Jedro

Delodajalec je dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2014 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je mimo varnostnika poskušal odpeljati dve indukcijski plošči za osebne namene brez ustreznega dovoljenja za izvoz in ker ni upošteval internih pravil tožene stranke o naročanju izdelkov. Ugotovilo je tudi, da tožniku izpodbijana odpoved ni bila podana iz osebnih razlogov ter da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da mu je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi očitala storitev kaznivega dejanja tatvine. Sodišči sta nekritično sledili pravni kvalifikaciji tožene stranke, da gre za kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), zato nista ugotovili pravno relevantnih dejstev, zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine. Ti niso podani, saj ni imel namena, da si indukcijski plošči protipravno prilasti. Očitano ravnanje prav tako ni hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Neupoštevanje določb Pravilnika GOP 1-008 ne predstavlja hujše kršitev, ker sam pravilnik v 12. točki opredeljuje neupoštevanje njegovih določil kot kršitev in ne kot hujšo kršitev. Sam ni bil zavezan k spoštovanju določil pravilnika, saj se ta ne nanaša na njegovo delovno področje, niti na kakšno drugo splošno področje pri delodajalcu, poleg tega se njegova določila v praksi niso dosledno izvajala. Toženi stranki tudi ni nastala materialna škoda, saj je indukcijske plošče obdržala. Kršitev internega pravilnika s strani naročnika ne more biti obravnavana strožje, kot to velja za izvajalce naročila, konkretno A. A., ki je naročilo izvedel v nasprotju s pravilnikom, prejel pa zgolj opomin. Vztraja, da mu je bila odpoved podana iz osebnih razlogov. Sodišči prav tako nista utemeljili, kateri pravilnik naj bi kršil s tem, ko je indukcijski plošči hotel odpeljati z območja tožene stranke brez urejene dokumentacije, ne da bi o tem obvestil odgovorne osebe in varnostnika. Napačna je tudi presoja sodišč glede podane krivde, saj ni naklepno kršil pravilnika glede naročanja vzorčnih izdelkov, ter stališče, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2014 tožniku očitala, da je 20. 2. 2014 mimo varnostnika poskušal odpeljati dve indukcijski plošči brez ustrezne dokumentacije, ki bi dovoljevala izvoz in s tem nezakonito odtujil predmete v lasti tožene stranke, z namenom, da si jih protipravno prilasti ter da ni upošteval Pravilnika GOP 1-008, ki določa postopek naročanja vzorčnih izdelkov. Kršitev je pravno kvalificirala kot razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je kot naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik izdelavo dveh indukcijskih plošč za osebne namene v vrednosti nad 600,00 EUR naročil v delavnici tožene stranke, kjer se izdelujejo vzorčni izdelki in kjer se izdelki za osebne namene ne naročajo. Izdelavo plošč je naročil neposredno pri delavcu A. A., ki je indukcijske plošče izdeloval, ni pa bil pristojen za sprejem naročil. Razen slednjega, ki je tožniku tudi izdelal indukcijski plošči, za tožnikovo naročilo ni vedel nihče, niti ni v zvezi z naročilom obstajala kakršnakoli dokumentacija. Izdelani indukcijski plošči nista bili nikjer evidentirani, kar je tožnik vedel. To pomeni, da plošči nista bili sledljivi ter da ne bi bilo mogoče izvesti plačila. Ko sta bili izdelani, je A. A. obvestil tožnika in ju zložil v prtljažnik tožnikovega avtomobila. Tožnik je 20. 2. 2014 indukcijski plošči poskušal odpeljati mimo varnostnika brez ustrezne dokumentacije, ki bi dovoljevala izvoz, ne da bi varnostnika o tem seznanil. To je bilo ugotovljeno šele na vztrajanje varnostnika, naj odpre prtljažnik. Izvažanje izdelkov iz podjetja brez dovoljenja za izvoz ni dovoljeno, s čimer je bil tožnik seznanjen, niti ni šlo za običajno ali dopuščeno prakso pri toženi stranki. Prav tako je bilo za osebne namene mogoče le naročanje ocenjenih izdelkov, in sicer tako, da je delavec v tajništvu prejel listino, na podlagi katere je v trgovini plačal račun in prevzel izdelek. Obstajale so zgolj govorice, da se izdelki naročajo tudi v vzorčni delavnici, oz. da se pravila o naročanju kršijo ter da se izdelki izvažajo brez dokumentacije.

9. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Sodišče namreč na pravno kvalifikacijo delodajalca ni vezano.

10. Glede na navedeno sta sodišči resda izhajali iz napačne predpostavke, da lahko ostajata le v okviru pravne kvalifikacije izredne odpovedi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je kršitev tako kvalificiral delodajalec. Vendar to za ta spor ni odločilno, saj je glede na ugotovljena dejstva pravilna presoja, da je odpovedni razlog podan in utemeljen. Dejstvo, da sodišči nista pravno opredelili, ali očitano ravnanje (v zvezi z iznosom indukcijskih plošč) predstavlja tudi kršitev 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato ne pomeni, da je njuna odločitev nepravilna. Naveden očitek prav tako ne predstavlja zatrjevane kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor v zvezi s pomanjkljivo presojo sodišč glede naklepa oziroma prilastitvenega namena pri iznosu indukcijskih plošč. Ugotavljanje naklepa ni pomembno le pri odpovednem razlogu iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (v zvezi z očitkom kršitve z znaki kaznivega dejanja tatvine), temveč tudi pri razlogu iz 2. alineje prvega odstavka iste zakonske določbe, ki sta ga ugotavljali sodišči. Sodišče druge stopnje se je očitno strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal naklepno – res predvsem v zvezi s kršitvijo pravil o naročanju, vendar tudi glede celote dejanj, ki se tožniku očitajo. Poleg tega vse ostale dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči od samega naročila do poskusa izvoza indukcijskih plošč mimo varnostnika (1) ter s tem dokazan način storitve, dokazujejo prav tožnikov prilastitveni namen, torej naklepno dejanje.

12. Za presojo utemeljenosti očitanega odpovednega razloga ni pomembno, da sodišči nista opredelili, kateri pravilnik je tožnik kršil s tem, ko je indukcijski plošči hotel odpeljati z območja tožene stranke brez urejene dokumentacije. Sodišči sta ugotovili, da je bilo za izvoz izdelkov potrebno ustrezno dovoljenje, da je bil tožnik s tem seznanjen ter da je s kršitvijo tega internega pravila kršil 34. člen ZDR-1 ter 18. člen pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katerimi mora delavec upoštevati navodila in zahteve delodajalca. S tem je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana. Glede na dejanske ugotovitve se revizijsko sodišče strinja tudi s presojo, da je tožnik pri tem ravnal naklepno.

13. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da ni šlo za hujšo kršitev delovne obveznosti, ker Pravilnik GOP 1-008 v 12. točki neupoštevanje njegovih določil opredeljuje kot kršitev delovnih obveznosti in ne kot hujšo kršitev ter, ker ga naveden pravilnik ni zavezoval. Tožniku se očita nepravilno ravnanje tako pri naročanju, kot tudi pri izvozu izdelkov. Kot tožnik sam navaja, Pravilnik GOP 1-008 določa postopek naročanja vzorčnih izdelkov, ne ureja pa pravil glede izvoza izdelkov iz podjetja. Že zaradi tega tožnikova ugovora nista ključna za presoji, ali očitano dejanje (kot celota) predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega pravilnik ni vnaprej opredelil teže kršitev (kot lažje ali hujše), temveč je zgolj splošno določil, da kršitev njegovih določil predstavlja kršitev delovnih obveznosti. Presoja o teži kršitve je prepuščena delodajalcu oziroma v primeru sodnega spora, sodišču. Prav tako interna pravila tožene stranke glede naročanja izdelkov za osebne namene in izvoza izdelkov iz podjetja zavezujejo vsakega delavca v podjetju, ne glede na njegov status ali delovno mesto.

14. Za odločitev v tem sporu tudi ni ključno, da toženi stranki ni nastala materialna škoda, ker je indukcijski plošči obdržala. Delavec se je na podlagi 37. člena ZDR-1 dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Za kršitev navedene obveznosti zadošča, da bi neko ravnanje lahko škodilo delodajalcu, zato ni odločilno, ali je toženi stranki materialna škoda dejansko nastala. Sploh pa do nastanka škode ni prišlo zato, ker je varnostnik to s svojim ravnanjem preprečil. Dejstvo, da škoda ni nastala, zato v konkretnem primeru ne more predstavljati olajševalne okoliščine na tožnikovi strani.

15. Sodišči sta ugotovili, da izredna odpoved tožniku ni bila podana iz osebnih razlogov. Okoliščine, ki jih v zvezi s tem v reviziji izpostavlja tožnik, ne kažejo, da je bila ta presoja napačna. S trditvami, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbam prič B. B., C. C. in D. D. tožnik dejansko uveljavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena spadata namreč na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Prav tako ni bistven očitek, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do izpovedi prič E. E. in F. F. glede strogosti izrečenega ukrepa, saj njuno mnenje v zvezi s tem za odločitev v tem sporu ne more biti ključno. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil E. E. seznanjen s primeri, ko so delavci dobili odpovedi zaradi odtujevanja izdelkov, zato ne drži trditev tožnika, da sta obe priči izpovedali, da nobenemu delavcu za takšno kršitev ni bila izrečena izredna odpoved. Neutemeljena je tudi trditev tožnika, da njegovo ravnanje ne more biti obravnavano strožje kot ravnanje A. A., ki je v nasprotju z internimi pravili zanj izdelal indukcijski plošči in mu ju izročil, prejel pa zgolj opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. A. A. ni poskušal izvoziti izdelkov tožene stranke iz podjetja brez ustrezne dokumentacije, zato ravnanje slednjega ni mogoče enačiti s tožnikovim, niti označiti kot hujše v primerjavi s tožnikovim.

16. Glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (predsednik sindikata), kršitev navodil tožene stranke, poskus iznosa indukcijskih plošč brez dovoljenja, in dejstvo, da plošči nista bili majhne vrednosti, je utemeljena tudi presoja sodišča, da so bili medsebojni odnosi zaradi izgube zaupanja porušeni do te mere, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Do drugačnega zaključka ne morejo privesti okoliščine, ki jih v reviziji izpostavlja tožnik – da je po dogodku odstopil z mesta predsednika sindikata, da je bilo njegovo sodelovanje s toženo stranko ves čas ocenjeno kot korektno, da je bil pripravljen dati pojasnila v zvezi z dogodkom ter da je dejanje obžaloval, kot tudi ne trajanje zaposlitve pri toženi stranki.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Da je tožnik izdelavo indukcijskih plošč za osebne namene naročil v vzorčni delavnici, kjer se izdelki za osebne namene ne naročajo; da izdelavo plošč ni naročil pri pristojni osebi, temveč neposredno pri delavcu v delavnici; da za njegovo naročilo (razen izvajalca) ni vedel nihče; da varnostnika ni seznanil, da prevaža plošči, itd.