa ne bi dosledno izvajale, kot je to trdil tožnik. Kršenje internih pravil tožene stranke s strani A.A. pri tem ne sanira kršitve s strani tožnika. Priče so prepričljivo izpovedale, da pri toženi stranki ni obstajala takšna praksa, še več, da so delavci dobili odpovedi v takšnih primerih. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je tožniku 20. 3. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je dne 20. 4. 2014 tožnik iz delovnega mesta poskušal z avtomobilom odpeljati dve vsadni indukcijski plošči, ki ju je naročil v vzorčni delavnici za osebne namene. Tožnik in priča A.A. sta izpovedala, da je v avto tožnika indukcijski plošči naložil A.A., ker je imel tožnik službene obveznosti in da A.A. ni preverjal, ali ima tožnik ustrezno dokumentacijo. Ko je tožnika ustavil varnostnik, mu je tožnik povedal, da ima dve vsadni indukcijski plošči, vendar pa zanju nima papirjev in je tožnik pred varnostnikom poklical D.D., direktorja programa kuhinjskih aparatov, kar je priča D.D. tudi potrdil, vendar je hkrati izpovedal, da tožniku ni mogel urediti dokumentacije, ker naročilo ni bilo nikjer evidentirano. Varnostnik E.E., zaslišan kot priča, je izpovedal, da mu tožnik ni sam povedal, da ima v vozilu vsadni indukcijski plošči in da mu je odprl avto šele potem, ko je vztrajal, da mu je dolžan pokazati prtljažnik.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da mu tožena stranka ni dokazala storitve kršitve pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine in da je tožena stranka napačno kvalificirala dejanje kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja z namenom, da bi se izognila dokazovanju elementov kaznivega dejanja tatvine, ki jih ne bi mogla dokazati.

8. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če je delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru lahko delodajalec sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca ni bil uveden ali pa končan kazenski postopek. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zato sodišču tudi ni bilo potrebno ugotavljati znakov kaznivega dejanja. Sodišče pa je presojalo utemeljenost odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti.

9. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik dne 20. 4. 2014 s svojim avtomobilom poskušal odpeljati iz podjetja dve vsadni indukcijski plošči, ki ju je za osebne namene naročil v začetku februarja v vzorčni delavnici pri A.A.. Priča E.E. je izpovedal, da mu tožnik spornega dne ni sam povedal, da vozi vsadni indukcijski plošči in da bo naknadno uredil dokumentacijo, ampak je navedeno povedal šele, ko je priča vztrajala, da mu mora odpreti prtljažnik avtomobila in je bilo vidno, da tožnik vozi vsadni indukcijski plošči. 10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da verjame prepričljivi izpovedi varnostnika E.E., da je tožnik vedel, da ne more indukcijskih plošč odpeljati iz prostorov delodajalca brez ustrezne dokumentacije, a je to vseeno poskušal storiti. Za izvoz predmetov iz prostorov delodajalca je moral delavec imeti ustrezno dovolilnico, kar so potrdile tudi priče E.E., D.D., F.F., C.C.. Priče so tudi prepričljivo izpovedale, da nihče v vzročni delavnici, tudi predstavniki sindikata ne, vzorcev ne morejo naročiti za osebne namene. Priča F.F. pa je izpovedal, da je bil za naročanje vzorcev pristojen zgolj on, prav tako tudi za odobritev naročila, ki pa ga tožnik njemu ni podal. Glede na prepričljive izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik seznanjen, kje in na kakšen način se naročajo vzorčni izdelki in da je tožnik natančno vedel, da brez dokumentacije ne more odpeljati plošč iz podjetja. Tožnik pa je ravnal v nasprotju z internimi pravili delodajalca, čeprav je bil že na podlagi 18. člena pogodbe o zaposlitvi zavezan k spoštovanju internih pravil delodajalca in je s tem kršil tudi 34. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013). ZDR-1 v 34. členu namreč določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ravnanje tožnika, ki je vsadni indukcijski plošči vredni nad 600,00 EUR naročil, ne da bi pri tem ravnal v skladu s Pravilnikom tožene stranke, za indukcijski plošči tudi ni pridobil ustrezne dokumentacije za iznos in o iznosu indukcijskih plošč ni obvestil odgovornih oseb, čeprav bi to, glede na interni pravilnik, moral, je vsekakor tožnik storil očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da toženi stranki ni nastala nobena materialna škoda, saj je kuhalni plošči obdržala in zato ni bilo razlogov za izrek najhujšega ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da sodišče ni navedlo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi potrjevale trditve tožene stranke o porušenih odnosih in izgubi zaupanja tožene stranke do tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnik pri toženi stranki, glede na delo, ki ga je opravljal (bil predsednik sindikata pri toženi stranki), s kršitvijo jasnih navodil tožene stranke, kako ravnati v primeru naročanja ocenjenih izdelkov oziroma ocenjenih vzorčnih izdelkov, ki v konkretnem primeru tudi niso bili majhne vrednosti, izgubil zaupanje tožene stranke do take mere, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da tožnik varnostniku ni povedal, da vozi vgradni indukcijski plošči, za kateri nima dokumentacije in da jo namerava naknadno pridobiti, temveč je šele na podlagi izrecne zahteve varnostnika pokazal prtljažnik vozila, v katerem sta bili indukcijski plošči. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat zapisalo, so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec ne glede na izid spora krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.