Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je uporabilo dokaze (uradne zaznamke), ki so bili iz kazenskega spisa izločeni, ni prekršilo določb pravdnega postopka, niti ni poseglo v nobeno ustavno zajamčeno človekovo pravico tožečih strank. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Namen izločitve obvestil, zbranih od osumljenca v kazenskem postopku, četudi sploh niso bila pridobljena s kršitvijo določb kazenskega postopka, je v zagotovitvi pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku pa si nasproti stojita dve enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke – v njeno ustavno pravico do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.

Izrek

Revizija drugotožeče stranke se zavrže. Revizija prvotožeče stranke se zavrne.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeči stranki sta s tožbo uveljavljali odškodninsko odgovornost tožene stranke na podlagi police »rent-a-kasko« zavarovanja. Navajali sta, da je drugi tožnik vozilo na podlagi najemne pogodbe s prvo tožnico (ki je njegova lastnica) uporabljal za potrebe oddajanja vozila v rent-a-car drugim osebam. V času, ko je vozilo oddal drugi osebi, je bilo vozilo tej osebi 6. 6. 1994 ukradeno s parkirišča v Kijevu v Ukrajini. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama na podlagi sklenjenega zavarovanja izplačati zavarovalnino – nastalo škodo. Prvotožeča stranka je zahtevala povračilo škode zaradi odvzetega vozila v znesku 22.116,51 EUR (5.300.000,00 SIT). Za škodo iz naslova izgube na dobičku je prvotožeča stranka zahtevala znesek 5.428,90 EUR (1.300.982,00 SIT), drugotožeča stranka pa znesek 2.326,67 EUR (557.563,00 SIT). Tožeči stranki sta tožbo pozneje še dvakrat razširili, tako da sta na koncu zahtevali plačilo škode zaradi izgube na dobičku prva tožnica v znesku 77.814,23 EUR (18.647.402,00 SIT), drugi tožnik pa v znesku 33.348,95 EUR (7.991.743,00 SIT), drugi tožnik pa je zahteval tudi povračilo različnih stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanja v Ukrajino in Rusijo zaradi ukradenega vozila, ker se je tekom postopka vozilo našlo in ga je poskušal sam prepeljati v Slovenijo, v znesku 2.940,47 EUR (704.655,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da ni zadostnih dokazov, še posebej glede na nasprotujoče si izpovedbe prič V. S. in Z. S., da bi bilo sodišče prepričano, da je bilo predmetno zavarovano vozilo v Ukrajini res ukradeno. Ker tožnika nista dokazala nastopa zavarovalnega primera, tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine v višini vrednosti spornega vozila ni utemeljen, prav tako pa tudi ne zahtevek za povračilo škode zaradi izgubljenega zaslužka ter stroškov zaradi poizkusa vrnitve vozila v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka je neutemeljen tudi na podlagi splošnih pogojev, ki izključujejo jamstvo zavarovalnice za plačilo posredne škode, tudi izgubljenega zaslužka. Toženi stranki pa v zvezi z odklonitvijo izplačila zavarovalnine ni mogoče očitati nedopustnega in nepravilnega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička neutemeljen tudi na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da je bilo sporno vozilo v Ukrajini ukradeno, s tem pa nista dokazala nastopa zavarovalnega primera. Pravilno je tudi stališče, da je dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožeči stranki. Zato je pravilen pravni zaključek, da zahtevek na izplačilo zavarovalnine v višini vrednosti spornega avtomobila ni utemeljen. Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička, ker tožnikoma ni bila izplačana zavarovalnina za avto, iz razloga, ker toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega in nepravilnega ravnanja v zvezi z odklonitvijo izplačila zavarovalnine.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožeči stranki vlagata revizijo iz revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev glede drugotožeče stranke, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvotožeče stranke, pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Po tretjem odstavku 367. člena ZPP je revizija v primeru, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega navedenega zneska, dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče. Po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP se v primeru, če imajo zahtevki v tožbi različno podlago (objektivna kumulacija) ali če se uveljavljajo zoper več tožencev (subjektivna kumulacija), pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. ZPP v drugem odstavku 41. člena sicer izrecno omenja le pasivno sosporništvo, vendar se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, zato navedeno pravilo velja tudi za aktivno sosporništvo.(2) Tudi revizijsko sodišče je že večkrat odločilo, da se v primeru, kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja več med seboj neodvisnih zahtevkov, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije določa po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej, ne pa kot vsota zahtevkov vseh tožnikov. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).(3) Glede na to se dovoljenost revizije v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvotožeče stranke, presoja ločeno od tistega dela revizije, ki se nanaša na odločitev glede drugotožeče stranke. V konkretnem primeru vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede drugotožeče stranke znaša 36.229,39 EUR in kot taka ne presega 40.000,00 EUR. V skladu z navedenim revizija v delu, ki se nanaša na odločitev glede drugotožeče stranke, ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo. Revizijsko sodišče še izpostavlja, da je drugotožeča stranka sicer vložila tudi predlog za dopustitev revizije, na podlagi katerega je Vrhovno sodišoče izdalo sklep o dopustitvi revizije, II DoR 230/2010 z dne 14. 10. 2010, vendar po izdaji tega sklepa drugotožeča stranka ni vložila (dopuščene) revizije. Predmetna revizija pa je bila vložena že pred izdajo navedenega sklepa o dopustitvi revizije, zato je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati kot dopuščeno revizijo, temveč jo je kot nedovoljeno zavrglo iz zgoraj pojasnjenih razlogov.

O neutemeljenosti revizije

8. Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvotožeče stranke, dovoljena, vendar ni utemeljena. V predmetni zadevi je ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano,(4) sledeče: Prva tožnica je bila 6. 6. 1994 lastnica osebnega vozila Mecedes Benz 200E, letnik 1991, ki je bilo zavarovano pri toženi stranki (sklenjena je bila pogodba za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in zavarovaje avtomobilskega kaska), z doplačilom za zavarovanje vozila, ki se oddaja v najem brez šoferja. Sporno vozilo se je oddajalo v najem preko drugega tožnika. Slednji ga je 4. 6. 1994 oddal v najem V. S. Tožeči stranki sta v dokaz nastanka zavarovalnega primera (tatvine zavarovanega vozila) predložili potrdilo Uprave za notranje zadeve Minskega rajona Kijev z dne 6. 6. 1994, vendar se sodišče prve stopnje ni moglo prepričati o pristnosti tega potrdila in o resničnosti njegove vsebine. Sodišči prve in druge stopnje na podlagi izpovedb prič V. S. in Z. S. nista prepričani, da je bilo sporno vozilo v Ukrajini 6. 6. 1994 dejansko ukradeno. Zoper V. S. je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po členih 171/I in 171/III KZ RS, v katerem je bil obtožen, da je 4. 6. 1994 v izposojevalnici avtomobilov drugega toženca naročil najem spornega vozila za čas od 4. 6. do 8. 6. 1994 ter vzbujal vtis, da bo predmetno vozilo po poteku najema vrnil, čeprav ga dejansko ni imel namena vrniti, saj ga je vzel v najem zgolj zato, da bi pridobil vozilo takšne znamke, s katerim se je nato odpeljal v Ukrajino in ga tam prodal neugotovljeni osebi. Kazenski postopek je bil končan s sodbo, s katero je bila obtožba zavrnjena, ker jo je okrožna državna tožilka na naroku umaknila.

9. Sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na noben revizijski razlog (371. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve ali zmotne uporabe materialnega prava jasno opredeliti in konkretizirati.

10. Prvotožeča stranka je v reviziji glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navedla, da je sodišče prve stopnje, ko je v dokazne namene prebralo tudi listine, ki so bile iz kazenskega spisa izločene, in nanje oprlo izpodbijano sodbo, kršilo njeno pravico iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) – pravico do nepristranskega sodnika. Tudi civilni sodnik v pravdnem postopku takih dokazov, ki morajo biti iz kazenskega spisa izločeni in so pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, ne sme uporabiti in nanje opreti sodne odločbe. Če bi pritrdili stališču sodišča druge stopnje, da sta bili sporni izjavi pridobljeni v zakonitem postopku, zato ni ovir, da se ne bi smeli uporabiti v pravdnem postopku, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Poleg tega prvotožeča stranka ni soglašala s tem, da se izjavi lahko prebereta kot dokaz, saj v predkazenskem postopku ni sodelovala. Nadalje je navajala, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v izjavi osumljenih, ne da bi to tožena stranka sploh predlagala, s čimer je bilo kršeno razpravno načelo in zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede izjav tožnikoma ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg navedenega je sodišču druge stopnje v reviziji očitala, da se je v sodbi sklicevalo na izpoved S., ko naj slednji ne bi znal pojasniti, kako je lahko ob prijavi tatvine v Kijevu navedel številko karoserije in številko motorja, iz tega pa sklepalo, da je moral biti na prijavo tatvine prijavljen, česar tožena stranka po njenih navedbah ni nikoli trdila. S tem je po njenih navedbah zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega. odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno uporabilo določbe ZPP o tem, da sta stranki dolžni podati navedbe in dokaze v tožbi in odgovoru na tožbo ter najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče pa dejanskega stanja izven navedb strank samo ne more ugotavljati; poleg tega je bilo kršeno razpravno načelo ter s tem zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega. odstavka 339. člena ZPP.

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je uporabilo dokaze (uradne zaznamke), ki so bili iz kazenskega spisa izločeni, ni prekršilo določb pravdnega postopka, niti ni poseglo v nobeno ustavno zajamčeno človekovo pravico tožečih strank. ZPP ne pozna instituta izločitve dokazov iz spisa, kot ga ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 83. členu. Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Namen izločitve obvestil, zbranih od osumljenca v kazenskem postopku, četudi sploh niso bila pridobljena s kršitvijo določb kazenskega postopka, je v zagotovitvi pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku pa si nasproti stojita dve enakovredni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke – v njeno ustavno pravico do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.(5) Ne glede na navedeno sodišče v pravdnem postopku praviloma ne sme uporabiti dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar je revizijsko sodišče že izpostavilo.(6) Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-472/02 izhaja, da je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna le, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje ustava. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. V predmetni zadevi je po presoji revizijskega sodišča za odločitev bistvena okoliščina, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe (stran 9) izrecno navedlo, da je že na podlagi drugih listin iz kazenskega spisa, ki jih je prebralo,(7) moč zaključiti, da trditev tožnikov, da je bilo S. zavarovano vozilo dne 4. 6. 1994 v Ukrajini ukradeno, ni dokazana. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje tudi v primeru, da v predmetni zadevi ne bi uporabilo dokazov, ki so bili iz kazenskega spisa izločeni, prišlo do povsem enakega dejanskega in pravnega zaključka. Uporaba teh dokazov torej ni imela za posledico drugačne odločitve v zadevi, česar revizija niti ne zatrjuje. Ne glede na navedeno revizijsko sodišče še izpostavlja, da sporni dokazi v konkretnem primeru niso bili pridobljeni s kršitvijo pravice do zasebnosti ali katerekoli druge človekove pravice, prav tako izvedba teh dokazov sama po sebi ni pomenila posega v pravico do zasebnosti (ali katero drugo človekovo pravico). Dokazi tudi sicer niso bili nedopustno pridobljeni (in tudi iz kazenskega spisa niso bili izločeni zato, ker bi bili nedopustno pridobljeni), temveč, kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, v zakonitem postopku na podlagi določbe 148. člena tedaj veljavnega ZKP. Poleg tega so bili v kazenskem postopku izločeni iz spisa zaradi zagotovitve pravnih jamstev obdolžencu, ki v predmetnem pravdnem postopku sploh ne nastopa v vlogi stranke, tako da z njihovo uporabo v tem postopku njegov pravni položaj ni bil prizadet, prav tako pa z njihovo uporabo tudi ni moglo priti do posega v pravice prvotožeče stranke, na katere se slednja sklicuje. Glede na vse navedeno prvotožeči stranki ni bila kršena pravica do nepristranskega sodnika iz 23. člena URS. Ker uporaba spornih dokazov v pravdnem postopku ni bila nedopustna, torej sploh ni moglo priti do situacije, ko sodnik zaradi seznanitve s temi dokazi ne bi mogel biti več nepristranski. Prvotožeči stranki z uporabo spornih dokazov tudi ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ki je na področju sodnih postopkov izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, saj je bila sodba revizijskega sodišča, I Ips 65/2005, na katero se sklicuje revizija,(8) izdana v kazenskem postopku, ki ima, kot že navedeno, drugačno naravo od pravdnega postopka, zaradi česar se pravila kazenskega postopka ne uporabljajo (analogno) v pravdnem postopku in obratno. Pri izvedbi spornih dokazov v konkretnem primeru tudi ni šlo za situacijo, da bi se namesto zaslišanja prič prebrale njihove pisne izjave v smislu šestega odstavka 236.a člena ZPP, temveč je sodišče te dokaze izvedlo kot listinske dokaze ter na njihovi podlagi presojalo verodostojnost prič, ki jih je neposredno zaslišalo, zato tudi ni bilo potrebno soglasje tožečih strank za izvedbo teh dokaznih predlogov.

12. Prav tako ni utemeljen naslednji revizijski očitek kršitve določb pravdnega postopka, in sicer, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v izjavi osumljenih, ne da bi to tožena stranka sploh predlagala (ker tožena stranka po revizijskih navedbah poizvedb pri MNZ ni predlagala z namenom, da se opravijo poizvedbe o izpovedih osumljenih, ki sta jih dala kriminalistom). Sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedlo dokaz z vpogledom v izločene uradne zaznamke, ki so predstavljali prilogo dopisu MNU, Policijske uprave Ljubljana, Sektorja kriminalistične policije z dne 4. 5. 2006, po presoji revizijskega sodišča ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožeča stranka se je imela o teh dokazih možnost izjaviti in tudi ne navaja, s čim naj bi ji bila možnost obravnavanja pred sodiščem glede tega odvzeta. S samo izvedbo teh dokazov ji ta možnost ni bila odvzeta. Kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP) pa je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki, storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni revizijski razlog.

13. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče druge stopnje s tem, ko je v obrazložitvi svoje sodbe na podlagi izpovedi S.(9) navedlo, da je moral biti na prijavo tatvine pripravljen, česar tožena stranka ni nikoli zatrjevala, ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. člena ZPP (razpravno načelo). Prvotožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, oziroma niti ni zatrjevala, da je očitana kršitev na pravilnost in zakonitost sodbe sploh vplivala. Sodišče tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti), saj prvotožeči stranki s tem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje s tem, ko je navedlo, da je moral biti S. na prijavo tatvine prijavljen, po presoji revizijskega sodišča ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka. Ni namreč ugotavljalo pravno relevantnega dejstva, ki ga ne bi zatrjevala nobena od pravdnih strank, temveč je to dejstvo v konkretnem primeru pomembno zgolj zaradi presoje verodostojnosti izpovedi priče. Verodostojnost dokazov sodišče prosto presoja (ob upoštevanju meril iz 8. člena ZPP) in pri tem ni strogo vezano na dejstva, ki jih zatrjujejo pravdne stranke. Poleg navedenega revizijsko sodišče še izpostavlja, da je tožena stranka v predmetnem pravdnem postopku navajala, da je bila zoper S. in S. vložena kazenska ovadba zaradi utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje goljufije. Tudi po zaključku kazenskega postopka je navajala, da s sklenjenim zavarovanjem niso krite nevarnosti iz 2. točke drugega odstavka 4. člena njenih splošnih pogojev, če je storilec oseba, ki se po splošnih pogojih šteje za sozavarovano osebo, nadalje da odvzem vozila z goljufijo ali zatajitvijo ne predstavlja zavarovalnega primera, kritega s sklenjenim zavarovanjem, ter da v primeru, da S. vozila ni odtujil z goljufijo, ga je na način storitve kaznivega dejanja zatajitve in podatki v kazenskem spisu predstavljajo zadostno podlago za tako ugotovitev. Navajala je tudi, da so izpovedi S. in drugih udeležencev v kazenskem postopku povsem neverodostojne. Tako ne držijo revizijske navedbe, da je tožena stranka zgolj navajala, da zavarovalni primer ni dokazan in da potrdilo o tatvini ni pristno.

14. Materialnopravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZOR, saj je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po določbi 1060. člena OZ uporabiti določbe ZOR. Nadalje materialnopravno podlago za odločanje predstavljajo tudi pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in avtomobilskega kaska, sklenjena med pravdnima strankama s podpisom police št. 243577, ter splošni pogoji tožene stranke za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI.

15. Prvotožeča stranka je v reviziji glede zmotne uporabe materialnega prava navedla, da sta sodišči glede na ugotovljena dejstva na podlagi splošnih pogojev tožene stranke napravili zmoten materialnopravni zaključek, da vozilo ni bilo ukradeno. Tožeči stranki sta sodišču ponudili vse razpoložljive dokaze o tem, da je bilo vozilo ukradeno, tožena stranka pa ni predložila prav nobenega dokaza o nasprotnem. Na podlagi predloženih dokazov bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (splošnih pogojev) odločiti, da je tožena stranka dolžna izplačati zavarovalnino zaradi zavarovalnega primera tatvine. Splošni pogoji nimajo posebnih določil o tem, kako in na kakšen način mora zavarovanec dokazovati nastanek zavarovalnega primera. Izrecno navajajo, da obstaja dolžnost prijave zavarovalnega primera pristojni policijski postaji, kar je bilo storjeno. Sodišči sta materialno pravo zmotno uporabili še v delu, ko sta zavrnitev zahtevka za izgubljeni dobiček oprli na določila 13. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev. Tožeči stranki sta namreč svoj zahtevek za plačilo izgubljenega dobička opirali na odškodninski temelj.

16. S tem, ko prvotožeča stranka izpodbija zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v predmetni zadevi ni bilo dokazano, da je bilo vozilo ukradeno, in posledično, da ni bil dokazan nastanek zavarovalnega primera, prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Navedeni zaključek namreč ni materialnopravne narave, saj ne gre za vprašanje razlage pravnega standarda, temveč prvotožeča stranka smiselno navaja, da sta sodišči napačno ocenili izvedene dokaze, torej da sta zmotno ugotovili dejansko stanje. Zato navedeni očitek ni dovoljen. Poleg tega sodišči prve in druge stopnje nista šteli, da bi morali tožeči stranki le na določen način (z določenimi dokazi) dokazovati nastanek zavarovalnega primera, temveč sta v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločili, katera dejstva se štejejo za dokazana.

17. Prav tako sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za izgubljeni dobiček. Glede tega sta namreč pravilno pojasnili, da toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega, nepravilnega ravnanja, ko tožečima strankama ni izplačala zavarovalnine v višini vrednosti vozila (ni torej podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti), saj izplačila zavarovalnine ni zavrnila neutemeljeno, kar se je potrdilo v predmetnem pravdnem postopku. Pravilno sta tudi zaključili, da zato zahtevek tožečih strank tudi na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke ne more biti utemeljen. Poleg tega je sodišče prve stopnje (dodatno) pojasnilo tudi, da zahtevek ni utemeljen na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, ker tožeči stranki nista dokazali nastanka zavarovalnega primera in ker je po določbi 13. točke prvega odstavka 9. člena splošnih pogojev tožene stranke izključeno jamstvo zavarovalnice za plačilo posredne škode. Sodišče je torej presojalo zahtevek po obeh navedenih (alternativnih) pravnih podlagah in ni zmotno uporabilo materialnega prava.

18. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev glede prvotožeče stranke, zavrnilo.

19. Odločitev, da tožeči stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): V obravnavani zadevi pride glede na datum prvostopenjske sodbe (11. 2. 2009) v poštev uporaba novele ZPP-D – prvi in tretji odstavek 130. člena novele.

Op. št. (2): Glej Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, , Ljubljana, 2005, str. 226. Op. št. (3): Glej na primer sklep VS RS VIII Ips 143/2001 z dne 26. 3. 2002. Op. št. (4): Tretji odstavek 370. člena ZPP določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih navedb revizije, s katerimi je tožeča stranka prikrito izpodbijala dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Op. št. (5): Glej dr. Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 289. Op. št. (6): Glej sodbi revizijskega sodišča X Ips 114/2004, enako tudi X Ips 176/2004, X Ips 2/2004, ter III Ips 55/2008. Op. št. (7): Pri čemer je te listine tudi določno navedlo in v nadaljevanju povzelo njihovo vsebino, tako da ne gre zgolj za pavšalno navedbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (8): Revizija navaja, da je revizijsko sodišče v navedeni sodbi zapisalo, da se sodna odločba ne sme opreti na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 148. člena ZKP.

Op. št. (9): Sodišče druge stopnje je v predmetni zadevi izvedlo pritožbeno obravnavo in na njem zaslišalo priči V. S. in Z. S.