Jedro

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine. Nikakor tudi ne gre za avtomatizem, ki bi bil povezan morda s prezaposlenostjo sodišča, saj so za reševanje tega problema predvideni drugi instrumenti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in dosodilo odškodnino za negmotno škodo v skupnem znesku 6,500.000,00 SIT in sicer: za telesne bolečine 2,800.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,200.000,00 SIT in zaradi skaženosti 1,000.000,00 SIT. Odločalo je še o zahtevku za gmotno škodo. Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede višine dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z zvišanjem za 600.000,00 SIT in zaradi skaženosti za 500.000,00 SIT in tako zvišalo skupaj odmerjeno odškodnino za 1,100.000,00 SIT. Spremenilo je tudi odločitev o gmotni škodi, kar pa ni predmet revizijskega postopka.

Zoper pravnomočno dosojeno oziroma zavrnjeno odškodnino za negmotno škodo sta obe pravdni stranki vložili vsaka svojo pravočasno revizijo.

Tožeča stranka v zelo obširni reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ker ni odgovorilo na vse njene pritožbene trditve. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi predvsem v prenizko dosojeni odškodnini. V reviziji podrobno povzema izvedenska mnenja, poudarja vse tožničine nevšečnosti, bolečine in predvsem posledice poškodb, ki jih je povzročila nesreča. Trdi, da bi le celotna zahtevana odškodnina predstavljala pravično denarno odškodnino in je bil njen zahtevek neutemeljeno zavrnjen. V reviziji se ukvarja z vprašanjem, ali je pravilno zavrnjen zahtevek za dosojo zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ponudi izračun, koliko bi znašala odškodnina z obrestmi za to obdobje in s tem dokazuje, kako je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo za dosojo pravične odškodnine. Sklicuje se na 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in graja razmere v sodni praksi, ki po njenem neupravičeno privilegira zavarovalnice, ki niso z ničimer prisiljene k (po njenem) korektnejšim odnosom do oškodovancev. Če bi sodna praksa dosojala zamudne obresti od vložitve tožbe ali celo od poteka roka iz 919. člena ZOR, bi bile zavarovalnice prisiljene k hitrejšemu reševanju odškodninskih zadev in k primernejšim poravnalnim ponudbam, kar bi pripomoglo k hitrejšemu reševanju sporov. Tako pa lahko zavarovalnice ves čas poteka postopka obračajo denar in kujejo dobiček. Končno predlaga revizijskemu sodišču, da v celoti ugodi njenemu zahtevku.

Tožena stranka v svoji reviziji očita izpodbijani sodbi zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da je odmerjena odškodnina previsoka glede na zakonska določila in sodno prakso. Predlaga znižanje odškodnine za telesne bolečine na 2,100.000,00 SIT, za strah na 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti na 700.000,00 SIT in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 1,900.000,00 SIT.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nobena stranka na vročeno revizijo nasprotne stranke ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni. Revizijsko sodišče odgovarja na očitke obeh pravdnih strank istočasno, kolikor obe reviziji zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Glede očitka tožeče stranke je treba poudariti, da je pritožbeno sodišče dolžno odgovoriti na pravno odločilne pritožbene navedbe in v mejah preizkusa sodbe, določenih v 365. členu ZPP, kar je bilo tudi narejeno v tej pravdni zadevi.

Skromna navedba ali pomanjkljiv citat materialnopravne podlage v sodbi pa ni kršitev določb pravdnega postopka, odločilno je, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in morebiti še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

To temeljno razlago načina odmere sta dosledno spoštovali sodišči prve in druge stopnje v tej zadevi. Prav tako sta spoštovali sodno prakso, ki je že precej let uveljavljena v slovenskem prostoru. Gre za vprašanje trenutka odmere pravične denarne odškodnine in v zvezi s tem vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo oziroma, od kdaj je upnik (oškodovanec) upravičen do zamudnih obresti. Razlogi, ki so privedli do ustalitve sodne prakse na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo iz časa, ko se je bilo treba soočiti z nenormalnimi ekonomskimi razmerami zelo visoke inflacije in v določenem obdobju celo hiperinflacije, ki je porušila praktično vsa vrednostna (predvsem cenovna) razmerja, po katerih bi bilo mogoče res pravično odmeriti denarno nadomestilo za nastalo škodo. Poiskati je bilo zato treba neko pravno utemeljeno časovno koordinato izhodišč za odmero pravične denarne odškodnine. Zaradi hitrega spreminjanja vrednosti denarja je bilo gotovo prav izbrati čas odmere odškodnine na dan sodbe (kar tudi sicer določajo različni predpisi, npr. pri premoženjskih škodah - 189. člen ZOR, povračila v primerih ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov - 104. in 113. člen ZOR), ko je sodnik z večjo gotovostjo lahko uporabil primerjavo med nastalo škodo in denarnim nadomestilom zanjo, ne pa, da bi moral tako tehtanje vrednot opraviti za nazaj (na čas nastanka škode), ker se je zaradi poteka časa občutek za pravično vzpostavitev vrednostnega razmerja upravičeno zdel preveč negotov. Že opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog tudi za določitev tako visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, kot so to bile, saj je znano, da so v določenem časovnem obdobju znašale tudi več tisoč odstotkov, pa je kljub temu prišlo do realnega padca vrednosti denarja. Zamudne obresti so v določenem obdobju opravljale tudi vlogo revalorizacije glavnice in jih tudi zato ni mogoče prisoditi za nazaj, saj bi to pripeljalo do dvojne revalorizacije odškodnine. Tako ravnanje pravno ni dopustno, saj nasprotuje temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja in načelu prepovedi zlorabe pravic (11. do 13. člen ZOR).

Sodna praksa se je izrekla tudi o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka pa mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine. Nikakor tudi ne gre za avtomatizem, ki bi bil povezan morda s prezaposlenostjo sodišča, saj so za reševanje tega problema predvideni drugi instrumenti. Sedanja praksa morda res ne vzpodbuja zavarovalnic k hitremu reševanju sporov. Vsi našteti razlogi pa ne morejo pretehtati temeljnega načela utavnoteženja položaja strank in ustavno zagotovljene pravice do enakega pravnega varstva. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Revizijsko sodišče je v tem primeru ugotovilo, da je postopek tekel korektno in da tudi ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic (tožene stranke). Tudi zato ne bi bilo utemeljeno dosoditi višje odškodnine zaradi "dolgotrajnosti" postopka, v katerem je bila tožba vložena dne 3.12.1996, sodba prve stopnje pa je bila izdana dne 29.10.1998. Sklicevanje na 919. člen ZOR v teh načelnih vprašanjih o temeljnih pravilih odškodninskega prava prav tako odpove, saj je določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju ter si že revizija tožeče stranke sama odgovori na neprimernost uporabe te določbe za odškodninsko odgovornost iz obveznega zavarovanja udeležencev v prometu.

Tožnica, ob nesreči 17 let stara dijakinja, je utrpela pretres možganov, zlom desne podlahtnice, raztrganine sprednje in zadnje križne vezi, notranje obsklepne vezi, meniskusno stegnenične vezi, notranjega zadnjega dela sklepne ovojnice, okvaro pogačnične vezi, odrgnine levega komolca, leve goleni, desnega kazalca in zaradi prometne nezgode in njenih posledic še luskavico. Zdravljenje je potekalo bolnišnično in ambulantno. Na travmatološkem oddelku je bila hospitalizirana 11 dni in še 6 dni, prestala je tri operacije, dve v splošni anesteziji. Vezana je bila na uporabo invalidskega vozička 5 dni, nosila je polovični mavec na kolenu mesec in pol, bergle pa dva meseca. Pregledana je bila pri kirurgu osemkrat in osemkrat pri domačem zdravniku ter še desetkrat pri dermatologu. Opravila je 98 fizioterapij in bila šestnajstkrat izpostavljena RTG slikanju.

Bolečinsko obdobje je trajalo dolgo: en teden hude bolečine, dva tedna srednje in pet mesecev in pol bolečine lažje stopnje, ki bodo trajale še najprej, posebej ob obremenitvah in spremembi vremena. Luskavica se je pri tožnici pojavila na mestih, kjer je bila operirana, nezgoda pa je bila sprožilni element za pojav te bolezni, ki terja vsakodnevno nego. Revizijsko sodišče je ocenilo, da je odmerjena odškodnina v višini 2,800.000,00 SIT primerna odškodnina za to vrsto škode.

Tožnica je bila takoj po nezgodi v nezavesti, ko pa se je v bolnišnici prebudila, je bila upravičeno in dolgo zaskrbljena za svoje zdravje in telesno integriteto. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je po ugotovitvah sodišč trajala kar leto in pol, tožnica je preživljala močne more, posebej pa še strah zaradi možnosti širitve luskavice. Dosojena odškodnina v višini 500.000,00 SIT je po oceni revizijskega sodišča primerna trajanju in intenzivnosti tožničinega strahu. Poudariti je treba, da bistveno odstopa od odškodnin, odmerjenih oškodovancem sicer, kar pa je zaradi individualizacije odškodnine pri tožnici pravno pravilno.

Zaradi poškodb v nezgodi ima tožnica omejeno gibljiv desni komolec in desno koleno ter slabšo grobo moč desne roke. Občasno celo nosi opornico zaradi nestabilnosti desnega kolena. Ni sposobna za dolgo hojo in stanje, dvigovanje težjih bremen, športno in družabno udejstvovanje, pohode, športne igre in ples. Opustila je igranje v dramskem krožku, smučanje in igranje tenisa. Tako zmanjšanje življenjskih aktivnosti za tako mlado dekle je hud udarec in dejstvo, s katerim se bo morala soočati celo življenje. Zato je revizijsko sodišče prepričano, da je odmera odškodnine primerna, saj tudi za to obliko škode velja, da odstopa od sicer odmerjenih odškodnin pri tovrstnih poškodbah.

Poškodbe in operativni posegi zaradi njih so tožnici pustili številne in opazne brazgotine: po desnem komolcu, desnem kolenu, pod pogačico. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dobro vidni šivi in krčne žile po nogah. Luskavico ima tožnica po lasišču, obrazu - predvsem okoli obrvi, po komolcu in kolenu. Pojav luskavice je sprožila prometna nezgoda in njene posledice. Gre za bolezen, ki je nepredvidljiva in ki zahteva vsakodnevno nego in skrb. Tudi zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko je zvišalo odškodnino iz tega naslova.

Po skrbni primerjavi dosojene odškodnine v tej pravdni zadevi z odškodninami, ki jih sicer priznava slovenska sodna praksa, se pokaže, da je ta odškodnina odmerjena s pravilnim upoštevanjem posebnosti posledic nezgode, ki jih je utrpela tožnica. Ni mogoče pritrditi niti pooblaščencu tožnice niti tožene stranke, da odmerjena odškodnina ne ustrezna merilom, predpisanim v zakonu in uveljavljenim v sodni praksi. Odmerjena odškodnina je primerno poudarila večjo težo in obseg posledic pri tožnici. Ni pa mogoče pritrditi pretiranim poudarkom tožeče stranke v njeni reviziji, ko opisuje tožničine težave, kakor tudi ne minimalizaciji posledic, ki vejejo iz revizije tožene stranke.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso utemeljeni očitki, ki sta jih v revizijah zapisala pooblaščenca pravnih strank, zato je moralo neutemeljeni reviziji zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije tožene stranke (166. člen ZPP), tožeča stranka pa ni priglasila stroškov revizijskega postopka.