Jedro

Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je 1,500.000,00 SIT. Glede na tožničino mladost (ob nezgodi je bila stara 17 let), spol in vidnost posledic nezgode je takšna odškodnina utemeljena. Posledice se namreč kažejo v brazgotini na desnem komolcu, dolgi 8 cm in široki 12 mm in ki je prekomerno izražena in zadebeljena, v 15,5 cm dolgi in 7 mm široki brazgotini na desnem kolenu z vidnimi sledovi prečnih šivov, v luskavici, ki se pojavlja v predelu obraza, na lasišču in v krčnih žilah, ki so dobro vidne. Zaradi tega tožnica ne more več nositi kratkih kril. Ob upoštevanju dejstva, da gre za mlado dekle, pri katerem je lep in zdrav zunanji videz ter družabno življenje z vrstniki na prvem mestu in se krčnih žil, brazgotin in luskavice zelo sramuje, je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7,645.713,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 7,600.000,00 SIT od 29. 10. 1998 dalje do plačila, od zneska 45.161,80 SIT od 3. 12. 1996 dalje do plačila, od zneska 552,00 SIT od 24. 1. 1996 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Presežni tožbeni zahtevek za znesek 3,700.000,00 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi se z a v r n e .

Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu za znesek 410.686,20 SIT premoženjske škode r a z v e l j a v i in v tem delu v r n e v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. O pravdnih stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja v znesku 2,800.000,00 SIT, za prestani strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2,200.000,00 SIT, za premoženjsko škodo pa je dosodilo 456.400,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek do zneska 11,756.400,00 SIT pa je zavrnilo.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka je izpodbijala le zavrnilni del sodbe za plačilo nadaljnjih zahtevanih 4,800.000,00 SIT s pripadki in stroškovni izrek sodbe v zavrnilnem delu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka zahteva iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti celoten vtoževani znesek v višini 4,200.000,00 SIT. Meni, da sodišče pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskih mnenj, ki pričajo, da je trajalo obdobje stalnih bolečin kar 6 mesecev in 1 teden, tožnica pa je prestajala občasne lahke vendar vsakodnevne telesne bolečine še 3 leta in 7 mesecev (do glavne obravnave dne 29. 10. 1998). Vse do konca življenja, pa bo morala tožnica prestajati glavobole, ki postanejo intenzivnejši ob vremenskih spremembah in kadar se tožnica uči. Zaradi nezgode bo morala tožnica vsakodnevno prestajati zelo hude in moteče neugodnosti, predvsem nošenje štiritočkovne opornice, nošenje protikrčnih nogavic, mravljinčenje v kolenu, mazanje glave s posebno kremo neprestano 4 dni in uporabljati poseben losion. Glede na vse navedeno, je sodišče prisodilo tožnici prenizko odškodnino in pri tem sploh ni upoštevalo njene mladosti, saj je bila ob nezgodi stara komaj 17 let in se njeno življenje niti še ni prav začelo.

Meni, da je sodišče neustrezno ovrednotilo tudi strah tožnice, saj je trajal sekundarni strah kar eno leto in pol. Strah je bil zelo intenziven, imela je nočne more, močila je posteljo, veliko je jokala, zanjo je bil to velik šok in stres, še vedno pa obstaja utemeljena skrb, da se luskavica poslabša in spremeni v generalizirano obliko. Prenizko je odmerilo odškodnino tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnica je nesposobna za dolgo hojo in dolgo stanje, nosi opornico zaradi hude nestabilnosti desnega kolena, ne more prenašati težjih bremen, ker je moč desne roke manjša, bistveno je zmanjšana tudi njena sposobnost za športno in družbeno udejstvovanje. Ostal ji je slabši vid, trpi za pokomocijskim sindromom, ki se odraža v slabši sposobnosti koncentracije, razdražljivosti, razburljivosti, ne prenaša sonca, hrupa ali ropota in ima slabši spomin. Zato ni sposobna za poln obseg dela v domači prodajalni, kjer stoji v glavnem na levi nogi, ne more ne čepeti, ne klečati, ni sposobna za nekatera gospodinjska opravila, kot so likanje, prestavljanje pohištva ali čiščenje tal. Ne zmore nobenega hitrega plesa. V primerjavi s svojimi vrstniki je v svojem družabno socialnem življenju izredno prikrajšana. Tudi po predavanjih na fakulteti je zbita in utrujena.

Težko se uči, v študij mora zaradi slabšega spomina, motenj koncentracije in glavobolov vlagati več energije, časa in napora.

Sodišče je očitno popolnoma spregledalo njeno starost in fazo življenja. Saj je v primerjavi s sovrstniki zagotovo prikrajšana.

Sodišče je tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti nerealno nizko odmerilo odškodnino. Tožnici so ostale brazgotine na desnem komolcu, brazgotine na desnem kolenu ter sledovi poševnih šivov, pod nivojem pogačice pa je ostala prečna brazgotina, tudi na desni goleni je vidna brazgotina, ostale so krčne žile in luskavica na obrazu, lasišču in na mestih operativnih brazgotin. Sodišče je popolnoma spregledalo, da gre za kronične, trajne in neozdravljive posledice in estetske spremembe na koži. Tožnici se pojavijo izpuščaji, luščenje kože in srbež, posebno huda za tožnico je luskavica na lasišču in obrazu, zato jo je zelo sram. V tej starosti predstavlja to hudo travmo in tožnica prestaja zelo intenzivne duševne bolečine. Tožeča stranka tudi navaja, da bi bila prisojena odškodnina morda primerna za upokojenko, ne pa za dekle, staro v času nezgode komaj 17 let, ki ima uničeno celo življenje in bo ostalo trajno skaženo. Očitno je pri uporabi materialnega prava, spregledalo sodno prakso, premalo pa je upoštevalo tudi čas, ko je tožnica čakala na iztek sodnega postopka.

Tožena stranka se je pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala,da se sodbo spremeni in se tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnih 1,847.224,00 SIT ter ustrezno spremeni stroškovni izrek. Tožena stranka se je pritožila zoper pritožnici dosojeno višino odškodnine, ki ni v skladu z določili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in obstoječo sodno prakso in meni, da so posamezni odškodninski zneski za nepremoženjsko škodo pretirani. Meni, da za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem zadostuje 2,100.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000,00 SIT, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da bo tožnici ostala le trajna srednje huda estetska motnja, ki ne dosega stanja skaženosti. Tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pretirana, saj se tožnica z nekaterimi od športnih in družabnih aktivnosti še ukvarja, čeprav manj aktivno, še hodi v naravo in pleše. Glede premoženjske škode pa navaja, da škoda za prevoze od tožničinega doma v šolo in nazaj od meseca januarja do junija 1995 v višini 153.462,20 SIT ni izkazana.

Ne glede na to pa bi tožnica tudi v primeru, če bi bila zdrava, morala hoditi v šolo in bi s tem imela določene izdatke, katerih pa sodišče ni upoštevalo. Za 90.000,00 SIT (6 mesecev x 15.000,00 SIT za mesečno karto) je prisojena odškodnina previsoka. Prav tako ni z ničemer izkazana odškodnina za materialno škodo, ki naj bi jo imela tožnica s prevozi v Zdravilišče in nakupom bazenskih kart v skupni višini 257.224,00 SIT, saj tožnica ni predložila niti ene same kopališke karte. Tako tožena stranka tega zahtevka ne more priznati oz. ga ne more priznati v takšni višini.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Prvostopno sodišče je dosodilo primerno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2,800.000,00 SIT. Sodišče je pri tem primerno upoštevalo okoli 6 mesecev prestanih bolečin, od katerih je bilo 3 tedne hudih in srednje hudih bolečin, pretežno obdobje pa so bile lažje bolečine.

Tudi trajne bolečine, v obliki glavobolov je sodišče upoštevalo, sicer ne izrecno kot glavobole, ampak kot občasne trajne bolečine, kar so po izvedenskem mnenju edino le glavoboli. Primerno pa je upoštevalo tudi vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Upoštevalo je tudi nošenje kolenske opornice in protikrčnih nogavic, vendar pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj le-te ovirajo tožnico pri njenih splošnih življenjskih aktivnostih in ji povzročajo duševne bolečine, ne pa telesnih bolečin. Glede na težo škode po merilih iz čl. 200 in 203 ZOR ni bilo mogoče dosojene odškodnine niti znižati, niti zvišati, saj je bila ob tem primerno upoštevana tudi mladost tožnice.

Za prestani strah je bila dosojena pravična denarna odškodnina v višini 500.000,00 SIT. Tožnica je prestajala le sekundaren lahek strah za izid zdravljenja v trajanju enega leta in pol ter eno leto trajajoč lahek strah pred prometom, ki pa je prešel v neprijeten spomin. Primerno je bilo upoštevano tudi dejstvo, da je tožnica sorazmerno mlada.

Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je bilo pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, saj je glede na tožničino mladost in spol ter vidnost posledic nezgode, dosojena odškodnina prenizka. Te posledice se kažejo v brazgotini na desnem komolcu, ki je prekomerno izražena in zadebeljena, dolga 8 cm in široka 12 mm, v brazgotini na desnem kolenu, v dolžini 15,5 cm in širini 7 mm, v vidnih sledovih prečnih šivov, v prečni brazgotini pod nivojem pogačice, dolgi 5,5 cm z vzdolžnimi sledovi šivov v širini 7 mm ter v 1 cm dolgi brazgotini na desni goleni. Ob tem tožnica trpi tudi zaradi lažje oblike luskavice, ki se je pojavila kot posledica nezgode na mestih teh poškodb.

Luskavica se kaže tudi na tožničinem obrazu in lasišču. Zaradi dobro vidnih krčnih žil pa ne nosi več kratkih kril. Glede na tožničino starost, ob nezgodi 17 let, torej ob upoštevanju dejstva, da gre za mlado dekle, pri katerem stoji lep in zdrav zunanji videz ter družabno življenje z vrstniki na prvem mestu in se luskavice, brazgotin ter krčnih žil zelo sramuje, je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, skladno z določilom 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), spremeniti in tožnici iz tega naslova dosoditi 1,500.000,00 SIT. Vendar so pritožbene navedbe, da ima tožnica uničeno celo življenje, pretirane, zato tudi po merilih čl. 200 ZOR višja odškodnina ni primerna in je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo pritožbi tožeče stranke delno ugoditi, saj je tožnica glede na posledice poškodb resnično ovirana pri skoraj vseh življenjskih aktivnostih. Tako v prostem času glede na svojo starost ne more razvijati športnih in družabnih aktivnosti, povezanih z daljšo hojo, daljšim stanjem, hitrimi gibi, težjimi bremeni, hrupom ali soncem.

Prav tako je ovirana tudi pri svojih delovnih oz. študijskih obveznostih, zaradi zmanjšane sposobnosti dvigovanja težjih bremen, nesposobnosti daljšega stanja, klečanja, slabše koncentracije, razdražljivosti in slabšega spomina. Tožnici je onemogočeno ali vsaj znatno otežkočeno izvajanje športnih in družabnih dejavnosti ter s tem povezano druženje z vrstniki. Prav tako tožnica ne bo nikoli mogla delati na delovnem mestu, kjer bi morala dalj časa stati, hoditi, tekati, klečati, dvigovati bremena, delati v hrupu ali na močnem soncu. V študij in učenje pa mora vlagati več časa in truda.

Kar vse tako mlademu dekletu, ki ve, da teh aktivnosti nikoli več ne bo moglo opravljati zagotovo povzroča velike duševne bolečine. Zato je bilo dosojeno odškodnino v tem delu v skladu s čl. 373 ZPP spremeniti in tožnici dosoditi 2,800.000,00 SIT, kar je primerna odškodnina. Višja odškodnina pa ni utemeljena, saj lahko tožnica še vedno opravlja pretežno vsa dela in je lahko tudi aktivna v vsakdanjem življenju, le omejena je pri delu in aktivnostih. Glede na to je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke v presežnem delu zavrniti.

Pritožbena trditev tožeče stranke, da je tožničin vid sedaj slabši, je popolnoma nova in ni bila doslej v postopku še nikoli omenjena.

Gre le za pavšalno trditev, ki ni z ničemer dokazana. Tožnica bi morala predložiti dokaze, kot podlago tej pritožbeni novoti. Zato pritožbeno sodišče te navedbe ni moglo upoštevati.

V obrazložitvi je prišlo do očitne pisne napake pri določitvi odškodnine za uničena oblačila tožnice,ki znašajo namesto 238.000,00 SIT le 28.000,00 SIT.

Pritožbi tožeče stranke je bilo ugoditi v delu, ki zadeva materialno škodo, ki naj bi tožnici nastala s prevozi od doma v šolo in nazaj od meseca januarja do meseca junija 1995. Prvostopno sodišče je verjelo tožnici, da v tem obdobju zaradi uporabe bergel ni mogla uporabljati javnih prevoznih sredstev. Vendar sodišče ob pravilno ugotovljeni utemeljenosti tega zahtevka ni pravilno odmerilo višine teh stroškov.

Ne glede na omejitve tožnice zaradi poškodb, bi le-ta imela izdatke za prevoz v šolo. Mati tožnice je s prevozom z osebnim vozilom v šolo in nazaj gotovo imela višje stroške, zato bi prvostopno sodišče moralo stroške, ki bi v normalnih okoliščinah nastale tožnici z uporabo javnih prevoznih sredstev, odšteti. V tej smeri je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu prvostopno sodbo, na podlagi 370. člena ZPP, razveljavilo in jo v tem delu vrnilo v novo odločanje. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in razjasniti kolikšni bi bili stroški za prevoz z rednim javnim prevoznim sredstvom v tem obdobju od tožničinega doma do šole in nazaj in jih od vtoževanega zneska odšteti. Tožnica namreč zaradi tega škodnega dogodka ne more biti obogatena.

Ugoditi je tudi pritožbeni navedbi tožene stranke, da materialna škoda, ki naj bi jo tožnica utrpela s prevozi v Zdravilišče in nakupom kopaliških kart, ni z ničemer izkazana. Prvostopno sodišče je popolnoma verjelo izpovedbi tožnice in njenim navedbam, da je zaradi hitrejšega okrevanja na svojo željo hodila na kopanje v zdravilišče A.T., vendar v dokaz temu ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi bila razvidna posamezna cena vstopnice in na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, kolikokrat je bila tožnica v zdravilišču. Zgolj pavšalne navedbe, da je hodila v Zdravilišče A.T. in Zdravilišče L., ki sta različno oddaljeni od njenega doma, enkrat do dvakrat tedensko in znesek 99.000,00 SIT za te karte ter 158.224,00 SIT za prevožene kilometre, niso dovolj za odmero odškodnine za to postavko. Ker sodba glede tega dela odškodninskega zahtevka ni imela razlogov, jo je bilo potrebno v tem delu razveljaviti in jo glede tega vrniti v novo odločanje, kjer bo treba ugotoviti in razčistiti, kolikšna je bila cena posamezne vstopnice v zdraviliške bazene, kolikokrat je bila tožnica v Zdravilišču L., ki je bližje in kolikokrat v Zdravilišču A.T., ki je precelj bolj oddaljeno od tožničinega doma.

Glede na pravna merila 200. in 203. člena ZOR pritožbenim navedbam tožene stranke, da je dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka, ni pritrditi in je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

V preostalem je bilo pritožbi tožeče in tožene stranke v skladu s čl. 368 ZPP, kot neutemeljeni zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Pritožbeno sodišče tudi po uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje, v skladu z določilom 365. člena ZPP ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev prvostopnega sodišča je tako v preostalem delu pravilna in v skladu z materialnim pravom.

Glede na to, da bo moralo sodišče prve stopnje o navedenih vprašanjih ponovno odločati, bo o stroških pravdnega postopka in o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.