Jedro

Seznanitev sodišča z izjavami prič, ki sta bili pridobljeni v zakonitem postopku, ni predstavljalo izvedbe nedopustno pridobljenega dokaza, ker ni pomenilo posega v njuno pravico do zasebnosti in tudi ni poseglo v njune temeljne človekove pravice. Pravdno sodišče takšne izjave lahko vpogleda, čeprav morajo biti izločene iz kazenskega spisa na podlagi določila 83. člena ZKP, saj takšne prepovedi v pravdnem postopku ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožbeni zahtevek prve tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati 99.930,74 EUR s pripadajočimi obrestmi in tožbeni zahtevek drugotožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 36.229,39 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložila pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravice do nepristranskega sojenja, v kateri predlagata, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je: za ugotovitev, da s potrdilom o prijavi kraje avtomobila ni dokazano, da je bilo vozilo v resnici ukradeno, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, kar je absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP; tožena stranka trdi, da je bilo vozilo ukradeno, zato je na njej, da to dokaže. Zmotno je uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu, kar je bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Pristnost potrdila o prijavi kraje avtomobila z dne 6.6.1994 se da preveriti, saj iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve Ukrajine z dne 19.3.2008 izhaja, da ga je podpisal takratni načelnik. Sodišče ne bi smelo opreti odločitev na uradne zaznamke o izpovedih V. S. in Z. Su., D. Su., S. Su. in drugotožnika, ker so bile sodišču prepozno predložene in izločene iz kazenskega spisa na podlagi določila 83. člena ZKP; sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v dopis Uprave kriminalistične policije z dne 4.4.2006 (red. št. 64), iz katerega izhaja, da je vozilo vpisano kot ukradeno, kar je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.; z dopisom z dne 4.5.2006 (list. št. 104) je sodišče prejelo listine, ki so bile izločene iz kazenskega spisa. Tožena stranka ni predlagala pridobitev teh izjav. Sodišče prve stopnje jih je vpogledalo, ne da bi bili predlagani, kar je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vpogled v listine, ki so bile izločene na podlagi 83. člena ZKP, predstavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS. Civilni sodnik ne bi smel uporabiti in opreti odločbe na dokaze, ki so bili v kazenskem postopku izločeni (83. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je oprlo dokazno oceno tudi na izpovedi S. in Su. dane kriminalistom 10.6.1994, ki sta bila v kazenskem postopku osumljenca, v tem postopku pa sta priči; sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo izpovedi S. in Su. v kazenskem postopku. Njuni izjavi v tem pravdnem postopku se ujemata in med njima ni nasprotij; tatvino avtomobila v Ukrajini potrjuje dopis Uprave kriminalistične policije z dne 4.4.2006, dopis MNZ z dne 4.5.2006 in izpoved priče J. H. v kazenskem postopku. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje štelo, da S. ni povedal, kako in zakaj so mu grozili. Na obravnavi v kazenskem postopku dne 12.2.1998 je S. izpovedal, da je gospoda okoli oškodovanca z njim fizično obračunavala, da je eden s kolom zamahoval proti njemu, drugi brcal, tretji pa ga z zvezkom udarjal po glavi. To njegovo izpoved je sodišče prve stopnje prezrlo. Da je prišlo do fizičnega obračunavanja pa je potrdil sam drugotožnik na obravnavi dne 16.6.2005; zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni prepričano, da je bilo vozilo v Ukrajini ukradeno. Dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, tožena stranka ni ponudila; zahtevek za povračilo izgubljenega dobička temelji na tem, da tožena stranka ni izplačala zavarovalnine, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda. Zavrnitev je zmotno oprta na določilo 13. točke 1. odstavka 9. člena Splošnih pogojev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da je bila prvotožnica dne 4.6.1994 (in tudi 6.6.1994) lastnica vozila Mercedes Benz 200E, letnik 1991 (v nadaljevanju sporno vozilo), ki je bilo zavarovano pri toženi stranki, na podlagi zavarovalne police št. ... po zavarovalnih pogojih AK 92/XI in KL DNV-92, z doplačilom za zavarovanje vozila, ki se oddaja v najem brez šoferja; - da se je sporno osebno vozilo oddajalo v najem preko drugega tožnika; - da je drugotožnik 4.6.1994 oddal sporno vozilo v najem V. S., ki ga je na podlagi določila 4. odstavka 31. člena Splošnih pogojev šteti za sozavarovano osebo; - da na podlagi izpovedi prič V. S. in Z. Su. zaradi njunih nasprotujočih si izjav, danih v tem pravdnem postopku in v predkazenskem in kazenskem postopku, ni prepričano, da je bilo sporno vozilo v Ukrajini dne 6.6.1994 ukradeno. Potrdilo o prijavi tatvine z dne 6.6.1994 (A2, A3) dokazuje, da je bila tatvina spornega avtomobila prijavljena, ne potrjuje pa, da je bil sporni avto dejansko ukraden. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožnika nista dokazala, da je bilo sporno vozilo v Ukrajini ukradeno. Tožnika s tem nista dokazala nastop zavarovalnega primera (2. odstavek 4. člena Splošnih pogojev poslovanja, kombinacija K).

5. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Pravilen je tudi pravni zaključek, da tožbeni zahtevek na izplačilo zavarovalnine v višini vrednosti spornega avtomobila ni utemeljen, ker tožnika nista dokazala nastopa zavarovalnega primera, to je, da je bil sporni avto dne 6.6.1994 v Ukrajini ukraden.

Zahtevek na povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička, ker tožnikoma ni bila izplačana zavarovalnina za avto, pa je utemeljeno zavrnjen iz razloga, ker toženi stranki ni možno očitati nedopustnega in nepravilnega ravnanja v zvezi z odklonitvijo izplačila zavarovalnine.

6. Na posamezne pritožbene navedbe pa je odgovoriti: Prijava tatvine avtomobila na policijski postaji je enostransko dejanje oškodovanca, s katerim ta seznani pristojni organ o tatvini, z namenom, da se začne uradni postopek odkrivanja in pregona storilca kaznivega dejanja. Prijava sama po sebi ne dokazuje, da je bil avto tudi dejansko ukraden. Zaključek sodišča prve stopnje, da prijava tatvine avtomobila še ne pomeni, da je bil avto dejansko ukraden, ne potrebuje nobene posebne razlage. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče k tej svoji ugotovitvi ni navedlo posebnih razlogov. Iz navedenega razloga za rešitev te zadeve tudi ni odločilno, ali je potrdilo o prijavi tatvine v Ukrajini (A2, A3) pristno ali ne in na kakšen način je V. S. prišel do tega potrdila.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme, da je prišlo do zavarovalnega primera (tatvine spornega avtomobila) na tožeči stranki, ki vlaga zahtevek na izplačilo zavarovalnine. Uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izpovedim V. S. in Z. Su. ni pokloniti verodostojnosti, ker sta spreminjala izjavo o tem, kje je bil avto v Ukrajini ukraden in ali sta tatvino avtomobila prijavila. V predkazenskem postopku in pred preiskovalnim sodnikom sta izjavila, da je bil avto ukraden v Užgorodu in da tatvine avtomobila nista prijavila policiji, na glavni obravnavi v kazenskem postopku in v tem postopku pa sta zatrjevala, da je bil avto ukraden v Kijevu in da sta tatvino prijavila na Policijski postaji v Kijevu.

Ocena verodostojnosti izpovedi priče je skupek vseh zaznavnih možnosti, ki jih ima sodišče. Sodišče pri tem ocenjuje skladnost notranje izpovedi, primerja izpoved zaslišane priče z drugimi dokazi, verodostojnost izpovedi priče ocenjuje na podlagi zaznave barve glasu, mimike in drugega obnašanja priče pred sodiščem v času izpovedi. Sprememba izjave glede kraja tatvine in prijave tatvine ustvarja upravičen dvom v verodostojnost izpovedi prič S. in Su. Sodišče prve stopnje je vse dokaze pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da jima ni možno verjeti, da je bil avto ukraden. Pri tem se je argumentirano postavi na stališče, da priči nista pojasnili razliko v svojih izpovedbah tako, da bi bilo možno verjeti njunima izpovedbama v pravdnem postopku. Tudi na zaslišanju pred pritožbenim sodiščem priča S. ni znal pojasniti, kako je lahko ob prijavi tatvine v Kijevu navedel številko karoserije in številko motorja spornega avtomobila, ki je noben povprečen človek ne ve na pamet in jih tudi nima nikjer posebno zapisane. Vsi dokumenti avtomobila so bili v avtomobilu, ko je bil ta ukraden. Njegov odgovor, da se tega ne spomni več, ni zadovoljiv, ker bi glede na to, da jih je navedel, saj so v prijavi navedene, moral in mogel povedati, kako to, da jih je ob prijavi tatvine navedel. To dejstvo ne potrjuje, da je bila prijava tatvine spornega avtomobila naključna. S. je kot prijavitelj tatvine številko motorja in številko karoserije navedel ob prijavi. To pomeni, da je moral biti na prijavo tatvine pripravljen. To pa ustvarja tako močan dvom v verodostojnost njegove izpovedi, da je bil sporni avto ukraden, da mu tega ni možno verjeti.

Da je bil sporni avto ukraden z izpovedjo prič S. in Su. torej ni dokazano. Potrdila pristojnih organov, da je bila tatvina spornega avta prijavljena in da se sporni avto vodi v seznamu ukradenih avtomobilov dokazujejo le, da so bili sproženi določeni uradni postopki, niso pa sami po sebi dokaz, da je bil avto resnično ukraden in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Tožeča stranka tako ni dokazala, da je do izginitve spornega avtomobila prišlo od njene oziroma sozavarovančeve volje neodvisnega dogodka (2. točka 4. člena Splošnih pogojev poslovanja AK 92/XI). Zahtevek na izplačilo zavarovalnine zato ni utemeljen.

7. V 83. členu Zakona o kazenskem postopku je urejeno vprašanje uporabe nedopustno pridobljenega dokaza (izločitve iz spisa). Takšnega ali podobnega določila v Zakonu o pravdnem postopku ni. V ustavni odločbi UP-472/02 je zavzeto stališče, da v pravdi ni možno uporabiti dokaza, ki je bil pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti in bi izvedba takega dokaza pomenila ponoven poseg v pravice do zasebnosti. Iz povedanega sledi, da pritožba nima prav, ko poskuša pravila kazenskega postopka o uporabi nedopustno pridobljenih dokazov poenostavljeno prenesti v pravdni postopek.

Tožena stranka je pravočasno predlagala ponovno izvedbo vseh dokazov, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku in poizvedbe pri Ministrstvu za notranje zadeve o podani prijavi tatvine spornega avtomobila (v pripravljalni vlogi z dne 8.11.2005, ki je bila vložena pred koncem prvega naroka po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku 1999 (3. odstavek 499. člena ZPP/99). Odgovor na poizvedbe sodišča je Ministrstvo za notranje zadeve oddalo dne 4.5.2006. Priloga tega odgovora so tudi listine pod C2, med drugim tudi uradna zaznamka o zbranih obvestilih osumljenca V. S. z dne 10.6.1996 in Z. Su. z dne 10.6.1994. Ta dokaz je sodišče dopustilo in izvedlo (stran 6 sodbe). Priloge dopisa so sestavni del dopisa. Dopisu se priložijo zato, da v njem ni potrebno ponavljati vsega tistega, kar se v prilogah nahaja. Z vpogledom v dopis in priloge dopisa je sodišče prve stopnje sledilo dokaznim predlogom tožene stranke in zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Seznanitev sodišča z izjavami S. in Su., danih 10.6.1994, ne predstavlja izvedbe nedopustno pridobljenega dokaza, ker ne pomeni posega v njuno pravico do zasebnosti in tudi ne posega v njune temeljne človekove pravice. Izjavi sta bili pridobljeni na podlagi določila 148. člena Zakona o kazenskem postopku, torej v zakonitem postopku. Pravdno sodišče jih lahko vpogleda, čeprav morajo biti take izjave izločene iz kazenskega spisa na podlagi določila 83. člena ZKP, ker takšne prepovedi v pravdnem postopku ni. Pravdno sodišče take izjave vpogleda kot listinski dokaz. Izvedba takšnega listinskega dokaza ne more nadomestiti dokaz z zaslišanjem v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je S. in Su. v tem pravdnem postopku neposredno zaslišalo. Pri oceni izvedenih dokazov je upoštevalo njuni izpovedi v pravdnem postopku, oceno njune verodostojnosti pa je napravilo na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, torej tudi na podlagi vpogleda v uradni zaznamek z dne 10.6.1994. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je s tem kršila pravica do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave RS.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka s tem, ko ni izplačala zavarovalnine, ni storila nedopustnega ravnanja in zato ni podana njena odškodninska odgovornost za izgubo dobička, ki sta ga tožnika uveljavljala v tožbi. Pri tem je pravilno opozorjeno, da tožena stranka zavarovalnine ni izplačala, ker je bilo sporno, ali je zavarovalni primer sploh nastal ali ne. Navedbe sodišča prve stopnje, da je plačilo posredno škode po 13. točki 9. člena Splošnih pogojev poslovanja AK 92/XI izključena, je pravilna.

Sankcija za nepravočasno plačilo denarne terjatve so zamudne obresti. Stranka pa ima možnost dokazovati, da je njena škoda večja, kot so priznane zamudne obresti. V danem primeru pa tožena stranka sploh ni prišla v zamudo, ker se je ugotovilo, da terjatev na izplačilo zavarovalnine ne obstaja. Če ni terjatve, tudi odškodninske odgovornosti zaradi neplačila terjatve ne more biti.